Več, 19.08.05 – Boštjan Fon: V Nangi Parbat volja in tehnika prelisičila steno, led in sneg - V enem dnevu umrlo enajst plezalcev
ŽIVI
Človek, da bi gore premikal
Na Nanga Parbatu, Ubijalski gori v Pakistanu, je človek spet premaknil meje mogočega. Volja in tehnika sta prelisičila steno, led in sneg. Ali res? BOŠTJAN FON je resnici pogledal pod prste. In spoznal. Alpinizem je z našim Humarjem in s pakistanskima pilotoma, ki sta Slovenca rešila iz objema smrti, dobil novo dimenzijo. Da o Francozovem pristanku na strehi sveta ne govorimo.
Kadar sta ljubezen in mir v meni, ju lahko najdem povsod,« je citat iz knjige Trenutki, ki jo je spisal dr. Jani Kokalj. Strasten zbiralec trenutkov, kot so ga poznali prijatelji in znanci, je izgubil življenje na grebenu Turske gore nad Okrešljem, kjer se je 10. junija 1997 smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev inštruktorjev med rednim letnim usposabljanjem zdravnikov in reševalcev letalcev Gorske reševalne službe (GRS).
Eni v štacuno, drugi k zvezdam. Slovenci na tisti strani Julijskih Alp, ki jih vsakič božajo nežni jutranji žarki, so med gorniškimi poznavalci znani kot drzni alpinisti, vešči vzponov na vse mogoče in nemogoče vrhove sveta. Ti naši plezalci, premagovalci gravitacije, so povsod našli mir in ljubezen, kot jih je na svojih popotovanjih našel dr. Jani Kokalj. A kaj ko je iskanje takšnega veličastja povezano s tveganjem in večnim strahom najbližjih. Kdo bi jih razumel, te norce, ki z dvajsetkilogramskimi nahrbtniki ali še težjimi, polnimi plezalne opreme, nekaj hrane in lučkami rinejo proti zvezdam in večkrat omahnejo pod težo svojega iskanja. Tisti, ki sobotne dopoldneve preživljajo v velikih nakupovalnih centrih in naokoli vozijo nepotrebne vozičke vsakovrstne trgovske krame niso razumeli in nikoli ne bodo. Tudi trume planincev, ki v slogu: »Če nisi na Triglavu, nisi Slovenec,« rinejo na naš najvišji vrh, ne bodo nikoli občudovali žarka sonca, ki človeškemu bitjecu vrh gore ne pomeni samo zlate medalje za zmago, temveč iskren stisk dlani matere narave.
Reality show. »Pa sam plezat" sem hotu!« je povedal Tomaž Humar, človek, ki se je znašel ujet v Rupalski steni Nanga Parbata. Samomor na očeh javnosti ali nova dimenzija življenja? Navadnim smrtnikom bo ostala neznana do njihovega konca, in ta dilema bo ob Humarju v steni pripeta na trden prusik za vekomaj. Kajti ne bo odnehal. Človeštvo je doživljalo napredek ob žrtvah. Mediji v današnjem času posrkajo ljudi v dogajanje. Posameznik postane s tem, ko je na očeh, pomemben. Slišen in viden je. In tako smo bili ob Tomažu Humarju in ždenju v steni pravzaprav vsi, ki smo hoteli biti. Humar v steni in mi v Sloveniji smo imeli popoln resničnostni šov. Svetovni splet je omogočil stik z ledeno vertikalo, nočni sen je bil skaljen z brskanjem za novimi podatki, jutra so namesto prižiganja štedilnika za prvo kavo usmerjala roke k vklopu računalnika. Včasih tega ni bilo. Kljub temu so se krizne situacije in tragične nesreče dogajale. Koliko mladih in zrelih slovenskih plezalnih virtuozov so odnesle gore? Veliko? Preveč? Odgovora ni, kajti za vsakim je ostalo žalovanje in za vsakim je ostal košček praznega na sestavljanki slovenske izjemnosti. Majhen narod velikih posameznikov ali majhen narod velikih norcev? Vsak zase naj sestavi odgovor.
Klementov padec. Reševanje ljudi, ki so se ponesrečili v gorah, ni bilo sprva organizirano niti pri nas niti v svetu. Izkušenejši alpinisti so v gorah reševali spontano, iz čiste potrebe in nuje. Drugih, za tako delo dovolj usposobljenih posameznikov pač ni bilo. Na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja se je v Sloveniji razmahnilo planinstvo. Vedno več ljudi je začelo zahajati v gore, alpinizem je takrat prerasel stopnjo vodništva. Ljudje, ki so ponesrečenim v nepristopnih stenah sploh lahko priskočili na pomoč, so bili ravno najboljši alpinisti. V tistih časih je bila ena izmed najbolj spektakularnih akcij reševanje dr. Klementa Juga, ki so jo izvedli jeseniški skalaši Matevž Frelih, Joža Čop, Miha Potočnik, Rado Poženel, Karel Čop in Miha Čop. Ti so bili takrat vključeni v tako imenovano rešilno ekspedicijo, ki je delovala tako, da so jeseniški skalaši hodili reševat v stene in brezpotja ter od tam spravljali ponesrečene do planinskih stez. Od tam naprej so prenos po voznih poteh v dolino nadaljevali gorski vodniki in nosači iz Mojstrane, Kranjske Gore in Rateč na severni strani Julijcev, na južni strani pa iz Bohinja. V reševanja so se postopoma vključevali vodniki lavinskih psov, ki so ob pomoči živalskega daru reševali neprecenljiva življenja. Novo dimenzijo v reševanju je pomenil helikopter.
Helikopter — dobri duh. Že prej so predvsem v Švici uporabljali letalne naprave za reševanje v gorah. Letalo, ki ni moglo lebdeti na mestu, je reševalno skupino poneslo nad ponesrečenega gornika. Reševalci so iz letala skočili s padali, pristali na tleh in se nato peš, pozimi s smučmi, podali navzdol do planinca, potrebnega pomoči. Helikopter je bil nekaj drugega, za reševanje iz gora sicer ropotajoč, a skrajno okreten in uporaben. Sprva je bil tudi ta namenjen le za lažji transport reševalcev do ponesrečenega, toda nove tehnologije in izpiljene spretnosti pilotov so dokazale, da je helikopter pravzaprav materializirani dobri duh gora. To je dokazala reševalna akcija Tomaža Humarja, še prej pa pristanek te letalne naprave na vrhu Mount Everesta.
Štirinajstega maja letos je osem minut čez sedmo po lokalnem času serijsko izdelani Ecureuil/AStar AS 350 B3, ki ga je upravljal Eurocopterjev testni pilot Didier Delsalle, pristal na 8850 metrih. Na vrhu Mount Everesta. Tam je ostal dve minuti in se nato vrnil v Luklo, v bazo. Čeprav bi lahko Delsallejevo pustolovščino in Humarjevo avanturo obravnavali popolnoma ločeno, pa se med njima tke izjemna povezanost.
Četa Slovencev. V prihodnje bodo v nepremagljive stene odhajali vsakovrstni norci in diletanti alpinističnega poklica, ki bi si radi odtrgali svoj del slave ali pa morda le zaslužili prek sponzorjev. Po letošnjem letu v znamenju pristanka na Everestu in uspešnega reševanja alpinista Humarja bodo vsi vedeli, da jih kljub velikim stroškom lahko rešijo. Himalaja, Patagonija, osrednje Alpe, Kavkaz in druga pogorja, vsi so v tem letu izgubili nedolžno nevarnost. Izgubili so enigmatičnost in svojevrstno draž. Nekdaj so alpinisti iz vsega sveta odhajali v te gore z zavestjo, da lahko umrejo. Samo Slovencev je za četo. Tako je ostal Slavc Svetičič v steni Gašerbruma. Žigo Petriča in Bojana Počkarja je v Kabruju vzel snežni metež. Borut Bergant - Čita je ostal pod Jalung Kangom in Jože Rozman ter Marija Frantar na Kangčengdzengi. Ob božiču je Jasno Bratanič odnesel plaz pod domačo Mojstrovko, veliko pred njo so v Tamarju umrli Franc Vavpotič, Slavko Tominec in Igor Kovačič. Silvo Grošelj, brat koordinatorja reševanja Humarja Vikija Grošlja, je umrl pri vzponu na Mont Blanc, plaz iz Manasluja je odnesel življenja Nejca Zaplotnika in Anteja Bučana, v nesreči reševalnega helikopterja je umrl Andrej Kunaver, Boštjan Kekec je izdihnil na K2 … Veliko, preveč.
Nova dimenzija. Vendar mogočna stena buri človeško domišljijo. Zdaj bodo odhajali s prepričanjem, da jih lahko rešijo. Še bolj nevarno bo postalo in pod vrhovi bo ugašalo še več življenj. Ne bodo padali po stenah, temveč umirali v čakanju na primerne vremenske razmere za let. Umirali bodo od dehidracije in od lakote, saj bodo v steno nosili manj potrebnih stvari za preživetje. Umirali bodo zaradi podhladitve, saj s seboj ne bodo vlačili oblek, spalnih vreč in bivakov. Zaradi uspešnega Didierja Desalla in pakistanskega dvojca Rašida Ulaha Baiga in Khalida Amira Rana se bodo namesto popolne priprave v podzavesti zanašali na podatke o reševanju iz gora, ki se merijo v več tisoč metrih in plačujejo v več tisoč dolarjih. Toda vedeli bodo, da jih lahko rešijo.
Takim in podobnim povejmo še zadnje podatke. Helikopter Ecureuil/AStar AS 350 B3 je že letel na višini 10.211 metrov, torej še višje, kot je Mount Everest in za dvig na višino 9000 metrov potrebuje nekaj sekund več kot 15 minut. Na svetu je 3670 takih helikopterjev in ni vrag, da ne bi v nekaj dneh prišli do vas. Rešitev alpinista Humarja z gore in pristanek pilota Delsalla na gori pomeni novo razsežnost alpinizma.
| V enem dnevu umrlo enajst plezalcev | [ V ceno 65.000 dolarjev je vključena tudi smrt ] |
V enem dnevu umrlo enajst plezalcev
ZDA so doživele eno izmed najhujših gorniških nesreč v zgodovini leta 1986, ko je v Oregonu, pod pogorjem Mount Hooda, zaradi nenadne spremembe vremena zmrznilo sedem študentov plezalnih pripravnikov in dva njihova vodnika. Na isti gori je leta 2002 poleg treh mrtvih plezalcev na kraju nesreče umrl tudi član posadke helikopterja, ki je strmoglavil ob reševanju, pet reševalcev je bilo poškodovanih. V nesrečni dogodek ob proženju plazu je bilo vpletenih enajst ljudi, pet plezalcev in šest vojaških reševalcev. Posebna zgodba ameriških gora je Mount Rainier, kjer plazovi vsako leto odnesejo deset ali več plezalcev. Gora je lahko dostopna in zato se nanjo odpravljajo nevešči alpinisti in celo popolni plezalni amaterji, željni dogodivščin v stenah; 21. junija 1981 je plaz odnesel enajst življenj.
V Južni Ameriki je pogorje Andov z nesrečami najbolj posejano pod pobočjema Alpamaya in Cordilleras Blanca. Tam je 21. junija 2003 v enem dnevu umrlo osem plezalcev. Ko je Mount Everest postal turistično pristopna gora za petične avanturiste, se je začela serija nesreč pohodnikov in njihovih vodnikov po Himalaji. V ceni okoli 65.000 dolarjev za vzpon na vrh Everesta ali nižje ter cenejše gore v Nepalu je vračunana tudi smrt. Lani je precej nižji Khan Tengri v enem dnevu zahteval življenja enajstih plezalnih turistov iz Kazahstana, Rusije, Poljske in Češke. Pakistan, ki je reševal našega Humarja, je doživel najhujšo gorniško nesrečo 21. avgusta 1997, ko je pod pobočjem Karakorama plaz zasul 16-člansko japonsko odpravo s pakistanskimi vodniki. Umrlo je šest članov odprave, med njimi tudi najbolj znan japonski alpinist Micuo Hirošima. Odprava je bila namenjena proslavi dvajsetletnice Hirošimovega vzpona na K2, organiziral pa jo je Humarjev prijatelj Nazir Sabir. V Sloveniji pomnimo kot eno izmed najhujših gorniških nesreč Okrešelj, 10. junija 1997, ko so se med rednim letnim usposabljanjem zdravnikov in reševalcev letalcev GRS smrtno ponesrečili dr. Jani Kokalj, Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič in Boris Mlekuž.