Večer, Potovanja - Jože Praprotnik: Če bi ob tem imenu kdo izbulji oči, sprašujoč se, kje bi to bilo, se ne bi čudil. Čudil pa sem se, ko sem o njem spraševal receptorje in turistične animatorje po portoroških hotelih, pa se jim niti sanjalo ni.
Vreme se ne ozira na nas dopustnike in tudi tisti, ki imamo rezervirane počitnice nekje ob morju, lahko računamo le na krompir: če ga imamo, bo vreme lepo, če ga nimamo, se nam lahko pripeti, da nas bo dež kar naprej preganjal s plaže. Najslabše, ko nam jo zagode vreme, je kar nekaj dni dežja, kar ob naši lužici ni redkost. No kak dan se človek naveličano že preganja po portoroških ali piranskih ulicah ter po trgovinicah dela "inventuro" (preklada cunje in nič ne kupi) ter se preseda iz ene v drugo kofetarijo, potem pa počasi rata tečen od dolgčasa, še sploh, če nima nobene pametne ideje. In tu je zdaj nekaj resnično novega, prava avantura, a ne za sandalčke, ampak za dobre podplate, najbolje planinske švedre.
Ker smo lepo vzgojeni, se zapeljemo čez sicer nedoločeno mejo ter mejni prehod Dragonja Kaštel (pri Jošku Jorasu) in se držimo šengenskih paragrafov, potem pa zgoraj nad vasjo Kaštel zapustimo avto. Če hodimo ob levem robu ceste, bomo kmalu prišli do odcepa levo in tisti kolovoz malodane v ravni črti prečka pobočje, ki se spušča v dolino Dragonje in se imenuje Kras. Od tod je lep pogled na Sečovljske soline skrajno levo, naravnost čez dolino pa na naše vasice, na Sv. Petra, Krkavče in Puče. Prve pol ure je pot lahka, med brini in slabotnimi hrasti, potem pa naravnost pred nosom začenjamo gledati 204 m visoko vzpetino Finedo. Ko pridemo bliže, opazimo, da je potok Poganja v polkrožno pečino izdolbel strugo in v stopničastem slapu Cingareli pada dobrih petdeset metrov nižje v lep tolmun. In če je ta naš izlet dan po obilnejšem dežju, kar lepo škropi. Ko se povsem približamo pečini, se pot strmo spusti navzdol, pri čemer si lahko pomagamo z jeklenicami, ki pa so jih naši iznajdljivi sosedje preprosto ovijali okoli dreves. Inovativno prav zares. Pečino obletavajo kanje, domačini govorijo o kakšnih dvajsetih gnezdiščih. Spodaj ob tolmunu bomo prav gotovo naredili nekaj posnetkov tega presenetljivega slapa, kakršnega res težko najdeš na tako nizki nadmorski višini. Ne bi bilo prav nič narobe, ko bi naši sosedje tu zgradili brv, tako pa po mokrih skalah prečkamo strugo in se na drugi strani ob jeklenicah od drevesa do drevesa povzpnemo na skalnat griček, porasel z borno travo in brini. Če na drugi strani tega hribčka poiščemo stezo, bomo kmalu prišli tudi do kamnite starodavne ceste, ki se v levo spušča v dolino Dragonje, da bomo kmalu potem spodaj opazili zgledno urejene plantažne nasade sadja in zelenjave. Tu sta se pred približno dvajsetimi leti, ko smo živeli še v skupni državi, ustalila dva naše krvi, se pravi par Gorenjcev, ki največ pridelkov prodata na trgu v Piranu. Pred leti smo do njiju prišli preprosto preko Dragonje, zdaj je pa druga pesem, šengen pa ti štosi. Ker imamo štirikolesno ropotalo parkirano gori pri Kaštelu, se vrnemo kajpak po isti poti. Za vse skupaj bomo porabili kakšne tri do štiri ure, seveda če se ne bomo zaklepetali pri rojakih.
Jože Praprotnik