Jana.si - Dejan Ogrinec: Stena, ki so jo uredili alpinisti in se za njeno uporabo dogovorili s kmetom lastnikom, je z Naturo 2000 prešla pod občinski nadzor.
Občina zdaj dovoljuje in zapoveduje: alpinisti jo še smejo urejati, da je varna za plezanje, a hkrati morajo plezališče legalizirati in odpreti za javnost. Nelogično? Zakaj speljati poti, postaviti table in pripeljati množice, če bi vendar morali naravo ščititi? Kdo je v resnici njen lastnik?
Težava po desetletjih miru.
Veliko nas pozna geološko posebnost Tržiča in naravno znamenitost, Dovžanovo sotesko. Manj jih ve, da so nad sotesko skalnati stebri, tako imenovani Turni (Kušpergarjevi). »O strmi, skoraj sto metrov visoki steni v Dovžanovi soteski mi je spomladi 1963 povedal prijatelj, soplezalec iz AO Janez Hladnik,« razlaga Luka Rožič, tržiški alpinist in avtor večine klasičnih smeri v steni. »Pozneje se je pokazalo, da je stena na najvišjem delu visoka 78 metrov, spodaj pa visi vrv štiri metre stran od nje. V juliju tistega leta sva z Janezom prvič stala pod njo. S staro ameriško najlonko in nekaj klini sva zaplezala v spodnji del in se prebila do značilnega kota in še malo više.« V avgustu istega leta se je Janez Hladnik smrtno ponesrečil v Grossglocknerju in stena je nekaj časa bila pozabljena. Leta 1965 so plezali naprej. »Zaustavil nas je previs sredi prvega raztežaja. Plezali smo v gojzarjih, pumparicah, navezani okoli pasu samo z vrvjo, brez čelad in podobne opreme.« Nato je Luka odšel v vojsko in šele poleti 1967 sta z Dušanom Srečnikom - Zobačem preplezala smer Ta vohka. Čez nekaj dni sta preplezala še Ta težko. Pozneje, ko je dr. Iztok Tomazin začel pri nas s popularizacijo prostega plezanja, je ob prvih prostih ponovitvah smeri v Dovžanki takrat edini slovenski tednik Tovariš dogodek predstavil na naslovnici. Potem so začeli v Turne zahajati drugi plezalci. Fantje so nadelali pot do stene, navrtali v smeri svedrovce, se dogovorili z lastnikom zemljišča in plezališče pošteno ter odkrito predstavili po knjižnih plezalnih vodnikih. Vse, kot se »za gre«, kot pravijo domačini. A glej ga zlomka, po desetletjih miru pride težava.
Kaj se sme in kaj ne?
Evropska unija že več kot desetletje oblikuje mrežo posebej varovanih območij Natura 2000. Njen namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, tako da varuje naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo. Slovenija je, tako kot vse države članice, bila dolžna določiti območja Natura 2000 in jih tudi ustrezno ohranjati. Tako je 29. aprila 2004 to storila z uredbo o posebnih varstvenih območjih. Na papirju se bere zanimivo, kaj naj bi to v resnici prineslo ali kako izboljšalo stanje, se ne ve. Verjetno slabše ne bo, so se tolažili Tržičani ob potezi, ki je skoraj celotno tržiško občino postavila pod okrilje odredbe Natura 2000. V zapisu ni seveda nič o tem, kaj se sme in kaj ne. Podoben zaplet kot v Triglavskem narodnem parku (TNP), kjer obstajajo samo omejitve, a nobene prednosti (ali odškodnine) za domačine.
Občinska last?
Pred nedavnim so se fantje iz tržiškega alpinističnega odseka spet spomnili, da bi bilo pot do Stene treba malo urediti in zaradi rje zamenjati svedrovce, da bo plezališče varno. Med člane odseka so po elektronski pošti razposlali delovni poziv, datum in potrebno orodje, sporočilo je prišlo tudi v elektronski nabiralnik na občinsko upravo. Tam so na dan potegnili papir območje Natura 2000 in članom odseka javili, da kršijo zakon.
Več v Jani št. 23, 5. 6. 2012
Tekst in foto: Dejan Ogrinec