Reporter - Boštjan M. Turk: ... V reviji Vertical - najpomembnejši evropski alpinistični reviji ...
Mitja Brodar, arheolog svetovnega slovesa, je precej svojih ustvarjalnih energij posvetil temu, da bi dokazal, da neandertalska piščal, najdena v Hudih babah, ne pripada vrsti homo neanderthalensis, temveč homo cromagnonus (l’homme de Cromagnon). Vse v redu in prav, če ne bi Mitja Brodar podiral teze svojih kolegov, ki so piščal pripisali neandertalcu, s tem pa zgodovino paleoprostora, na katerem danes živimo Slovenci, zarisali čisto drugače.
Mitja Brodar se je poslovil leta 2012: nikoli ne bomo izvedeli, kakšne suicidalne energije so ga gnale, da je svoje znanje dal na razpolago najbolj nečastnemu projektu: difamaciji svojih kolegov in posledično dela slovenske zgodovine. Slovenski arheologi so namreč - mnogi med njimi - posvetili svoje življenje dokazovanju, da je piščal pač neandertalska. Na tem tudi današnja arheološka stroka stoji.
Mitja Brodar ni ne prvi ne zadnji. V reviji Vertical - najpomembnejši evropski alpinistični reviji (jesen prejšnjega leta), so se pojavile postave (fotografij) štirih slovenskih alpinistov, udeleženih v difamaciji največjega uspeha slovenskega alpinizma, solo vzponu na Lotse, ki ga je opravil Tomo Česen aprila 1990. Prvo, kar pade v oči, je, kako je lahko slovenska planinska zveza spregledala nekaj najbolj očitnih napak, ki jih je napravil avtor članka g. Po-pier. Popier zapiše, da Tomo Česen nikjer ne navaja, da bi s seboj imel fotoaparat. To je čista neresnica. Navedimo: »22. aprila (1990, letnico izdaje za potrebe bibliografske točnosti dodal B.M.T.) je bil dan, ko sem čutil, da lahko začnem. Spalna vreča, bivak vreča, dva cepina, dereze, obvezna čelada, plezalni pas, skalni in ledni klini, rezervne rokavice, nogavice in očala, fotoaparat ...«(Sam, II Solo, italijanska izdaja, Didakta, Radovljica, 1990, vse pravice pridržane). Fotoaparat?! Če Tomo Česen res ne bi bil na vrhu in bi slutil problem v dokazovanju svojega vzpona, bi celoten stavek izpustil. Tako je prostodušno priznal, da je imel s seboj fotoaparat in da ni fotografiral. Tega ni storil iz dveh logičnih razlogov. Prvi je ta, da se mu je zdelo tako dokazovanje nepotrebno, drugi, da je biti na samem vrhu smrtno nevarno. Predstavljati si je treba tudi okoliščine. Temperatura na petsto metrih pod višino, na kateri letijo potniška letala, je od -35 do -40 °C. K temu je treba dodati, da bi moral Česen v teh razmerah odpirati nahrbtnik in iz njega zlagati stvari. Da bi fotografiral - meglo. Sam je namreč na istem mestu zapisal, da se je vse kopalo v oblakih.
Pojdimo naprej: »Tri ure nečloveških naporov sem potreboval, da sem splezal kakšnih 50 do 70 metrov visok skok. Malo sem si pomagal tudi s klini (podčrtal B. M. T„ zato, ker so klini ostali v steni in so jih našli). Česen je zapisal: »Od daleč izgleda vse lepo in prijetno, ko pa stojiš pod steno, ti gredo lasje kar pokonci. Popoldne se vreme praktično vedno pokvari. Oblaki, megla, sneg in veter. In posledica tega so plazovi. Najbolj nevarna je spodnja polovica stene, tako zaradi plazov kot tudi zaradi padajočega kamenja in ledu. Ta začetni del bi bilo noro plezati podnevi in v soncu«. Zato je plezal ponoči, drugo noč je v steni tudi bivakiral. Njegovi občutki so bili: »Vznožje skalnega stebra na višini 8.200 metrov sem dosegel pozno zvečer. Isto noč so Nepalci bivakirali na južnem vrhu Everesta. Vsi so dobili omrzline. Z besedami se takšne noči ne more opisati. Boj z mrazom, z osamljenostjo, boj, za katerega v trenutkih slabosti včasih celo pomisliš, da si ga za vedno izgubil.« »Za vedno izgubiti« ne pomeni obrniti se in se spustiti v dolino. To pomeni umreti, in sicer lahko v pol ure. Česnu so mnogi očitali aklimatizacijo. Andraž Vehovar, nosilec prvega olimpijskega odličja v samostojni RS, mi je kot dolgoletni prijatelj zaupal, da je imel Tomo Česen fizične sposobnosti na meji biološkega čudeža. Aklimatizacijo na Lotseju bi zmogel zaradi svoje neverjetne zmogljivosti.
Nekaj časa je bilo potem tako. Česen si je pozneje za eno od mnogih objav, v kateri je opisal svoj vzpon, od alpinista Vikija Grošlja izposodil fotografijo južne stene Lotseja preprosto zato, ker svoje ni imel. Naredil je resno napako, ker ni izrecno opozoril, da fotografija ni njegova. Ampak Česen nikjer ne navaja, da bi bila fotografija njegova (Sam, 1990, str. 138) Jeseni leta 1990 se je v južno steno Lotseja odpravila sovjetska ekipa, ki je, opirajoč se tudi na odsotnost fotografskih dokazov, začela trditi, da je Česnov vzpon izmišljen. Razlog naj bi bila prezahtevnost grebena tik pod vrhom. Šlo je za zadnjih tristo metrov (dolžinske, ne višinske razlike), ki so peljali čez snežne opasti. Rusi so menili, da se je v solotehniki in v tako kratkem času ne da premagati. Sovjetski plezalci so bili pripravljeni nato priznati, da je Česen morda le dosegel vrh grebena. Treba je povedati, da so se v svojem navajanju ti plezalci enkrat tudi zmotili in da je ocena, ki smo jo navedli, nastala po korekturi prvotne izjave, češ da Česen ni prišel niti do tam. Danes pa je pričevanje sovjetskih plezalcev tako, da potrjujejo Česnov vzpon (vir: Vertical). Komentar: razumi, kdor more. A to je bilo dovolj, da se je alpinistična javnost razdelila za avtentičnost vzpona in proti njej. Kmalu se je tehtnica prevesila proti Česnu in generacija alpinistov, vključno z Messnerjem (ta intenzivneje od leta 1996), je začela izjavljati, da je Česen vzpon poneveril. Česen se ni uklonil, vselej je izjavljal, da je bil na vrhu Lotseja, da je tja prišel po njegovi južni steni. In to prvi. Zdi se, da je bila kampanja preostra, zato je plezanje počasi opustil.
Stvar je v resnici zaključena, kajti podrobne analize, ki bodo kot protiutež izšle v isti revij Vertical, kažejo, da so se premnogi potrudili, da bi vrhunski predstavniki malih narodov nikoli ne mogli stati na najvišjih vrhovih planeta. Slovenska planinska zveza pa se bo morala opravičiti.