Delo, Trip - Blaž Močnik: Od bukev do ruševja, od skute do ovac
Najvišja cesta v Sloveniji popelje več kot 2000 metrov visoko – Prvi pogled spomin na uničujoči plaz pred leti – Alpski učbenik ob poti – Muhasti Mangart – Pet evrov za avtomobile in motorje
Ni vrag, da je nekaj pravkar doživetega res nekaj posebnega, če nam počasi zmanjkuje presežnikov, s katerimi bi čim natančneje opisali, na čemer so se oči ravno napasle. Preprosta gorska cesta nam lahko naravo spremeni v naravoslovni učbenik, ki ga lahko slikovno opremimo skorajda s slehernim pogledom proti dolini ali naprej proti nebu. Nekaj takšnega doživimo na cesti na Mangartsko sedlo – najvišje pri nas; popelje nas na dobrih 2000 metrov nadmorske višine, čeprav nam vreme dopoveduje, da bi bilo prijetneje ostati v objemu doline.
Panoramska izkušnja na sedlo pod osamljenim mogočnežem Mangartom se pravzaprav začne že v Klužah, kjer se začne nežen vzpon proti idilični vasici Log pod Mangartom, ki je pred kratkim okusila surovo moč narave prav z grebena, ki ga pogosto občudujemo. V Strmcu pohodniki in predvsem kolesarji pošteno grizejo v kolena, saj je zdaj »vikendaška« vasica dobila ime po strmini. Prvi panoramski pogled, takoj ko zapustimo cesto proti mejnemu prehodu Predel, je sicer delo človeških rok, in ne narave. Čez Predelico namreč gradijo viadukt, ki se bo napenjal visoko nad prepadnim kanjonom, da mu plazovi ne bodo (več) mogli do živega.
Prvi ovinki proti sedlu oziroma pogled s ceste na kamenje sredi širokih zajed nam pripovedujejo, kaj je čakalo Log pod Mangartom tiste nesrečne novembrske noči. Preden cesta izgine v gozdu, se prebijamo čez najbolj strmi del, ki pa je na srečo številnih kolesarjev razmeroma kratek.
Po prvem postanku (na planšariji, kjer pridelujejo sir in skuto ovac, ki se pasejo na Mangartski planini) je treba za nadaljevanje poti z avtomobilom ali motornim kolesom odšteti pet evrov. Denar gre v malho Razvojni zadrugi Mangrt. »Za cesto in čistočo je treba skrbeti. To zahteva čas in denar. Preostanek pa namenjamo razvoju doline,« nam pove tajnik zadruge Žarko Mlekuž.
Od križišča za sedlo do vrha je še enajst kilometrov strmega vzpona. Alpski svet ob cesti, ki so jo v tridesetih letih 20. stoletja zgradili Italijani, da bi zavarovali vzhodno mejo, se spreminja skorajda z vsakim metrom. Pozdravi nas bukov gozd, ko prevozimo prvega od petih krajših predorov proti vrhu, pa nas opazujejo čedalje bolj osamljeni iglavci macesni in borovci. »Zgodaj jeseni so barve prekrasne,« pravi Mlekuž. Vegetacija proti Mangartu je v Julijcih res nekaj posebnega, saj goro še dosežejo vplivi Sredozemlja, zato tu najdemo floro, ki je sosednje gore nimajo. Počasi se začnejo poslavljati tudi iglavci in pogled polnita ruševje in zelenje, ki ju obira drobnica.
Postanek je priporočljiv. Čeprav je megla tokrat dušila vršace, nas pogled prevzame. Loške stene so kakor pravljična trdnjava, videti je Rombon, Jerebico, Kaninsko pogorje ... Ovinek za ovinkom in še zadnji predor nas pripeljejo na prag sedla. Tu je osamljena koča, nekdanja karavla iz časov, ko so plašnim svizcem delali družbo še zelenosrajčniki jugoslovanske vojske. Tik pod vrhom nam ovce zaprejo pot in se ne pustijo motiti. Ko na vrhu izstopimo iz avtomobila, ne naredimo še niti dveh korakov, ko Žarko pobere s tal pločevinki in plastično vrečko. »Hoteli smo postaviti koše, toda kjer je koš, so tudi smeti. Obiskovalci naj nesejo v dolino, kar so prinesli gor,« pojasni Mlekuž.
Medtem se zagledamo v piramido vseh piramid – Mangart. Osamljeni starček z megleno kapo je načelno lahko dostopen, a je včasih precej muhast. Takšen je zaradi nenehnega prerekanja med alpskimi in sredozemskimi vplivi, zato je vreme na sedlu zelo nestanovitno. Gora lahko v trenutku pričara meglo, temperatura pa se občutno spusti. Tokrat nas je pričakalo za poletje osvežilnih devet stopinj Celzija z nekaj vetra in deževnimi kapljicami. Brezbrižnost in podcenjevanje visokogorja lahko tukaj terjata neizmerno ceno.
Z Žarkom zreva z »jezika« (roba sedla) prek Belopeških jezer proti rojakom v Kanalski in Ziljski dolini. Meja je surovo zarezana s strmim prepadom. In preden se vrnemo proti dolini (enolončnici v koči se je težko odreči), nam za trenutek v slovo pomaha tudi Jadransko morje.
Blaž Močnik