AAO - Petra Klinar: Ko enkrat diplomiraš, se začnejo zate grebst vse firme ... no zato sem se odločila za firmo, ki zaposluje največ folka, pa še cel poletje dopusta ti dajo ... ni da ni.
Poletje sem kar dobro izkoristila in mi je uspelo zlest nekaj smerc:
Skupaj s Katarino sva se začele ogrevat že v Paklenici, kjer sva zlezle Water song (6a+, 160 m), Pero (5c, 80 m) in Mosoraško (5c, 350 m).
Sezono v naših hribih sva hotele otvorit v NŠG-ju, Košir – Brelih, ampak je bilo mokro in sva se za tolažbo podale v Steber ob Kamenkovem kaminu (V/IV, 150 m) in Pokljuško smer (V+/IV, 120 m) – tud če ne bi šle, bi prežvela.
Čist čist zares pa se je začelo v Veliki Mojstrovki, Smer Debelakove (IV+/IV, 450 m). To je bila za naju prva »resna smer« in moram reči, da nama je šlo kar dobro (se mi zdi kar primerna za začetek).
Vikend na Korošici sva s Katarino preživele v Ojstrici, Smer Ogrin-Omersa (V-, 450 m) in v Vršičih Lukmanova (IV+/III, 150 m). Po smeri se sprehajaš en cajt levo, en cajt desno, vmes te pa presenetijo izpostavljeni deli, šoder, na cajte pa dobra skala in uživaško plezanje. Če imaš pa »srečo«, lahko naletiš na navezo, ki ti popestri dan z zanimivim načinom komuniciranja. Res sem srečna, da Katarina nima težav z živci.
Konec junija smo se odpravili v Dolomite (Katarina, Toni, Artač, Tada, Krejmer pa jst) in se prvi dan skupinsko pripravljali na dobro skalo v Tofani di Rozes, Primo spigolo (V+, 400 m), naslednji dan pa smo se s Tonijem, Artačem in Katarino podali v Dimai Eotros (Tofana di Rozes: IV+, 850 m). Dobra plezarija, presenetil pa nas je zadnji raztežaj - sva bile kar srečne, da sta bila Toni in Artač pred nama.
Tudi julij je bil kar zanimiv&uspešen: Najprej sva bile s Tado v NŠG-ju, Varianta Kranjske poči (V, 300 m). Tada je že omenila, da sva imele na vrhu kar zanimiv miting.
Par dni zatem sva šla z Artačem v Šite, Belač-Zupan (V, 500 m) – res lepa smer, ki ponuja konstantno plezanje in zanimive detajle. Zadnji del smeri sva raztežaje malo združila, ker si nisva hotela prvoščit, da ne bi bila znotraj časovnice.
S Tado sva imele plane v Kovinarski (Velika Mojstrovka: V/IV, 400 m). Na srečo se nama je pridružil še Matic, ker drugače bi se verjetno najini plani končali v prvem raztežaju. Poleg prvega cuga, me je zanimalo, kaj se bo dogajalo v zgornji prečnici - prečka ni baš nešto, kokr nekateri strašijo po forumih.
Toni naju je s Tado popeljal v Veliki Draški Vrh, Spominska smer Dr. Tomaža Ažmana (VI+/V-VI, 400 m). Smer je bogatejša za en klin, ker ga nisem mogla izbit – marsikomu bo prišel prav! Smer mi je bila zelo všeč in mislim, da jo bom verjetno še kdaj plezala.
Z Maticem, Tado in Mučičem smo se cel dan »zabavali« v Planji, Mansarda (VI, 500 m). Najprej smo plezali, potem smo vedrili, nazadnje smo pa še abzajlali. Sem se pa kar dosti naučila, tako da je včasih koristno tudi kaj takega … Seveda dokler se vse dobro konča.
V edem tednu sem dvakrat plezala tudi v Triglavu. Najprej s Katarino Bavarsko smer (IV+, 500 m), nato pa z Artačem še Skalaško z Ladjo (V+/IV+, 1000 m). Bavarske sva se lotile na soboto in sva preventivno štartali bolj zgodaj, ampak očitno ne dost - pred nama so bile tri naveze, tako da sva se na vstopu zabavali s Hrvati. Smer je lepa in nabita, uživancija. Skalaška z Ladjo me pa ni prepričala, mogoče dva cuga – en raztežaj v spodnjem delu in zgoraj Ladja. Tonijevega štumfa nisva videla.
S Tado sva se še enkrat vrnile na Vršič in v NŠG-ju plezale Smer po zajedi (V+/IV-V, 300 m). Zelo dobro opremljena in lepa smer, edin en cug je bil mal bolj krušljiv, ostalo pa super.
Plezali sva tudi v Debeli peči, Sekločevo (V, 400 m). Od celotne smeri me je najbolj navdušil predzadnji raztežaj Jesih-Potočnik.
Za konec pa sva se s Katarino v petek podali v Škrlatico, Južni raz (IV/III, 350 m). Pravijo, da je ena izmed lepših štiric pri nas. Prespale sva v bivaku in se zjutraj odpravile pod steno … malo naju je skrbelo, da bova spet vso robo po nepotrebnem vlačili za seboj (zjutraj je bila megla, mraz pa še nekaj snega), ampak sva se na koncu nastavljali soncu, ko se je večina kopala v megli.
Ugotavljam, da včasih sploh ni tako slabo, če nimaš službe. Večino časa sem bila po hribih (mal plezat, mal hodit, na cajte pa tud kam samo prespat), vmes pa sva s Tado nabirale kilometre tudi na kolesu.
Zdaj pa čakam na zimo in na skrivaj že mažem dilce.
Lp Petra