Slovenske novice - Boštjan Fon: Vrha Triglava sicer nismo osvojili, a so naše pohodnice izkusile gorski svet, kot ga le tisti najbolj pogumni
Skozi neurje in dežno zaveso do Planike, kjer nas je naslednje jutro pričakalo belo pobeljena panorama Julijskih Alp — Razen nekaj žuljev, težav z dihanjem in obilico mokrote naša odprava ni imela problemov — Ko bomo organizirali naslednje pohode, bomo vsakič brez ovinkov zapisali, da je bila generacija 2009 najpogumnejša stotnija, kar smo jih s Slovenskimi novicami poskušali popeljati na najvišji slovenski vrh — Vodniki gorske enote policije opravili svoje delo na vrhunski ravni
Rudno polje, 6. septembra: Medtem ko smo pešpotno ovinkarili navkreber z Jezerc proti Studorskemu prevalu na prvi tretjini poti do doma Planika, smo se odgovorni za varno izvedbo pohoda z najdaljšo tradicijo pri nas začeli spogledovati. Počasno rosenje z Draškega vrha se je začelo obračati, veter jo je rezal že iz smeri Bohinja. Tam in še naprej, kamor je segel pogled, je bilo temno. Črno! In slišalo se je pritajeno mrmranje izpod neba. Tisti, ki smo vajeni hoje v gorah po nesončnem in za navadnega smrtnika neprimernem vremenu, se ob takšnem ne bi pretirano sekirali, a kaj, ko smo imeli s seboj stotnijo deklet, mater, žena in babic, ki so se odločile, da bodo poskušale z našo pomočjo stopiti na najvišji vrh Slovenije.
Pretirano pogumni nismo bili, a vedeli smo, da moramo v petek doseči planoto Ledine na južni strani Triglava, kjer na 2401 višinskemu metru stoji planinska postojanka. Nižje, na Vodnikovem domu, smo se ob prvem daljšem postanku odločili, da ne bomo kot premočene ovce na Velem polju zrli v prihodnost in čakali, kaj nam nameni usoda, temveč jo bomo urezali navzgor! Pa smo šli. Nekaterim našim pohodnicam se razporeditev vodnikov ob primeru močnega dežja ni zdela logična in smiselna, pa so zato na Planiki spraševale, kaj je bilo, in smo jim hitro pojasnili, da so fantje iz gorske policijske enote prav dobro vedeli, kako naj bodo pripravljeni za primer posredovanja. In še: poleg lastne opreme so nosili vso potrebno opremo za klasično reševanje, povrhu pa so na dom Planika prinesli še deset nahrbtnikov pohodnic, ki so čez čas začutile, da gredo navzgor lahko le tako, da na hrbtih nimajo teže. Zdravnica Ana Mauko in gorski reševalec Jure Jeršin, ki je hodil kot zadnji, sta spremljala pohodnici, ki sta imeli težave z dihanjem, a je tudi njima uspelo prehoditi zastavljeno pot.
Kako nas je pralo, bi težko opisali, saj se deževja zadnjo uro vzpona pred Planiko da opisati le z izrazi, ki so povezani z najtemnejšimi poročili naravnih ujm. Lilo je povsod. Na glavo je škropil nebesni tuš, pod nogami so po poti gomazeli priložnostni hudourniki in tudi najdražji in od trgovcev s planinsko opremo najbolj zaračunani čevlji so se utopili. Dom Planika nam je ponudil zavetje po šestih urah hoje. Ob tem bomo zapisali nekaj krepkih, pa ne čez upravitelje postojanke ali tiste, ki se vsako leto trudijo gornikom ponuditi kar se le da udobja po slovenskih planinskih kočah, ki so že zdavnaj postale neustrezne. Ali čelniki na slovenski planinski zvezi namesto butanja z glavo v zid in siljenja prestavitve Aljaževega stolpa z vrha Triglava ne bi nemara bolj umno svoje energije usmerili na načrtovanje adaptacije razmajanih planinskih postojank, ki ob neurjih puščajo vodo in veter, imajo za tretje tisočletje mizeren način ogrevanja ter so neustrezno sanitarno opremljene?
Zoprno je bilo sušenje oblačil in obutve, kajti tudi tisto, kar je bilo spravljenega v nahrbtniku, je bilo mokro, če ni bilo dvakrat zavito v polivinilne vrečke. Časopisa za tiščanje v čevlje, da bi se ti osušili vsaj za odtenek, je zmanjkalo, Marko Kopavnik, eden od vodnikov, pa je vsake toliko brisal tla v jedilnici, saj je čofotalo pod nogami tako kot prej, ko smo jo mahali navzgor. Še popoldne je od nas kapljalo in curljalo. Da se ne bo šlo na Triglav, je seveda postalo kaj kmalu jasno. »Sem v kontaktu z dežurnim meteorologom na Kredarici in še dvema vremenskima postajama,« je zvečer dejal vodja pohoda Robert Kralj iz gorske enote policije in pojasnil: »K nam se premikata dve fronti, ena nosi vlago, druga hlad. Če se bosta ponoči nad Triglavom združili, bomo imeli zjutraj sneg. Če se bosta zgrešili, bo jutro sicer hladno, a jasno in bo vzpon po navezah na vrh mogoč.« Okoli enajste zvečer je skozi oblake pokukala polna luna in tisti redki, ki nismo mogli še na počitek, smo se v postelje spravili z optimističnim nasmehom. Ob četrti uri zjutraj sem se kot odgovorni prvi skobacal izpod odej in se nameraval zbistriti ob pogledu v jasno nebo. Saj so se oči hitro odprle, a kaj, ko je bil razlog sneg, ki ga je bilo okoli deset centimetrov in še ga je po malem nosilo. Z vzponom na vrh ne bo nič. Drugič zapored nam ni uspelo priti na Triglav. Vse se je izšlo, vse je bilo organizirano, a kot sta dodala triglavska poštarja Janko Kovačič in Boštjan Šmit: »Vreme je kot hitra srečka.«
Preden smo se s težkim srcem odpravili navzdol, smo se postavili za posnetek ali dva za spomin, Triglav smo seveda postavili za kuliso in mu, še preden se je po snegu odšlo po klancu navzdol, obljubili, da se čez leto vrnemo. Seveda bo še vedno stal tam in seveda bodo Slovenske novice spet organizirale pohod Sto žensk na Triglav. Vendar pa bomo vsako nadaljnje leto vedeli povedati, da je bila generacija pohodnic z letnico 2009 zagotovo najpogumnejša, kar smo jih spremljali v Julijske Alpe. Bravo, punce, čestitke! Ko boste doma razlagale, kakšno izkušnjo ste preživele v visokogorju, vam ne bodo verjeli, a vendar vi in mi, ki smo vas lahko spremljali, dobro vemo, da je bil letošnji pohod najbolj naporen, kar se jih je s Slovenskimi novicami zgodilo v preteklosti.
Boštjan Fon