Večer, 7 DNI - intervju - Glorija Lorenci: Športna plezalka Mina Markovič, 23-letna Ptujčanka "na študiju psihologije v Ljubljani", je pred dnevi ponovno stopila na zmagovalno stopničko. Na zadnji tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju v Münchnu je premagala vso svetovno elito.

Dober mesec prej je v francoskem Chamonixu odnesla zlato tudi v težavnostnem plezanju. Zapisala se je med redke športne plezalke, ki so zmagale na svetovnem pokalu v obeh panogah.

- Ponavadi ne ostaneš za zmeraj pri športu, s katerim si začel pri desetih letih.

"S plezalno steno sem se prvič srečala na Ptuju, v mojem mestu. Bila je ljubezen na prvi pogled. Živela sem v športni družini - mama se je v mladosti ukvarjala z gimnastiko, oče z atletiko, sestra je rada tekla; športno življenje nam je bilo zmeraj domače. Na morju smo se potapljali, pozimi smučali. A plezanje ni bil moj prvi šport. Pol leta sem igrala tenis, potem pa že "mami, jaz ne bi več ..." in sem našla nekaj drugega. Od atletike, gimnastike, plavanja, celo baleta ... skratka ptujsko športno ponudbo sem skoraj povsem izčrpala. Tisto poletje pred trinajstimi leti sem šla s prijatelji obiskat očeta, ki je bil trener v atletskem klubu in je imel tam trening. Peljali smo se skozi park in tam je bila - stena. Promocijska plezalna stena ptujskega planinskega društva. Jasno, da je bilo treba takoj sezuti rolke in poskusiti. Po prvi smeri sem zlahka prilezla na vrh, potem sem poskusila drugo, težjo, in spet je dobro šlo. Bila sem očarana. Ves teden, kar je stala stena, sem vsakodnevno težila prijateljem, da smo šli plezat. Seveda sem morala takoj na planinsko društvo, da se pozanimam, kaj se bo zgodilo, ko bo promocijski teden mimo in so mi rekli, da bodo steno kmalu prestavili v osnovno šolo. Tri četrt leta sem nestrpno čakala, hodila spraševat, zakaj je še ni, in končno je bila res tam. Tako sem desetletna začela in vztrajala tudi takrat, ko so bili pogoji za trening res nemogoči - na tisti naši "stenci" 8 krat 4 metre so bile kar celo leto postavljene iste štiri smeri, ki smo jih plezali, trenerji so bili dokaj nezainteresirani ... In tako sem potem v srednji šoli vsak vikend izkoristila za pobeg v Škofjo Loko, kjer je bila spodobna plezalna stena."

- Se pravi nič čudnega, da se športna plezalka naredi v kraju, kjer najvišje "vrhe" pokrivajo gorice?

"Nič čudnega, če ti je gibanje tako strastno pisano na kožo. In seveda me je potegnila tudi zelo odprta in sproščena plezalska druščina. Za človeka, ki mu je v veselje veliko nenačrtovanih izletov, ki mu je všeč, da v nekaj minutah spakira in odide v naravo, spi v spalni vreči nekje na prostem, improvizira, ne komplicira in tako ali tako ne mara počitnic v hotelih s petimi zvezdicami - no, potem je športno plezanje zanj idealni šport."

- V dvorani je velikokrat videti - varljivo, gotovo - da tekmovalke, tekmovalci z lahkoto prelisičite gravitacijo, da je vse skupaj pravzaprav zgolj elegantno gibanje. No, že te vaše mišičaste roke pravijo drugo zgodbo.

"Velikokrat slišim komentarje, da je športno plezanje najbrž dokaj lahko. Sploh kakšne mišičaste fante hitro zapelje v razmišljanje, "če se ona sprehaja kot nek pajek po oprimkih, kaj šele lahko naredim jaz". Ko poskusi prva dva oprimka, je ponavadi streznitev tu. Ni vse samo moč in surov fitnes."

- Težavnostno, balvansko, hitrostno športno plezanje. Katero je najbolj atraktivno?

"Hitrostno je morda najbolj zanimivo za gledalce, čeprav zahteva najmanj plezalnega znanja. Postavljena je 15 m dolga smer v steni, oprimki so že nekaj let nameščeni enako. Gre za to, da skušaš čim hitreje "prišibati" na vrh in vse je končano v osmih do desetih sekundah, ko tekmujejo najboljši. To je to, kar hitrostni plezalci cele dneve počnejo - pilijo to smer, da bi jo čim hitreje preplezali, in to je vse od njihovega plezalnega "razgleda". Pri balvanskem plezanju ali bolderiranju so stene visoke tri, štiri metre, nameščenih je nekaj oprimkov, pa seveda nekaj umetnih balvanov in končni rezultat je odvisen od števila preplezanih balvanov. Problemi so zelo skoncentrirani in na tekmovanju imaš pet minut časa, da problem rešiš, da prideš z obema rokama do vrha. Včasih je treba skočiti, zanihati ... Balvansko plezanje zahteva zelo dobro telesno pripravljenost, gibčnost, veliko tehnike in iznajdljivosti v pravem trenutku. Z njim sem se začela ukvarjati šele pred slabimi tremi leti, na treningih mu posvečam relativno malo pozornosti, čeprav rezultati govorijo drugače, saj sem med najboljšo peterico na svetu. Moja najljubša disciplina pa je težavnostno plezanje, s katerim sem tudi začela. Gre za dolge smeri na umetnih stenah, previsnih, na voljo imaš samo en poskus, tako da vsako napako plačaš. Pred vstopom v steno imaš šest minut, da si smer ogledaš, potem moraš v izolacijsko cono, včasih tudi za več ur, ker ni dovoljeno spremljati sotekmovalcev. Ko si na vrsti, poskusiš v tistih šestih ali osmih minutah, ki so ti na voljo, priti čim višje, paziti, da ne trošiš moči tja v tri dni. Vsak gib, ki bi ga lahko izvedel z manj moči in si slednjo tako prihranil za naslednjo težavno situacijo, drago stane. Moraš se znati umiriti, si vzeti čas za premislek, pa spet ne preveč, da obdržiš tempo in da ti ne zmanjka časa."

Z glavo skozi zid

- Uspeh pride, ko se sijajno ujamejo pripravljenost, dnevna forma in glava, pravijo športni poznavalci. Kaj od tega je vaš najšibkejši člen?

"Splošno kondicijsko pripravljenost imam po navadi zelo visoko, glava je tista, ki zadnji dve leti ne gre čisto v korak z njo. V ključnih trenutkih si ne zaupam dovolj trdno, da zmorem streti vsak trdi oreh. Vidim, da tekmovalke, ki so že dolgo v svetovni špici, gredo kdaj tudi z glavo skozi zid, ker vedo, da so sposobne pregristi se - veliko se lahko naučim od njih. Z dnevno formo je pa tako: včasih se počutiš fenomenalno od trenutka, ko odpreš oči, včasih pa si tako na tekmovanju kot na treningu kar nekako na tleh, obtežen, pa se ti sanja ne, zakaj. Takrat pač ne smeš vreči puške v koruzo, ker se da tudi s trmo marsikaj narediti."

- Pomaga navijanje v dvorani? Ga sploh slišite?

"V zadnjih gibih, ko "fajtaš" na mrtvo, ga velikokrat ne slišiš, ker si v svojem svetu. Zanimivo se mi zdi, da včasih med tisočglavo množico, ki navija, razločno slišiš samo glas ene ali dveh oseb. Po navadi trenerja, selektorja, nekoga, ki ti je blizu. Takrat zagrabiš in te ponese. Gotovo pa je boljše vzdušje ob publiki, ki te spodbuja, navija, razliva energijo okoli sebe, kot v dvoranah - in tudi take so - kjer je tišina in je vse, kar slišiš, tisti "aaaaa ..." ob padcu."

- Pravzaprav ste bliskovito "priplezali" od prvih korakov v steni do tekmovanj master, kamor organizatorji vabijo le izbrance.

"Vse je šlo hitro, drži. Že po prvega pol leta plezanja sem šla na prvo državno tekmo, sicer B kategorije, in osvojila tretje mesto, prve svoje stopničke. No, naslednjih nekaj tekem ni šlo tako gladko. Pri trinajstih sem že hodila na vse mladinske tekme za Evropski mladinski pokal in Svetovno mladinsko prvenstvo, dobri rezultati so se vrstili do vrhunca v Pekingu, ko sem osvojila naslov svetovne mladinske prvakinje in zmagala tudi v skupnem seštevku Evropskega mladinskega pokala. Leto kasneje sem v članski reprezentanci nadaljevala po poti tekmovalnih serij in šlo je konstantno navzgor - velikokrat sem stala na stopničkah. Če dolgoročno načrtuješ, kakšna sezona prinese tudi manj napredka, naslednja pa več. Pri meni se je razvijal povsem spontano."

- Z velikim garanjem za moč, vzdržljivost, tehniko, taktiko?

"Fizični trening za vzdržljivost in moč je še najlažji. Plezaš, treniraš. Na začetku športne poti na Ptuju nisem imela trenerja, ki bi me učil tehnike, kako se lotiti smeri, kako se umiriti, nadihati, zbrati, kje stisniti, ki bi me popravljal, sama pa sem preveč nadgrajevala kondicijski del. Mislila sem, da bom z močjo nadomestila, kar mi manjka pri tehniki. Danes zato veljam za zelo močno plezalko v primerjavi z ostalimi."

- Zelo razvidno na prvi pogled. Pa ob spoznavanju ljudi ne stiskate rok tako, da bi komu kri silila izza nohtov?

"Ne, ne, za spoznavanje ne potrebujem moči, imam besede. S tehniko pa je tako, da je ta nikoli dokončano delo. V nedogled jo lahko piliš in izpopolnjuješ. Zdaj je že četrto leto Roman Krajnik moj trener in to je seveda povsem druga pesem kot na začetku plezalne kariere. Treniram vsak dan, z redkimi izjemami; sedaj, ko ob težavnostnem tekmujem še v balvanskem plezanju, si v sezoni lahko le na nekaj mesecev privoščim dan, dva čistega oddiha. A raje kot pavzo imam kak lahek dan plezanja za dušo ... Seveda pa so ob treningu plezanja še druge stvari: stretching, tek, kontra vaje ..."

- Kontra vaje?

"Ja, pri plezanju krepiš mišice upogibalke, druge mišice, ki pri plezanju niso tako obremenjene pa se ne razvijajo sorazmerno in lahko hitro pride do poškodb. S kontra vajami preprečuješ poškodbe. Pri meni se je na začetku kariere ponavljala poškodba rame ravno zato, ker nisem delala dovolj teh vaj, pa tudi zaradi posledic prezgodnjega rojstva."

- Nedonošenček? Borka že od rojstva?

"Rodila sem se dva meseca prezgodaj in tehtala sem samo 1700 g, tako da sem se očitno morala boriti. Ko sem se začela plaziti, koordinacija ni bila takšna, kot bi morala biti - noge sem preprosto vlekla za seboj in tako sem obremenjevala samo roke. Še zdaj pri plezanju včasih "pozabim" na noge in mi trener vpije: "Kaj se vlečeš samo po rokah! Noge uporabi!""

Priljubljeni neporavnani računi

- Ko ste na tekmi pod steno, kaj vam hodi po glavi: Premagati sotekmovalko? Priti do vrha stene?

"Če si rečeš, da hočeš višje od tekmovalke pred teboj, že izgubljaš. Meni je cilj plezati popolno, se zliti s steno, se boriti do konca. Lahko da je to napačno razmišljanje, ker bi mi moral biti cilj sam vrh smeri, ne le dati vse od sebe."

- Katere umetne stene so vam najljubše? Tiste, v katere ste vložili največ truda ali tiste, ki so vam prinesle medalje?

"Bolj si zapomnim tiste, na katerih sem hudo "fajtala". So stene in tekmovanja, ki so mi še posebej pri srcu, pa tam nisem zmagovala. Predstavljajo izziv, ker z njimi še nimam poravnanih računov."

- Ko ste pred tekmo v izolacijski coni skupaj z drugimi tekmovalkami - ste takrat družabno ali bolj odmaknjeno dekle?

"Mislim, da sem v primerjavi z mnogimi drugimi tekmovalkami kar zelo družabna. Je pa zanimivo, da so tekmovalke in tekmovalci v balvanskem plezanju bolj družabni, bolj energični, bolj sproščeni kot v ekipi težavnostnega plezanja. Najbrž zaradi same narave panoge - balvani zahtevajo hitre, eksplozivne gibe, moraš se razjeziti, vreči čustva na dan, v težavnostnih tekmovanjih pa je v ospredju umirjenost, osredotočenost ... Mislim, da sem med balvanskimi tekmovalkami malce bolj zaprta kot ostale in pri težavnostnem bolj sproščena od sotekmovalk."

- Zdaj vas čaka drugi del sezone in tekme v težavnostnem plezanju? Niste utrujeni?

"Sploh ne. Dve tekmi sta že minili, bilo je super, zdaj jih bo še devet in se jih zelo veselim. Pravzaprav komaj čakam, da začnem."

- Že zaradi tekem veliko potujete - vidite mesta, kjer so tekmovanja, ali bolj ali manj le športne dvorane?

"Da bi si lahko ogledala kakšne znamenitosti ... me tudi ne vlečejo. Na vsak način pa hočem povsod začutiti utrip, energijo ljudi."

- Potujete bolj k ljudem kot k stvarem?

"Gotovo k ljudem. Naredim krog okrog prizorišča, kjer tekmujemo, prehodim nekaj ulic, obiščem tržnico, kakšne restavracije, zvečer po tekmi si s sprehodom prevetrim glavo. Za razliko od večine sotekmovalcev, ki ne marajo Azije, je ta meni najljubša, tako drugačna, fascinantna, polna neverjetne energije, posebna mešanica modernega sloga življenja in tradicionalnosti. Kitajske, kamor grem te dni, se že zelo veselim."

V dobri družbi

- Ko je pred desetimi leti Martina Čufar postala svetovna prvakinja v športnem plezanju, je bila "osamljena". Danes imate dekleta res "hudo" reprezentančno ekipo. Je pomembno imeti zgled?

"To je naravnost odlično. Veliko lažje je, če imaš pred očmi tekmovalke, ki ti s svojim zgledom kažejo, da si lahko na vrhu, najboljši na svetu in da prva mesta niso rezervirana samo za najmočnejše države sveta. In tudi na tekmah je čisto drugače, če imaš ob sebi kolegice, ki so močne tekmovalke - dajejo ti trdnost."

- Pri nas večino sponzorskega denarja poberejo "veliki" športi. Ste v primerjavi s tekmovalkami iz tujine denarno zelo podhranjene?

"Žal športno plezanje ni medijsko podprto, ni olimpijski šport in je doma nemogoče dobiti podporo vojske ali policije, kjer imajo športne enote. Če bi imela takšne rezultate, kot jih imam, v katerem drugem športu ne bi bilo težav. Tako pač je. Po drugi strani pa je Slovenija tako majhen trg, da velike svetovne firme, ki tržijo alpinistično opremo, ne vidijo smisla, da bi imeli promocijo za svoje izdelke pri nas - distributerji lahko ponudijo samo opremo. Opreme pa žal ne morem jesti in tudi si ne morem z njo plačati potovanj. S sponzorji so kolegice iz velikih držav na boljšem, a spet ni tako, da bi lahko rekla, da imajo veliko, jaz pa nič. Več ali manj smo na istem."

- Vas enako kot plezanje v umetni steni vleče plezanje v skali, v naravi?

"Mogoče mi je za razliko od večine plezalcev plastika v dvoranah bolj pri srcu. Gotovo tudi zato, ker sem zelo skoncentrirana na tekmovanja. V skalo grem rada, ko je malo več časa, ne za en dan. Prvi dan v skali se mi zdi vse nekam čudno in tuje, šele naslednji dan začnem uživati. Pri nas me zanese v Osp in Mišjo peč, večinoma pa se odpravim v Španijo in Francijo, kjer je veliko plezališč, veliko smeri. Cel dan plezaš, zvečer se vrneš pod steno, vržeš pašto v lonec in greš spat. Naslednji dan pa znova v skalo."

- Si oprtate nahrbtnik in greste?

"Ja, zmeraj je tam kdo, ki ga poznaš. Pa tudi če nikogar ne poznaš, veš, da boš v plezalni družbi, ki je povsod zelo sproščena in "tvoja". Če si plezalec, si plezalec. Si naš."

V svojem svetu.

- Tam vaša potolčena in odrgnjena kolena ne zbujajo komentarjev.

"Kolena imam sicer zelo potolčena, a tega mi res ni mar. Raje imam naravni stil življenja kot razne fensi-šmensi zadeve."

Glorija Lorenci