Večer, 15.12.2004, Narava, gore in ljudje: Med hojo po nižjegorju človek lahko vidi tudi kakšno naravno znamenitost
Manj znane planinske poti in vrhovi
Cingarela - stopničasti slap nad Dragonjo
Med hojo po nižjegorju človek lahko vidi tudi kakšno naravno znamenitost
Naravnost imenitno kolovratenje ponuja dolina Dragonje, ki je poleti močno zaraščena in nam prikriva poglede na razgledne grebene nad njo ter na slikovite istrske vasice Krkavče, Puče, Koštabono na naši strani, čeravno nam pogledi venomer uhajajo tudi na zahodno, hrvaško momjansko stran. Ne povsem zaman. In potem, ko smo slišali še za slikoviti slap nad dolino Dragonje, sicer na hrvaški strani, nismo imeli miru, dokler ga nismo našli. Ustvarja ga rečica, bolje rečeno močnejši potok Poganja, ki teče po dolinici med slikovitim Momjanom in vasico Merišče, da se potem za Finedo, 204 metrov visokim skalnim kucljem v nekaj skokih ne požene v kotanjasto globel ter spodaj skozi nekaj sto metrov dolgo skorajda neprehodno sotesko do ravnine, kjer se pomirjen izlije v Dragonjo. Toda tudi ta spodnji del potoka, ki se uvija po nekaj metrov globoki strugi proti izlivu, je zdaj za silo prehoden, poleti pa zaraščen, da se človek izgubi.
Pa pojdimo. Najlažji dostop - mi smo ga našli šele ob vračanju - je iz Kaštela na Hrvaškem levo po sveže markirani poti (torej po cesti še čez mejni prehod Dragonja Kaštel, pa po serpentinah navzgor do Kaštela). Steza vodi skozi pobočje, imenovano Kras, in v smeri proti toku reke Dragonje, potem pa strmo ob jeklenici navzdol v globel, in če ni previsoka voda, preko potoka ter na drugi strani potoka, kajpada po ogledu slapu, ob jeklenicah navzgor. Drugo pot najdemo, če se iz vasi Dragonja peljemo še približno štiri kilometre po dolini, dokler na desni ne najdemo cestnega odcepa. Ko se pripeljemo do zapornice, pustimo avto, ker se ob vrnitvi lahko znajdemo v lepih škripcih. Vidimo, da so njive proti Dragonji obdelane, pa kmetje ne marajo, da bi se prevažali po tratah. Nadaljujemo torej z nogami in kmalu pridemo do struge Dragonje, preko katere vodi precej razmajan most. Ko pri kmetu zgoraj zvemo, da se čezenj vozita njihova otroka v šolo z mopedom, se primemo za glavo. Levo zgoraj opazimo domačijo Dramac, pot pa se vije desno pod njo. Tu že kakšnih dvajset let živi slovenska družina, mož in žena, oba Gorenjca in se s svojo trmo prebijata s kmetijo. Kar uspešno. Mimo njih vodi stara rimska cesta strmo navzgor skozi dolinico med dvema bregovoma proti Momjanu. Ko pridemo na vrh in onkraj opazimo hiše tega istrskega mesteca, zavijemo desno in se že čez kakšnih dvesto metrov prebijemo na rob kotlje, v katero pada potoko Poganja. Kotanja je slikovita, skalnata, v duplih so našteli gnezdišča kakšnih dvajsetih kanj. Sprva hodimo po robu te kotanje, da jo poslikamo z vseh strani, potem pa bolj na zgornjem koncu najdemo markacije in ob jeklenicah strmo pot navzdol v globačo s potokom in njegovim stopničastim slapom na levi. Tu bomo že kmalu našli prve zvončke in terase, s katerih je mogoče slikati slap. Če vzamemo, da je točka, s katere se voda požene v globino, visoka približno 170 metrov in če je slap visok kakih 50 ali še kaj več metrov, potem sodi Cingarela med najvišje slapove in na najnižji nadmorski višini. Spodaj lahko prečkamo slap, ter se ob jeklenicah povzpnemo na kaštelsko stran, pa po markirani poti proti Kaštelu. Hodimo počasi, saj ne smemo prezreti potke, ki se desno odcepi od te markirane ter se cikcakasto spusti v dolino reke Dragonje, kjer pa bomo le s precej sreče našli prehod preko Poganje ter potem še prehod preko Dragonje po razmajenem mostičku. No v tem letnem času, ko je narava v mirovanju, nam bo to, če imamo vsaj malo občutka za orientacijo, tudi uspelo.
Jože Praprotnik