Nedelo - Blaž Močnik: Včasih je vredno prehiteti peteline. Kdor namreč zna tudi pozimi zagristi v kolena, bo za to bogato nagrajen. Sonce bo za vsakega posebej uprizorilo svojo predstavo, ki ni nikoli povsem enaka.
Prav ob pozdravu novega dne bo zarisalo nasmešek na usta tistim, ki mu podarijo nekaj napora in prostega časa. Mamljivost sonca sicer lahko postane tudi enosmerna karta v pogubo, če se posameznik ne postavi v podrejen položaj pred zasneženimi hribi in gorami. Nekega zgodnjega februarskega dne smo se odpravili na Krn, da preverimo, kaj je sonce pripravilo za nas.
Ko je noč komaj sklenila, da je počasi opravila svoje delo, je naša trojica, ki je z veseljem žrt vovala lep del spanca, Krnsko pogorje s prvimi koraki že požgečkala po podplatih. Zvezde so nam v mlaju poskušale kazati pot, vendar smo vsaj za začetek z naglavnimi lučkami šepetali po temi. Pot nam je kazal Miljko Lesjak, izkušeni gorski reševalec tolminske postaje. Še pred tem je na plano potegnil sodoben kompas, čeprav smo imeli občutek, da bi pravo smer proti vrhu našel miže. Če bi želeli tratiti dragocena čas in energijo, bi ga nemara lahko vprašali, kolikokrat se je podal na vrh 2244 metrov visoke gore. Toda če vemo, da je Miljko že pred davnimi leti na silvestrovo pobegnil na Krn, da bi si ogledal ognjemete po dolini, in se vrnil tako hitro, da nekateri še opazili niso, da je sploh odšel, potem so takšna vprašanja odveč. Za nameček v pogorju nikoli ne zmanjka reševalnih akcij.
Kmalu smo začutili prvo kapljico znoja na čelu in med krajšim predahom prvič usmerili pogled proti dolini, ki je še spala. Navdušujoče spokojnosti ni zmotilo niti nešteto luči, ki so se vsiljevale iz posoške doline, predvsem pa iz Furlanske nižine. Še več, svetilnika v Tržiču tik ob Tržaškem zalivu sta nam z enakomernimi presledki mežikala in zaželela srečen korak. Morje se je komaj razlikovalo od jutranjih meglic in bilo tako varljivo blizu, da bi lahko pljunili vanj, če nam ne bi že prvi hitri koraki pobrali preveč sline. »Kot bi bil april,« je siknil Miljko in dal vedeti, da bi moral Krn imeti za ta letni čas precej večjo in debelejšo snežno kapo. Skoraj uro hoda smo namreč porabili, preden smo premagali toliko nadmorske višine, da nam je varno nadaljevanje preprečil sneg.
Iz nahrbtnikov smo potegnili dereze in osvobodili cepine. Neukemu hribolazcu v zimskih razmerah takrat srčni utrip zbezlja. »Če obvladamo opremo za zimske pohode, potem je vsak hrib dovolj varen. Če je ne obvladamo, je vsak hrib smrtno nevaren,« je za cmok v grlu poskrbel Miljko. »Ne glede na izkušenost gornikov, ki so s teboj, si na gori vedno najprej sam. Ko pridobiš dovolj izkušenj, ko zaupaš sebi in opremi, šele takrat in samo takrat so hribi lahko zares lepi.« Previdnost nam je precej upočasnila ritem, vendar je nelagodje izginjalo s slehernim korakom. Temperature in božajoč veter so namreč snežno podlago utrdili zgolj toliko, da so se zobje derez zlahka zarinili v sneg in nam precej okrepili samozavest. Toda kaj, ko je šla kmalu spet navzdol, ko smo boleče spoznali, da Miljkovega tempa niti približno ne bomo zmogli spremljati. Da bi bila učna kondicijska ura popolna, je ravno v trenutku, ko smo ga želeli pobarati za (vnovičen) oddih, vzkliknil: »Dajmo, hitreje bo treba!«
Črni humor kot terapija
Prav takrat je noč začela mahati v slovo. Na vzhodu se je pojavil ozek pas zlato rumene barve in takoj pritegnil pozornost. Laže smo zadihali in rinili proti koči tik pod vrhom Krna. Ugasnili smo lučke na čelu, da se nam je mešanje barv na nebu še bolj približalo. Šuma vse globljega sopenja sicer nismo mogli preslišati, vendar nam čarobnost narave ni več pustila tarnati. Za vsako ceno smo želeli osvojiti vrh, še preden bo sonce posijalo izza oddaljenega obzorja.
Časa je bilo vseeno še dovolj, zato je Miljko, ki mu počasnejši tempo očitno sproži besedno diarejo, imel v rokavu še enega aduta. »Si rezerviral prostor v časopisu?« je vprašal. »O, seveda, slabi dve strani bosta na voljo,« smo se mu pohvalili. »Ne, ne,« je odvrnil: »Mislil sem na osmrtnico.« Sopotnika sta padla v krohot, kiselkast nasmeh pa jima je dal vedeti, da vsem ni do šale. »No, ne skrbi,« nas je pomiril, »na vzponu se še nikomur ni nič zgodilo. Vse gre narobe na sestopu.« In smehu spet ni bilo konca. Toda če komu, potem gre črni humor brez oklevanja oprostiti prav gorskim reševalcem. »Niti se ne trudimo, da bi nas vsi razumeli. Znajdemo se namreč v vseh mogočih okoliščinah in vidimo veliko hudega. Črni humor je hočeš nočeš najboljša protistresna terapija. Zato na akcijah nočemo drugih spremljevalcev – ne sorodnikov ne novinarjev,« je nadaljeval v resnem tonu.
Krn je v vsej svoji prikupni mogočnosti tudi dokaz o človeški lahkomiselnosti in precenjevanju lastnih zmožnosti. Lahko je zelo krut pobiralec življenjskih davkov v vseh letnih časih in nenehno opozarja, da naj ga ne izzivamo, če nismo pripravljeni na preizkušnje. Prav v Krnskem pogorju, ki je lahko dostopno, se zgodi največ tragičnih nesreč v Posočju. Velikanska in strma krnska plošča se je pozimi večkrat spremenila v grozljiv, skoraj kilometer dolg tobogan smrti. Tudi najizkušenejši so že plačali največjo ceno za »užitek« v gorah. »Poglej, kaj ni to nekaj najlepšega,« je s pogledom na vzhod dejal Sergej Čujec, drugi član skupinice, »upoštevati pač moraš le eno 'malenkost' – zaj***ti ne smeš prav nič.« Sergej je sicer malo kradel pozornost. Njegov nahrbtnik je bil bistveno večji, pa v njem ni nosil opreme, hrane in čaja, ampak – padalo. V mislih namreč ni imel klasičnega sestopa, temveč se je želel znajti v dolini v vsega nekaj minutah.
Koča se je zdela ves čas na dosegu roke, a vendar je trmasto ostajala skoraj enako majhna. Mišice v nogah so počasi že pekle in sopihanje ni pojenjalo. Toda kot uročeni zaradi čarovnije narave ob menjavi dneva in noči smo vendarle dosegli bivak ob koči, od koder je zgolj nekaj minut lažjega koraka do vrha Krna. Spoznanje, da bo sonce pravzaprav vzšlo pod našimi nogami, prežene utrujenost in niti za srboritejši veter ob špici gore nam ni bilo mar. Nebo se prebarva v sinjo modrino, izza tankih oblakov pa zažari ena najbolj prijetnih in brezmadežnih rdečih barv, kar jih je mogoče doživeti. Okoliški vršaci, skoraj vsi po vrsti nižji od našega napol premaganega očaka, vase za trenutek posrkajo rdečico. Pogled je bil tako božanski, da smo, nezavedajoč se, prav tolsto zakleli. Prst na sprožilcu fotoaparata se ni želel in verjetno zaradi mrazu niti ni mogel umakniti od tam. Če se kdo sprašuje, zakaj na goro, bi v tistem trenutku dobil najbolj pomenljiv odgovor: preprosto zato, ker je lepo.
S padalom v dolino
Najlepši sončni vzhod ne traja več kot nekaj minut. Navdušenje je sicer še trajalo, le Sergej je mrko zrl izpod čela. Na vrhu je namreč potegnil severnik, največji sovražnik jadralcev. Od poleta ne bo nič, je postalo jasno. Niti čakanje v zgodnjih jutranjih urah na strehi krnske koče ni omehčalo gore, da bi dovolila enega redkih takšnih podvigov, vse bolj trdi prsti na okončinah pa so dali vedeti, da je čas za sestop. Z nižanjem nadmorske višine pa smo spoznavali, da bomo sredi zime doživeli še prvi »spomladanski« dan. Razmere so se v trenutku spet spremenile in Sergeju so zažarele oči. Mestoma je trava že štrlela izpod snega, in kjer je padalec opazil za spoznanje več kakor dve prekrižani bilki, se je odločil, da je to primerna vzletna točka. Kot bi mignil, je bilo padalo, malo manjše od povprečne »plahte«, že iz nahrbtnika, Sergej pa pripravljen za polet. Sledilo je odštevanje in glasen juhuuuu, nakar je švignil mimo naših objektivov in se precej hitro bližal pristanku ob naši štartni točki. Z Miljkom smo imeli pred seboj še lep kos poti, ki pa smo ga želeli izkoristiti na najboljši način. Sonce je namreč omehčalo snežno podlago, zato smo sneli dereze in v čevljih »odsmučali« proti dolini. Ko smo začutili, da noge preveč pečejo, smo se preprosto spustili na zadnjico ter s cepinom bolj kot ne zaradi boljšega počutja popazili, da je hitrost ostala obvladljiva. Preostanek pohoda je bil rutinski sprehod in le rahle bolečine v kolenih so dale vedeti, da smo opravili nevsakdanji podvig.
Blaž Močnik, besedilo in fotografije