Planinski vestnik - Vladimir Habjan: Cjajnik je do leta 2006 veljal za najteže dostopno goro v Karavankah, saj je bilo na vrh mogoče samo splezati. Leta 2007 pa je bila odprta moderna adrenalinska »superferata«.
Cjajnik ali Macesnov turn je zanimiv vrh, ki s strmimi stolpi štrli iz Košutinih sten tik pred Užnikom /Lärchenberg. Iz profila je videti kakor izrazita skalna špica, ki je na vzhodni strani ločena od sten s Cjajnikovim strmim vzhodnim žlebom (Lärchenschlucht), proti zahodu pa kaže strma skalnata in delno ruševnata pobočja. Na severno stran se spušča skalnato-ruševnato severno rebro, ki utone v Cerkovskem robu nad Kočo pod Košuto , na južno pa kratka strma stena, ki se konča na Cjajnikovi škrbini (Lärchensattel), ki ločuje vrh od Užnika. Cjajnik je do leta 2006 veljal za najteže dostopno goro v Karavankah, saj je bilo na vrh mogoče samo splezati. Leta 2007 pa je bila odprta moderna adrenalinska »superferata«. Zanjo po naši veljavni lestvici označevanja zavarovanih plezalnih poti ni prave ocene, po avstrijski pa gre za težavnost C z mesti D (najtežje je E). Odlično napeta jeklenica je speljana čez težje prehode, kot bi bilo treba. Skob, na katere bi lahko stopili, ni prav veliko, po večini se vlečemo z rokami; za to potrebujemo veliko moči. Nujna je uporaba samovarovanja, čelade, priporočljive so rokavice (tudi kak kos vrvi za dodatno varovanje ali spust ne bo odveč). Opisana tura je tehnično in kondicijsko zelo naporna, zato se je lotimo le v odlični psihofizični kondiciji in stabilnem vremenu. Nekoč je na vrh Cjajnika vodila lažja plezalna smer (III+/II–III, 300 m) po Cjajnikovem severnem rebru, vendar so tudi ta pristop na dveh mestih v spodnjem delu zavarovali z jeklenico.
Opis
Mejo lahko prečkamo pri Ljubelju, Jezerskem vrhu ali Holmcu, če prihajamo s štajerske strani. Zapeljemo se do vasi Sele-Cerkev/Zell-Pfarre, 950 m, od tam pa do Koče pod Košuto (Koschutahaus) , 1280 m, pri kateri v poletni sezoni plačamo cestnino. S parkirišča pri koči se odpravimo za markacijami proti vzhodu. Najprej gremo prečno skozi gozd do Grosove planine, nato pa mimo odcepa za Košutnikov turn na desno čez prostrana melišča pod Macesjem . Pod steno je velik rumen krog, ki označuje bližnji vstop v steno. Tam se opremimo. Z melišča na vzhodni strani gore jeklenica takoj krene čez strmo, ponekod črno previsno steno in gladke plošče (na desni je brezpotje z rdečimi oznakami, težavnost I). Nadaljujemo po nekoliko lažjem in s travo in ruševjem poraslem svetu do grapice, iz te pa zavijemo po neizraziti ozki polički na desno za rob, na izpostavljeni severni greben (Cjajnikovo rebro). Vrh se nam dolgo sramežljivo skriva. Po rebru se čez več vršičev čez tu in tam lažji ruševnati svet vzpnemo pod strme vršne stolpe. Do odcepa se moramo kar potruditi čez izpostavljeno vršno stenico, ki jo prečimo rahlo proti desni. Tam je razcep: leva, izredno »navita« in zračna ferata vodi naravnost navzgor, druga, desna pot pa približno sledi nekdanjemu normalnemu pristopu. Jeklenice vodijo na desno, skoraj nad škrbino, potem pa prav tako naravnost navzgor (skoraj brez skob) na vrh. Ko končno stopimo na trdna tla, nas čaka še prestop na južni stolp, na katerem sta vpisna knjiga in velik klin z vponko. Znašli smo se v divjem svetu strmih, razklanih stolpov z odličnim pogledom na severne stene Košute in na Sele.
Sestop
Najpreprosteje (pa vendar tehnično zelo težavno!) je sestopiti po isti poti.
Druga možnost je sestop po Cjajnikovem severnem rebru. V tem primeru sestopimo po jeklenicah slabih 100 metrov do grape, ki vodi na levo, označena pa je z rdečimi pikami. Čaka nas brezpoten, ne pretežak svet, ki je v spodnjem, malce zahtevnejšem delu zavarovan z dvema jeklenicama. Ko bomo stopili po ozkem skalnem razu na travnata tla, imamo sestop v žepu. Od tam samo še sledimo gozdni stezici na Cerkovski rob, potem pa se ob markacijah spustimo do izhodišča.
Z vrha lahko sestopimo tudi na južno Cjajnikovo škrbino. Prva možnost je ob jeklenicah, druga pa s spustom po vrvi (potrebujemo dve 50-metrski vrvi; sidrišče za spust je urejeno).
S Cjanikove škrbine se da sestopiti tudi po Cjajnikovem žlebu, v katerem pogosto še poleti leži sneg, kadar je kopno, pa je to precej krušljiva grapa z mesti I. in II. stopnje ter s stalno nevarnostjo padajočega kamenja.
S škrbine prečimo na desno, nato pa se vzpnemo približno 100 metrov po tu in tam strmem travnato-gruščnatem svetu do Užnika na glavnem grebenu. Prečenje Macesja je zelo zahtevno (klini, jeklenice). S Košutnikovega turna imamo spet tri različice sestopa: po zelo zahtevni plezalni poti ÖTK Steig (ki je bila prav tako obnovljena oz. na novo speljana leta 2006), po Vzhodni grapi (krušljivo, jeklenice so solidne) ali pa okoli masiva Košute čez Meli (markirano, ponekod zahtevno).
Višinska razlika: 685 m, 320 m za plezalni del, krožna tura čez Košutnikov turn
pribl. 900 m
Časi: na Cjajnik in nazaj 4–6 h, sestop po Cjajnikovem rebru 2–3 h, krožna tura Cjajnik–Košutnikov turn 7 - 8 h
Zemljevidi:
Karavanke, osrednji del, 1 : 50.000
Carnica Region, Rosental, Klagenfurt (Freytag & Berndt), WK 234, 1 : 40.000
Wörthersee Karawanken. Wander- und Radtourenkarte 61, 1 : 50.000, Kompass
Klopeiner See Karawanken. Wander- und Radtourenkarte 65, 1 : 50.000, Kompass
Vladimir Habjan