Rado Kočevar — Iz dnevnika (1950—2012): Nad gorsko skupino Mont Blanca sem bil zelo navdušen. Želel sem si, da bi splezali kaj zahtevnejšega. Z Zupanom in Verovškom smo delali načrte. Običajno smo se sestajali v Mihovem stanovanju v Trdinovi ulici št. 7. Načrt je bil: preplezati ledeno strmino z uporabo derez in cepina.
Ne vem, kdo od nas treh je predlagal Brenvo. Mislim, da je bil Zupan. Lepa ledena strmina na južni strani se nam je zdela najbolj primerna. Toda treba jo je bilo izplezati, najpozneje nekje do desete ure. Pozneje so zaradi sončne lege grozili plazovi. Bili smo optimisti in načrt sprejeli.
Vsi udeleženci, od leve: Župančič, Medja, Šilar,Verovšek, More »Gandi«, Škerl, Perko, Krušic, Kočevar, Zupan – na ljubljanski žel. postaji (24. julij 1951).
Ivo Lukanc je bil dober organizator za mednarodne povezave pri PZS. Uspelo mu je doseči stike z francoskimi skavti-alpinisti (Eclaireurs de France) in se domeniti za izmenjavo. Na pot smo odšli z vlakom konec julija in se nastanili v skavtskem domu v vasici Montroc (1384 m) v zgornjem delu doline pod majhnim ledenikom Le Pissoir, pod prevalom Vallorcine. Bil je prijeten dom. Bilo nas je deset: Janez Krušic, Janko Šilar, Andrej More, Maks Medja in Uroš Župančič iz Jesenic; Marjan Perko iz Tržiča ter Miha Verovšek, Dane Škerlj, Franc Zupan in jaz iz Ljubljane. Preden nadaljujem z obujanjem svojih spominov bom skušal opisati takratne gospodarske razmere, ki so bile bistveno drugačne od današnjih. Lepo je to opisal moj prijatelj dr. Lucijan Krivec, kasneje znan slov. agronom v svojih spominih na članstvo v AO Celje in Univerza od 1947 do 1949. Med drugimi je zapisal: »Bilo je to obdobje največje povojne revščine in pomanjkanja, ko se je takratna politika odpovedala ameriškemu pomoči za povojno obnovo evropskih držav (Maršalov plan) in začela industrializacijo zaostale države na breme prebivalstva, z izredno nizkimi plačami in maksimalno restriktivno oskrbo prebivalstva z nakaznicami, ki so trajale vse do leta 1953 ter povečala in obvezno kmečko oddajo pridelkov in lesa za izvoz. Istočasno je izvajala kolektivizacijo vasi, ki je povzročila padec pridelave hrane, gospodarska blokada po informbiroju pa še pomanjkanje vsega repromateriala in splošno draginjo …«. V takih pogojih (bilo je najslabše gmotno stanje) smo takrat razvijali naš alpinizem. Seveda je bila tudi oprema »mizerna«, kar se je takoj videlo v primerjavi s drugimi alpinisti, ki smo jih na svoji poti srečavali. Potovanje je bilo prav prijetno. Iz Ženeve smo šli do Martigny-ja in potem z ozkotirno železnico čez Vallorcine, kjer smo presedli na francosko kompozicijo in potem direktno do Montroc-a. Francoski skavti s katerimi smo imeli zamenjavo so tu imeli svoj dom, kjer je bilo tudi naše izhodišče. Bilo je prav prijetno, imeli smo celo prehrano, kadar smo se vrnili iz gora. Vas ima krasno lego v zatrepu Chamoniške doline. Okolje je slikovito, mirno. Skoraj pol stoletja kasneje (9. 2. 1999) pa jo je delno zasul snežni plaz (zahteval je dvanajst življenj).
Od leve: Perko, Škerl, Zupan, Kočevar (v Ženevi)
Bila je nedelja 29. julija. Lep dan, šajba. Iz Chamonix-a smo se s zobato gorsko železnico dvignili nad 900 metrov do ledenika Mere de Glace in pri tem občudovali granitne tri in štiritisočake … za nas povsem nov svet. Še pred tednom dni sem bil na Korošici in z vrha Ojstrice v ravno tako lepem dnevu zrl v Kamniške vršace. Že na začetku ledenika dva mogočna vrhova: Aig. du Dru (levo) in na drugi strani Grepon s znamenito »republiško« iglo. Zadaj pa mogočni masiv Jorasses-a.
Od leve: Jorasses (4807 m), Dent du Geant (4013 m) in Mont Blanc (4807 m). Vsi trije vrhovi se vidijo tudi iz znanih smučišč (Tri doline, Val D' Isere) in beli vrhovi v ozadju.
Prespali smo v koči Requin (2316 m). Bilo nas je kar precej, zanimivo: večina si je hrano pripravljala sama na lastnih bencinskih kuhalnikih, seveda smo enako storili tudi mi. Vreme se je nekoliko poslabšalo in že smo menili, da bo šla Brenva »rakom žvižgat«. Pa nas je v dobro voljo spravil Marjan, ki je pred kočo zaigral na orglice. Pridružil se nam je še nosač, ki je pripovedoval vojne zgodbe, ki so se dogajale na ledeniku pod nami v zadnji vojni. Spali smo bolj slabo. Od polnoči naprej so posamezne naveze zapuščale kočo. Nam se ni mudilo. Naslednjega dne smo čez ledenik in zadnjo, dokaj strmo zasneženo pobočje, dospeli do bivaka Col de la Fourche. Ta se nahaja na ostrem grebenu, ki se razteza od Tour Ronde do vrha Mont Maudita (4471 m). Bivak je podoben onemu našemu pod Šplevto. Ko smo prišli je bil še na pol prazen. Tu smo naredili napako, ko ob prihodu nismo »zasedli« pogradov. Predolgo smo v soncu uživali prelepe poglede. Na koncu pa smo se še komaj stisnili na tleh kot »sardine«. Med nami pa se je drenjal tudi Andre Roch. Takrat znani švicarski himalajec. Zanimiv je bil pogled na bele strmine pred nami. Ker je sonce žgalo so se trgali plazovi, ki so v oblakih padali proti ledeniku Brenva. Priznam, kar tesno mi je bilo, kako bo jutri tam?
Zgoraj na ledeniku Geant, stolp na levi, Le Grand Capucin (3838 m) v L,Arete du Diable (hudičev greben) in navpične igle pod vrhom Mont Blanc du Tacul (4247 m).
Vstali smo kmalu po polnoči. Sestopali smo z baterijami v popolni temi in derezami do ledenika Brenve do vstopa pri snežnem grebenčku imenovanemu Col Moore (3480 m). Pred nami je bila le skupina Andrea Rocha. V spodnjem delu je bilo treba plezati še v skalah z derezami vmes so bili namreč ledeni pasovi. Vse še v temi, nekje do desete ure smo morali zaradi nevarnosti plazov namreč biti že pod vrhom. Ko se je zdanilo smo dosegli višino 4000 m.
Snežna strmina pod Bivakom na sedlu Col de la Fourche in štirje alpinisti v njej (nad razpoko).
Strmi ledeni skok sem premagal s sekanjem stopinj z lednim kladivom, v drugi roki pa uporabljal cepin. Podobno je bilo leto prej, ko sva s Cicom plezala januarja v Šitah nad Tamarjem. Pogled na tisoč metrsko globino, pri tem ni bil nič kaj prijeten. Spominjam se, da sem sredi ledenega skoka zaradi varovanja zabil v ledeno maso ledni klin. Za nami prihajajoča italijanska naveza je naše stopinje še poglabljala. Do vrhnjega grebena se je sneg menjaval. Tudi veter nam je nosil pršič v obraz. Čutili pa smo tudi višino nad 4000 m. Enako sem sam opazil leto dni prej, zrak je že bolj redek. Pod vrhom smo za hip počivali vsakih 50 m, čeprav je bil svet že položen. Nekje okoli 10. ure smo dosegli vrh. Midva z Mihom sva bila drugič na njem. Vračali smo se po isti smeri kakor jaz leto dni prej. Iz hladnega objema pod vrhom smo se na ledeniku Mere de Glace potili od vročine. Toda še preden smo dosegli kočo Requin se je po vrhovih razbesnelo silovito gorsko neurje. Naslednjega dne smo na Montenvers-u zvedeli žalostno novico. V Wymperjevem ozebniku v Aiguille du Verte so trije Francozi zdrsnili v 1000 m globino.
Pri bivaku, zadaj L, Arete de Peuterey ... v razpoki že pod vrhom
Slabo vreme se je nadaljevalo. Gore so bile zakrite z oblaki, v dolini je deževalo, nad 3000 m pa snežilo. Miha in France sta načrtovala vzpon na Grepon. Mi trije (Dane, Marjan in jaz) pa prečenje chamoniških igel. Žal je vse ostalo le pri načrtih. Takrat se je pokazalo, da je treba za zahtevnejše vzpone imeti več časa in počakati stabilno vremensko obdobje. To pa je bilo v tistem času za nas skoraj nemogoče. Omenil sem tudi opremo, kjer smo za tujci krepko zaostajali. Pri tem pa smo razmišljali že tudi o vzponih v še višjih gorah. Pa je bilo kar prav, da se teh podvigov nismo lotili, kakor je izjavil Zupan - 63 let kasneje. Tako je takrat ostalo pri enem samem vzponu. Ledena stena Brenve je ostala v spominu, kot nekaj posebnega. Dereze sem imel privezane skoraj ves dan in nenehna prežeča nevarnost plazov in odlomljenih serakov. Zadnje dni smo v glavnem preživeli v dolini in na mokrih šamoniških ulicah.
Do naslednjega obiska zahodnih Alp je minilo dve leti. Leta 1953 smo sicer bili v tujih gorah (Wilder Kaiser in Wetterstein), toda skupina Mont Blanca je prišla na vrsto šele poleti 1954.
Rado Kočevar