Urban Golob: Pred kratkim je bil v Kranju finale svetovnega pokala v prostem plezanju
»Med sabo se veliko pogovarjamo in debatiramo o smereh in ...
Pred kratkim je bil v Kranju finale svetovnega pokala v prostem plezanju
Česnov steber
Besedilo in fotografije Urban Golob
»Postavljanje smeri za tekmo svetovnega pokala je igra,« pravi Tomo Česen, vodja tekmovanja in eden izmed ekipe, ki postavlja smeri. »Igraš s tem, da je plezanje čimbolj napeto, hkrati pa mora biti selektivno za vse – za najboljše in tiste malo manj dobre.«
Posebej zahtevno je postavljati dobre smeri za dekleta, ki niso tako visoke kot fantje. Moški postavljalci lahko zato hitro naredijo pretežko mesto v smeri, ki zahteva od plezalk predolg gib. Tudi zato postavlja plezalne smeri na takšnem tekmovanju ekipa štirih ljudi. »Med sabo se veliko pogovarjamo in debatiramo o smereh in njihovih posameznih delih. Ko pridemo do večinskega mnenja o neki smeri, vemo, da je v redu«, razloži Aljoša Grom, nekdanji odličen tekmovalec, ki že pet sodeluje pri postavljanju smeri v tekmi za SP v Kranju. Po mnenju organizatorjev in postavljalcev mora biti plezanje zanimivo tako za tekmovalce kot za gledalce. Dolgočasno je namreč gledati nastop tekmovalcev, ki vsi padejo na istem mestu pri istem gibu. »To pomeni, da je to mesto pretežko in preveč selektivno. Zdi se nam, da je pomembno, da mora biti najbolj izločujoč zadnji del smeri, ki mora biti tudi najbolj atraktiven. Nujno je tudi, da začetek smeri ni pretežaven in da je varen. Še posebno velja to za kvalifikacije, ko plezajo vsi in ne samo najboljši.« Pa je potrebno postavljalcu smeri takih težavnosti, kot so na tekmovanju, tudi preplezati? »Ni potrebno ravno tekoče plezati tako težkih smeri. Predvsem moraš imeti občutek in »kilometrino«, torej izkušnje pri tem početju. Če bi sam take stvari tekoče plezal, potem bi tudi tekmoval«, razloži Česen.
 |  |
In tudi med nastopajočimi je tekmovanje v Kranju znano po lepih smereh. Tako vsaj pravi Yuji Hirayama, ki se je po nekaj letih vrnil na tekmovanje. »Tukaj je bilo vedno dobro, pa ne samo zato, ker sem nekoč v Kranju že zmagal«, je rekel Hirayama, ki s svojimi 35-timi leti sodi že med veterane. V zadnjih letih se je namreč posvetil plezanju dolgih smeri v granitnih stenah in si prislužil tudi naslovni članek v zadnji številki prestižne revije
Alpinist, poleg tega pa je do sedaj edini plezalec, ki je uspel na pogled preplezati smer z oceno 8c. Ko smo že ravno pri veteranih - na štartu je bila tudi Luisa Jovane. Gospa s 44 leti bi bila lahko mama marsikateri sotekmovalki, vsekakor pa je svoje največje alpinistične podvige (na primer tiste v južni steni Marmolade v italijanskih Dolomitih) zabeležila še pred rojstvom vsaj polovice konkurentk.
Toda letošnje tekmovanje v Kranju je bilo tudi zadnje v tej sezoni in zato se je odločalo tudi o skupnem zmagovalcu svetovnega pokala tako pri dekletih kot pri moških. Še posebej pri slednjih je bil dvoboj med vodilnima hudo oster. Čeh Tomas Mrazek si namreč še ni zagotovil skupne zmage, čeprav je bila letos njegova najslabša uvrstitev - tretje mesto. Za vrat mu je dihal šampion prejšnjih let Francoz Alexandre Chabot. Tudi pri dekletih ni bilo dosti drugače. Ogorčenemu boju med najboljšo tekmovalko zadnjih let Belgijko Muriel Sarkany in komaj 18-letno Avstrijko Angelo Eiter je zanimivost dodalo še naslednje vprašanje: Ali bo naši Nataliji Gros uspel veliki met in se bo na zadnjem tekmovanju sezone prebila med prve tri v skupnem seštevku.
Medtem ko je kvalifikacijska smer pri fantih že začela s selekcijo, pa so vsa dekleta razen dveh tekmovalk svojo smer zmogle do vrha. Zobe je pokazala šele polfinalna smer. Pri dekletih je vrh doseglo devet plezalk. Toda predtekmovanje in polfinale sta bila uspešna predvsem za Slovence. Prvič v zgodovini kranjske dirke se je v moški finale uvrstil tudi naš tekmovalec. Matej Sova se je s šestim mestom končno zavihtel med finaliste. S tem je delal družbo še trem Slovenkam, ki so si izborile nastop na večernem zaključku tekmovanja. Lucija Franko, Maja Vidmar in Natalija Gros so dokazale, da ima Slovenija trenutno morda najmočnejšo reprezentanco pri dekletih. Samo ugibali smo lahko in upali kaj pomeni izjava Natalije Gros, ki je edina menila, da polfinalna smer ni bila tako težka, kot se ji je zdela pri ogledu smeri. No, kljub temu je zvečer, ko je odhajala domov, naročila: »Ampak jutr pa vseen kr fejst navijejte...«
In to je očitno pomagalo. V finalu se je pravzaprav zgodilo preveč zanimivega, zato le najpomembnejša dejstva. Ob bučnem spodbujanju je Natalija Gros zasedla drugo mesto, Maja Vidmar si je delila odlično tretje, Lucija Franko je bila na koncu deveta, Matej Sova pa sedmi. Frankofonskima favoritoma Sarkanyjevi in Chabotu po tekmovanju ni bilo do smeha, toliko bolja zadovoljna pa sta bila najmlajša in s komaj 150 cm najmanjša med finalistkami Angela Eiter iz Avstrije ter ČehTomas Mrazek, ki sta domov odnesla velika pokala za skupno zmago in tudi priznanje za zmago na tekmi. Z borbenim plezanjem so se želje uresničile tudi Nataliji Gros. Drugo mesto v Kranju je bilo dovolj, da si je razdelila bron v skupnem seštevku svetovnega pokala s Švicarko Alexandro Eyer.
V nedeljskem finalu je bilo torej vse tako kot je treba. Polna dvorana gledalcev, bučno spodbujanje vseh tekmovalcev, seveda pa predvsem domačih, napeti dvoboji za osvojitev svetovnega pokala v skupnem seštevku, odličen nastop naših deklet in fantov ter smeri, ki so lepo porazdelile vso plezalsko elito. S tem so se strinjali vsi. Tisti, ki se jim je smejalo in oni, ki so se držali bolj kislo. Kot je rekel po tekmovanju Christian Bindhamer v pogovoru s plezalskim soimenjakom, Italijanom Christianom Brenno: »Bila je super lepa smer, samo... No, ja, bo drugič boljše. Upam.«
Najboljše v skupnem seštevku SP: 1. Angela Reiter (Avstrija), 2. Muriel Sarkany (Belgija), 3. Natalija Gros (Slovenija) in Alexandra Eyer (Švica)
Še na kratko z vodjo tekmovanja Tomom Česnom
Kakšna je zgodovina kranjskega tekmovanja?
Prva tekma v športnem plezanju v Kranju je bila oktobra 1989. Takrat so se je udeležili le domači plezalci. Podobna udeležba je bila tudi julija 1990. Septembra istega leta pa je bila tekma prvič mednarodna in potem enako še 1991, 1992, 1993, 1994 in 1995. Od leta 1996 pa v Kranju prirejajo tekmovanje za SP. Naslednje leto bo na vrsti jubilejna, deseta tekma za svetovni pokal.
Kakšne so organizacijske priprave?
Priprava tekmovanja se začne že dobro leto pred samim dogodkom, ko je treba tekmo prijaviti, decembra pa še potrditi. Največja gneča je seveda v jeseni, od septembra naprej. Dva organizirava vse skupaj, za samo izvedbo tekmovanja pa je potrebnih 31 ljudi, ki sestavljajo tehnično ekipo. Vsi so že preizkušeni in vsak točno ve kaj mora narediti.
In stroški?
Stroški tekmovanja so 6 mio SIT.
Z obiskom publike verjetno ni težav...
Gledalcev je bilo vedno dovolj ali celo kar veliko, razen enkrat pred nekaj leti. Ni mi bilo jasno, zakaj jih je bilo kar naenkrat toliko manj. Bil sem kar malo razočaran. Pa so mi potem rekli, da je to zato, ker smo naredili tekmovanje na Martinovo nedeljo. Najprej kar nisem mogel verjeti, potem pa smo tekmo res prestavili na kasnejši termin in izkazalo se je, da je bil to pravi razlog.
Napovedi za naslednje leto?
Kot se za jubilejno temovanje spodobi, bo še boljše, in upam, da nekaj posebnega.
Obljavljamo kompletno "poročilo" Urbana Goloba, iz katerega je nastal tudi članek enakega naslova (in nadnaslova), objavljen v Poletu 2. decembra 2004, v sklopu rubrike
Gladiator.