Polet, Soba z razgledom - Anže Zorman: Turistični Maroko z druge s strani. Popotniške in plezalne.

Za izhodišče aprilskega potovanja v Maroko je lahko dogodek izpred dobrega meseca. Razpadel mi je simpatičen kotliček za čaj, ki sem ga za dobro tretjino izhodiščne cene dobil v Marakešu. Kakopak je bil promoviran kot zadnje čudo berberske tehnologije, jaz pa sem bil po isti logiki seveda roparski bandit – prvovrstno blago, ročno izdelano v puščavi in očedeno s solzami najčistejših devic; jaz, skopuh evropejski, pa se tukaj celo pogajam za ceno in tako rekoč pljuvam v obraz mojstru obrtniku, ki je skozi stoletja gojeno izročilo izdelovanja cenene šare realiziral v prav tem kičastem kosu pločevine. Ki so mu na mojem plinskem štedilniku zdaj sinhrono odpadle vse štiri noge. Banda. V tolažbo mi je lahko, da se nič bolje ne godi setu kozarčkov za čaj. Te sem dobil pri drugem, nič manj pravičniško razpoloženem prodajalcu, ki je pri Alahu in materi zagovarjal kakovost svojih izdelkov. Pristne in trpežne, take iz puščave. Najvišja kakovost. No, če je barva, ki se s kozarčkov zadnje čase spira v moj želodec, kancerogena, potem upam, da se mu odpovesta mati in Alah.

Pobeg od najboljših sosedov

Med mešetarje Marakeša me ni ponesla njihova krama. Tudi ne kaotični urbanizem marakeških soukov, labirintov povprek nametanih ulic, koder se ta krama razpečuje. Matrica, po kateri se ravna tamkajšnje trgovanje, je izredno kuriozna in zabavna reč. Vse leto posel pri življenju drži predvsem denar turistov, ki tu pravzaprav ne plačujemo le za izdelke, ampak prej za samo izkušnjo nabave. Tepci, kot v naših koncih pač znamo biti, plačujemo že za samo dejanje plačevanja. Bedasto, a za človeka, prepogosto vajenega le ostudno hladnih in izumetničenih trgovskih centrov, je neznansko zanimiva ta tukajšnja v vsako transakcijo vtkana človeška nota. Lahko je to le dejstvo, da si prodajalec povsem prosto izmisli ceno po trenutnem navdihu, lahko pa si privoščiš kar premium turistični shopping in se s prodajalci skregaš na žive in mrtve. Naju z Rokom so tako večkrat označili za bolj skopa od vsakega gorskega Berbera (Berberi so, tako površno rečeno, prvotni prebivalci teh krajev), in še vedno ne vem, ali gre za del igre in tako označijo vsakogar ali pa naju je ducat dni med Berberi Atlasa res navdalo s povsem novim občutkom za barantanje.

Kakor koli že, tovrstno urbanost sva si privoščila le zadnji dan (in to v vsej njeni slavi – proti koncu dne sem bil že na dobri poti, da me kar na glavnem trgu mesta pretepe neki piratski natakar). Zdaj lahko vendarle začnem pri začetku. Ta se je porodil januarja letos v Španiji, ko mi je Ben Heason – baje pomembna plezalska referenca – govoril o Taghii, plezalski meki, ki jo je kratkomalo označil za območje daleč najboljšega večraztežajnega športnega plezanja na svetu. Niti ne vem, čemu, a brez pretiranega okolišenja sem si še pred koncem meseca nabavil letalsko vozovnico in o tem začel prepričevati še običajnega plezalskega soborca. Za začetek poletne sezone je res idealno, da namesto v deževnih dneh naših koncev začnem nabirati formo v pokončnih, do 800 metrov visokih in baje dih jemajočih stenah Visokega Atlasa. In to celo brez običajne šare za kampiranje; v vasi na višini 1800 metrov lahko spiš in se hraniš v giti, kar je v teh krajih ime za institucijo gorske koče. Izraz je, kot še marsikaj, francoski. Grehu francoskega kolonializma se lahko očita marsikaj, a z nekaj zgodovinskega cinizma lahko rečem, da so Francozi in druščina za seboj pustili vsaj indoevropske jezike. Črno celino so tako oborožili z jezikovnoinfrastukturo za turizem, pa še neokolonialne podvige popotniškega patosa so nam olajšali.

Rože in prevarantska ekonomija

Praktično zastonj (povratna vozovnica iz Milana do Marakeša lahko stane približno 100 evrov) sva z Easy Jetom prispela n marakeškega letališča. Od tod se je začela improvizacija, ki je bila ob dveh zelo težkih nahrbtnikih pravzaprav kaj malo prijetna in bi se lahko rešila z dobro merjenim mailom na pravi naslov. A kdo bi si olajšal življenje, če pa lahko kar takoj na začetku tavaš po peklenski vročini, ki je puhtela iz letališčnega asfalta, in iščeš pravi avtobus. V njem lahko na poti proti središču mesta spremljaš zelo zanimivo dekorirano urbano krajino. Marakeš je pred pobesnelo sušnim poletjem namreč zelo barvito mesto, vsepovprek nekam brez občutka posejano z neomejeno rožami. In s še več rožami. In, kakopak, z mimoidočimi, ki komaj čakajo na zmedene popotnike s preveč denarja v žepu. Najpozornejši od njih nama je s sumljivo prijaznostjo in vsiljivo uslužnostjo, kakršne v Maroku ne manjka, pokazal pot do želenega avtobusa in za to povsem nepotrebno uslugo seveda zahteval plačilo. V strahu za najine nahrbtnike, ki so povsem nezavarovani sedeli v nedrju avtobusa, sva mu plačala in se tako uvedla v tokove tukajšnje prevarantske ekonomije, sistema, ki je ekskluzivno namenjen zahodnjaškim tepcem najinega kova. Še preden sva se usedla na avtobus, sva brutalno preplačala še obrok tajina, maroške folklorne jedi, ki je nemara lahko zelo okusna. No, skoraj gotovo, a za to potrebuješ nekaj več kulinarične sreče, kot sva jo imela v naslednjem ducatu dni midva. Gre sicer za zelenjavo, krompir, kose mesa, maščob in kosti in nekaj začimb, ki so počasi scmarjeni v glineni posodi, postavljeni v žerjavico. Bilo je zmerno okusno in v relativni perspektivi vsega potovanja pravzaprav zelo dobro. A bolj kot okus je presenetila prefinjenost, s katero te v tem mestu znajo nategniti. Ne zadnjič, seveda.

Tudi avtobus je tako posebno tržno čudo. Čeprav je bil namreč ob uri odhoda povsem napolnjen, iz postaje nismo odrinili še vsaj kako dobro uro. Ob zvokih tamkajšnjega cigumiguja iz sosedovega tranzistorja se skozi avtobus začnejo sprehajati prodajalci večinoma nepotrebnega blaga. Razmeroma nevsiljivo ponujajo robčke (čez čas so se na nekem stranišču izkazali za še kako potrebne), obeske, uhane, natikače, še več obeskov in še nekaj druge bižuterije. Dekletca iskrivih oči kar nekako ne morejo verjeti, da ne razumeš niti francosko in še manj arabsko, pa potem kar čebljajo in ti v obraz molijo svoje blago. Precej gotovo marsikateri tujec prej ali slej kloni. Čez čas smo vendarle iz Marakeša odrinili v Azilal, slabih 200 kilometrov oddaljeno upravno središče tamkajšnje regije in še kar simpatično mesto s privlačno ponudbo kebabov, slaščic in rezervne armade brezposelnih. Te sva namreč v obeh kratkih dneh najinega postanka v tem mestu kar dobro spoznala, saj z mestnimi očaki z neko ponosno naveličanostjo posedajo po betonskih površinah. V odsotnosti estetsko bolj dodelanih površin te delujejo kot trgi, v odsotnosti učinkovite javne uprave pa morda še kot zavod za zaposlovanje.

S taksi mafijo v zeleno dolino

Periferno umeščeno mesto, ki ga obkrožata predhribovje Atlasa na eni strani in vse višji svet te gorske verige na drugi, ima očitno zelo živahen trg taksi prevozov. Vsaj tako bi človek sodil po obsežnem voznem parku zmajanih in več desetletij starih mercedesov, ki stojijo na parkirišču ob robu mesta. Tudi po izkazanem zanimanju za prevoz dveh simpatičnih plezalcev v Zaouiat Ahensal, sedemdeset kilometrov oddaljeno vukojebino, bi lahko sklepal, da jim posla pač ne manjka. V dobrih dveh urah, kolikor je trajal najin boj za prevoz, naju za razmeroma dobro ceno ni bil prav nihče iz zbrane taksistične mafije pripravljen zapeljati do želene destinacije. A prav tako se ni nihče zapeljal kam drugam. Tam na soncu so pač samozadovoljno strmeli mimo naju. Čez čas sva verjetno postala lokalna šala in čez čas so naju usmerili do enega bolj nadobudnih članov njihovega ceha. Ta se je vendarle strinjal z najino dotlej že precej višjo ponudbo, in končno sva v avto, ki verjetno še ni vedel, kaj ga čaka, odložila najine po 30 kilogramov težke nahrbtnike. Na poti iz parkirišča smo se ustavili pri sključenem dvozobem starcu, ki mu je najin voznik spoštljivo in brez znakov dajanja miloščine odstopil del najinega plačila, nato pa smo za nekaj kilometrov naložili še lokalnega miličnika in jo mahnili v klanec. Že takoj na začetku sem pomotoma odprl okno, ki se potem ni več hotelo zapreti, in medtem ko mi je skozi ušesa bril veter, so se mi v ustih pridno nabirale plasti prahu, ki se je dvigal z makadamske ceste. Ta se je, vijugava, včasih strma in z neutrudno spremljavo ovc po okoliških pobočjih, dvignila tja do 2600 metrov. V tem času je motor našega vozila dvakrat ali trikrat prav nesrečno zakuhal. Še dobro da, omamljen od vročine in sonca, nisem posebej upošteval možnosti, da se avto pač spunta in brezprizivno ostane na mestu. K sreči tega ni storil in po precej dolgih nekaj deset kilometrih smo prispeli v Zaouiat. Čudovit kraj, ki raste ob reki in ki sredi puščobe Atlasa skoraj žari od vsega zelenja. Vsaj na daleč; od blizu je vendarle manj pravljičen in od vseh strani te obdaja z oker in rjavimi odtenki tal, zgradb, ulic in okoliških gora. Na začetku kraja še lahko razbereš pošto, v nadaljevanju pa so vse stavbe enako zaprašene in neme; prepoznavanje kompleksnejših krajevnih funkcij, kot sta trgovina ali prenočišče, terja nekaj privajanja.

Še dobro, da naju je skozi opustele ulice in razvrana tla najin taksist pripeljal kar do Mohameda. Mohamed Fekkak je namreč izjemno podjeten mladenič nizke rasti, star dobrih dvajset let, ki v teh koncih že nekaj časa zelo uspešno trži turistične storitve. Fant ponuja prenočišča in hrano, poleg tega organizira prevoze od letališča do Zaouita in vnaprej uredi nočevanje v Taghii. Od Zaouiata tudi posoja in vodi tovorne osle, do katerih, mimogrede, ni mladenič prav nič prizanesljiv. Govori francosko, špansko, arabsko in dva precej različna dialekta berberskega jezika, in ker včasih tudi to ni dovolj, je več kot preveč zagret tudi za komunikacijo z v pesek vrisanimi piktogrami. Ob čaju nama je takoj postregel z nepričakovano in simpatično formalnostjo, in za vnaprejšnje plačilo nočišča, taksija in tovornega osla sva dobila pravi račun v dveh izvodih. Potem ko smo na nesrečnega osla naložili najina kot sam hudir težka nahrbtnika, se je začela še zadnja etapa proti najinemu cilju, tako Alahu kot drugim bogovom za hrbtom skriti Taghii.

Gastronomija Taghie

Do nje prideš le peš oz. v najboljšem primeru na oslu. Skozi soteske, ki jih je pred davnimi časi vklesala reka, so pred nekaj manj davnimi časi Mohamed in druščina vklesali še eno turistom prijazno in slikovito pot. Skozi res zelene doline, obdane z rdečimi skalovji in vrhovi, in potem skozi novo sotesko in skozi še več zelenih dolin. Tam proti koncu, ko stopiš izza ovinka, te nenadoma pričaka klišejski pogled na masivno goro Oujdad, ki vlada nad Taghio in ki je videti kot strašljiv, grob velikan in dobrohotno naročje varnosti. Ko se mu približuješ, počasi spoznaš še njegove sosede, nič manj prepadne in le za odtenek nižje vrhove. Sama vas se naznani prav prefinjeno. Skoraj ne opaziš, kdaj zakorakaš med iz blata in kamna izdelane hiše, saj so zgrajene iz prav tiste materije zemlje, na kateri stojijo. Pogosto pot vodi kar čez strehe niže ležečih hiš. No, vsaj tako se zdi, in verjetno je tukaj na delu predvsem moja brezobzirnost, ko sem malo izgubljen od časa do časa usekal kakšno bližnjico.

Youseff Rezki je ime najinega novega gostitelja. Resen tip, star kakšnih štirih desetletij in lastnik zavidljivih brkov, nama je pokazal sobo s šestimi jogiji in majhnim oknom. Ta je bila naslednjih deset dni najin mali dom, v katerem se nama k sreči ni nihče pridružil in sva torej lahko zasedla vse možne površine. Vsaj tiste, ki jih ni zasedla manjša armada muh, ki so z nama čakale na večer. Šele takrat, v že skoraj povsem ustoličeni temi, so v Youssefovi giti namreč vendarle vključili elektriko in človeka rešili iz mraka, v katerem smo obiskovalci gite vdano čakali na prepozno, navadno kaj malo okusno in vedno z nekaj manične lakote zaužito večerjo. Prvi dan sva imela pravo malo poslastico: kot v nekakšen mesni stožec naložene ovčje noge, močno zapečene in obdane s pomfrijem. Predhodila jih je brozga brez okusa, ki je šele z resno intervencijo popra, soli in še nekaj močnih začimb vendarle postala juha. Za zraven dobiš še trikotne kose kruha, v Maroku so očitno glavno in daleč prepogosto živilo, za sladico pa navadno še neskončno dobrodošel kos sadja.

V naslednjih dneh so se novosti polegle: le čez čas smo pri večerji začeli dobivati dateljne. Dnevi so dobili svojo obliko. Vstajanje ob šestih in nato vedno enak zajtrk s kruhom, medom, maslom, neokusnimi marmeladami in tremi litri črnega čaja. Sledi jim čučavac, koder ti brez posebnega sramu dela družbo roj muh, potem pa odhod proti stenam. O njih več drugje, naj omenim le, da je plezanje zelo tehnično, pogosto mučno in kljub opremljenosti s svedri nemalokrat zelo izpostavljeno. Skratka, odlično, z užitki povsem onkraj opisljivosti. Po sestopih, ki navadno ne zahtevajo spusta po vrvi, naju je v giti pričakal neki drug brkač, ki je ob vsaki vrnitvi postregel z vrčkom čaja, kruhom in skodelico dateljnov ali mandljev. Ta mala gostoljubnost je bila pravzaprav takšna nujna intervencija, ki je poskrbela za minimalne možnosti preživetja v stradanju, ki se je potem nadaljevalo do edinega resnega obroka v dnevu. Tega je Youssef brez posebne logike tempiral nekje do desetih zvečer. Kuskus, kruh, tajin, kuskus, tajin, kuskus, kuskus, kruh, tajin in – naznanjena je bila s ponosnim in malce zabavljaškim nasmeškom na obrazu našega gostitelja – pizza berber. Z drugimi besedami, kruh s koščki v smrt prekuhanega paradižnika in zelene paprike. Juh juhej.

Medkulturni lubrikant

Sama vas je razmeroma zaprta skupnost. Ko se ji približuješ, na poti večkrat srečaš prav nič zakrite mladenke. Pasejo ovce ali nosijo zelišča in prav nič sramežljivo pozdravljajo mimoidoče mladeniče. Tukajšnji bog je očitno manj strog glede ženske noše. A očitno niso neki drugi normativi, ki vzpostavljajo življenje v Taghii, nič manj ekskluzivni. Pripravljenost vaščanov za neobvezno komunikacijo ali vsaj topel nasmeh je redka dobrina, in tako na »bohdej« kot na »salamalejkum« se sumljivo pogosto odzovejo z očmi, ki te skoraj ne vidijo. Na enem od izletov čez dolino so z bližnjega hriba proti meni začeli leteti nič kaj majhni kamni. Mulec, ki je skrbel za strateško locirano in prikrito artilerijo, mi je morda hotel povedati kaj podobnega kot previdni pogledi manj militantno zavednih prebivalcev doline. V njej sicer, tako se zdi, živijo pretežno od zelenjave, ki jo po pridno irigiranem obrobju rečice sadijo ob vsej njeni dolžini. V delo se vprežejo že kmalu v življenju in pogosto srečaš nič kaj smešna nesorazmerja med velikostjo lopate in njenega malega sopotnika. Takšne obremenitve v zgodnji mladosti so, skupaj z okoli kuskusa gravitirajočo prehrano, verjetno razlog za nekam nizke postave večjega dela mladine. Ovce so tista druga plat vasi, ki se v aprilu še skriva kdo ve kje, a ki se poleti baje razlije čez okoliške visokoležeče planote. Enkrat na teden je v sosednjem Zaouiatu sejem in ovce pomenijo zajeten del gospodarstva tukajšnjega konca. Manjši del pride prek prenočitvenih zmogljivosti za plezalce. Same gite verjetno prispevajo nekaj prelivanja v širšo lokalno ekonomijo, običajna brezsramna turistična komodifikacija identitete ljudi in kraja pa jim je za zdaj osvežujoče tuja. Kot sva izvedela od najinega gostitelja, nekaj prinese tudi pridelava hašiša, ki ga v dogovoru z zaouiatsko policijo tihotapijo v dolino.

Z Youssefom sva sicer počasi navezala toplejši stik prek prav kurioznega stičišča. Najina lekarna je namreč obsegala lično steklenico zeliščnega žganja iz brezcarinske prodajalne in dve manjši steklenici izbranega domačega šnopsa. Kot že rečeno, pri nekaterih normah je tukajšnji bog precej liberalen. Prek vratolomnih jezikovnih karier smo nekako vzpostavili komunikacijo in med drugim sva izvedela, da prek kolonialne slabe vesti v Taghio iz Francije prihaja pomoč v zdravilih, čisti vodi, šolskih potrebščinah in dharmah. Tukajšnji vodja Association Radija, kot se reče organizacijski nadgradnji te slabe vesti, je ravno Youssef. Njega dni je bil turistični vodnik po Maroku. Nekaj časa je živel ali vsaj potoval tudi po Evropi, in kakopak je njegovo znanje jezikov zavidljivo obširnejše kot moje. Zanimivo, da ga je to kozmopolitsko zaledje pripeljalo nazaj v to vas, ki je tako dosledno umaknjena iz prostorov in časov, v katerih živi nori svet njegovih strank. No, morda je ne nazadnje kar razumljivo: pri nas bi se njegove pomirjene tišine zdele dolge. V tej vasi brez brnenja televizorjev se stopijo z večerom.

Tudi telefoni ne brnijo. Vsaj ne prav pogosto. Najbližji signal za mobitel je oddaljen slabi dve uri hoda. Na dneve, ko sva počivala od plezanja, sva navadno dala prosto pot telekomunikacijskemu nemiru svojih duš in se sprehodila do kraja, kjer sva lahko navezala stik s svetom. Nič posebno novega, v njem sta razgrajala vulkan in rutina. Midva sva plezala, čepela nad čučavcem, čakala na večerjo in pila čaj. Čaj za zajtrk. Čaj ob vrnitvi iz vrhov. Čaj pri večerji. In kdaj kak vmes. Eden od sosedov me je nekoč povabil na čaj. Ob njem je postregel kruh in arganovo olje. Z njegovim sinom smo nekaj časa strmeli v obsončeno prazno; čez čas je omenil, da začenja opravljati nočitveni posel in naj naslednjič raje pridem k njemu. Business as usual.

Nazaj v zavetje deževnega neba

Živa, zdrava in kljub lokalni vodi brez črevesnih neprilik sva počasi vendar spakirala nahrbtnike. Nič kaj posebej lažji niso bili, in četudi sem se že počasi veselil sveta, ki bo nekaj manj veličastno stisnjen med gorske masive, je bila pot do Mohameda dolga. Tudi pot do Marakeša je bila, saj sva se z Rokom vso pot drenjala na sedežu za sovoznika. Precej neudobno, a še vedno bolje od odprtega prtljažnika avta, kjer je sedel Mohamed in zaradi katerega smo po makadamskem delu poti vozili ubijajoče počasi. V Marakeš je šel na obisk k svojemu dekletu. Še dobro, da smo imeli avto vsaj razmeroma kakovostno ozvočen in tako smo vso pot glasno navijali maroški turbofolk. Prispeli smo v trdi noči. Zjutraj sem na strehi spoznal edina druga prebivalca hotela. Uprl sem se skušnjavi, da bi prisluškoval njunemu pogovoru, in ju pozdravil s klenim »dobro jutro«. Verjetno sem bil med strehami izrazito afriškega mesta kaj hecna intervencija v hotelski zajtrk. Ta je bil sestavljen po globalnem receptu eskapizma: rogljič, maslo, med in kava. Oh ja, postani okus sodobnega pustolovstva. Dan pozneje sva z zadnjo gotovino prav po berbersko plačala taksi in zaradi rahle zamude letala in še bolj zaradi prazne denarnice šele popoldne povsem dehidrirana in sestradana prispela v Milano. Nekje v Padski nižini sva zaplula v nove tri tedne dežja, ki je kar prehitro spral popotniški prah. In ni minilo veliko časa, ko mi je razpadel še kotliček za čaj.

Anže Zorman