izjemen furlanski alpinist
Plezalec, ki je umrl leta 1933, star 22 let, potem, ko je splezal veliko novih smeri v Julijskih Alpah in Dolomitih.
Melanija Lunazzi
11. junija 1933 sta alpinista Celso Gilberti in njegov soplezalec Ernesto Pedrini izgubila življenje v zadnjem delu direktne smeri na Paganello, ki so jo leto prej splezali Bruno Detassis in trije spremljevalci.
Celso, diplomirani gradbeni inženir, je bil tedaj star dvaindvajset let. Z Giustom Gervasuttijem in Raffaelejem Carlessom je bil eden od obetov furlanskega alpinizma. Kljub mladosti se je odlikoval s štiridesetimi novimi smermi v gorah, med katerimi so tudi smeri 6. stopnje, ter s številnimi zahtevnimi ponovitvami v Dolomitih in Zahodnih Alpah. Njegova smrt je bila tragedija za furlanski alpinistični svet in za nacionalno CAI .
Celso, rojen v Roveretu 28. novembra 1910, je bil drugi sin Ettoreja Gilbertija, nadarjenega arhitekta iz Vidma, ki se je zaradi dela preselil v Trentino. Med Trentinskimi Dolomiti je začel pogosto zahajati na vrhove, tudi po zaslugi očetove strasti do gora. Pri desetih letih se je skupaj z drugimi mladimi povzpel na Winklerjev stolp, enega od treh na Vajoletu. Njegov plezalni talent je vzcvetel od leta 1922, potem ko se je družina vrnila v Furlanijo. Njegova plezalna nadarjenost se je pokazala na poletnih taborih, ki jih je organiziralo Furlansko planinsko društvo. Leta 1927 je Celso začel plezati nove smeri - dve smeri v skupini Popera, eno v Pesarinskih Dolomitih in eno na Sfingi na Creta Grauzaria. Slednji sta še danes klasiki. Njegovi soplezalci so bili: Giovanni Granzotto, Oscar Soravito in odvetnik Riccardo Spinotti, mentor mnogih mladih plezalcev.
Prav s Spinottijem se je Celso 1. julija 1928 soočil z velikim preizkusom vztrajnosti, odpornosti, odločnosti in značaja v steni. Med poskusom plezanja v severni steni Divje koze v Viševi skupini je navezo zajela silovita nevihta in povezane nesreče, zaradi katerih je Spinotti umrl.
Ta tragedija je opisana v pisanju Emilija Comicija, ki je o Celsu zapisal, da gre za pravega viteza gora, najčistejšega in najskromnejšega, kar jih je poznal. Comici, ki je podrobnosti te nesreče zbiral pri Juliusu Kugyju v Ovčji vasi, piše: » … izbruhnila je silovita nevihta, ki je kamin spremenila v strugo divjega hudournika. Morala sta se ustaviti pod balvanom, ne le zato, da bi jih ne bi voda preplavila, ampak tudi zato, da bi se zaščitila pred nenehno se valečimi kamenji, ki so padali od zgoraj - z Božjih polic. Ko je slabo vreme prenehalo, sta še pod vodo izstopila iz kamina in vstopila v veliko črno grapo. Tukaj pa ju je spet udarilo neurje, ki sta ga spremljala toča in žled. Ko se je nevihta umirila, šele okoli 18. ure, sta znova poskušala nadaljevati in doseči police, vendar je odvetnik Spinotti že obupoval. Gilberti pa se je trudil najti smer in že videl sto metrov nad sabo tako želene Božje police, odrešenje. Tedaj je nenadoma v njuno bližino padla gmota kamenja, ki je vrv, presekala na tri dele. Plezalca sta se čudežno rešila tako, da sta se privila k steni. Zaradi nezmožnosti nadaljevanja sta se odločila za spust, ponoči, saj sta se bala, da bi zmrzal prekrila skalo. Bivak v bednih razmerah, v katerih sta se znašla, bi bil za oba gotovo usoden. Tako sta zvezala vrv in se začela spuščati po kaminu.
Po neopisljivem trudu in trpljenju sta pozno ponoči prišla na polico, ki preči steno na prvi tretjini. Tu sta se odločila počakati dan. Ob prvem svitu sta se spet začela spuščati in končno dosegla snežišče pod steno ... Neizmeren napor je bil usoden za ubogega Spinottija, ki se je ob vznožju stene zgrudil in ni več vstal.« Gilberti si je opomogel od tragedije in leta 1930 Spinottiju posvetil smer v stolpu v skupini Cridola (Furlanski Dolomiti).
Septembra 1928 je Celso z Granzottom preplezal 800 metrov severne stene Montaža, naslednje leto je odprl še eno na isti gori s težavnostmi četrte in pete stopnje, s Soravitom pa je preplezal hudo severno steno Zuca dal Bôra, v vzhodnem karnijskem delu. Gre za smer z zelo malo ponovitvami zaradi objektivnih nevarnosti.
Junija 1930 je bil Gilberti, ki je začel univerzitetni študij v Milanu, v Bergamskih Predalpah z Ettorejem Castiglionijem. Nastalo je prijateljstvo, naklonjenost, kar je večkrat dokumentirano v spisih Castiglionija, ki Celsa opisuje kot idealnega plezalskega partnerja, s katerim sta v sozvočju preplezala zahodno steno Busazze, kar Rudatisu in Videsottu ni uspelo.
Vzpon, zaradi katerega ime Celsa Gilbertija še vedno živi med današnjimi alpinisti, je Severni raz Monte Agnerja, ki sta ga leta 1932 z Oscarjem Soravitom zmogla v enajstih urah plezanja, brez bivaka. Tega leta je naveza Gilberti-Soravito uspela splezati tudi značilni kamin v vzhodni steni Bile Peči.
Roberto Mazzilis, ki je leta 1981 to smer preplezal solo in jo ocenil s sedmo stopnjo, navaja pomislek, da je ob plezanju, smejoč pomislil na besede Ernesta Lomastija: »Če ti gre kdo zelo na živce, ga pošlji, da ponovi Gilbertija v Bili Peči.«