Delo, Panorama - Simona Bandur: Kako so prvopristopniki Stane Belak - Šrauf, Aleš Kunaver in Anton Sazonov - Tonač ubranili »steber Slovenstva«.
Poleti je Čopov steber leta 1945 prvi preplezal legendarni slovenski alpinist Joža Čop (to je tisti, ki je maršalu Titu ob dnevu mladosti zaželel: »Dragi maršal! Dolgo nam živi in ostani nam zdrav kot planinski kozel.«) v navezi s Pavlo Jesihovo. Prejšnji Srednji steber so plezalci samodejno preimenovali po Čopu. Naslednji podvig je bil torej še zimski vzpon.
Ko so slovenski alpinisti ugotovili, da se njihovi kolegi iz Vzhodne Nemčije, Češkoslovaške in Avstrije resno ozirajo po stebru v teh bistveno zahtevnejših razmerah, je med njimi završalo. Alarmantna je bila zlasti novica, ki jo je zapisal sloviti slovenski alpinist Stane Belak - Šrauf v knjigi Veliki dnevi (izšla je po njegovi smrti, leta 1997): »Čehi so v Vratih in so že vstopili v severno steno, da osvojijo Čopov steber!« Takoj je nastalo geslo: »Čopov steber mora biti naš!« in v zadnjih dneh januarja 1968 je trojica alpinistov dočakala napoved, ki je obljubljala tri dni lepega vremena. »Ob treh zjutraj smo se vsi trije zbrali v karavli v Vratih. Jasne zvezdne noči ne moti noben šum, temperatura je komaj 10 stopinj pod ničlo.« Tako je Šrauf opisal začetek vzpona.
Eden preudaren, drug neučakan
»En dan lepega vremena smo zamudili, ker smo bili po službah, nato je zdržalo še tri dni, danes pripoveduje Tonač, tiho in preudarno. Nekaj časa zre predse, potem pa se nasmehne, kajti nadaljevanje je znano. Šraufov opis četrtega dne je vseboval stavek: »Naenkrat zagrne megla celo zgornji del stene. V nas raste napetost pred izbruhom viharja.«
Nekako so dosegli Rdečo luknjo, kakor se imenuje luknja sredi stene, nato pa tam preživeli peti in šesti dan. Snežilo je brez prestanka, čez votlino, kjer so ždeli, so se sipali plazovi. V takih okoliščinah se nekomu, ki ni alpinist, najprej postavi vprašanje medosebnih odnosov – ali preprosteje: Kako ste zdržali?! »Po temperamentu smo se lepo dopolnjevali. Aleš je bil resen in preudaren. Šrauf kolerik, eksploziven in neučakan. Vmes pa sem bil jaz in sem od časa do časa dodal kakšno humorno opazko. Na začetku sta me ponavadi debelo pogledala, potem pa se nasmehnila in vsak po malem popustila.«
Čeprav je v njih tlelo upanje, da bo kmalu nehalo snežiti, je snežilo do konca. Šesti dan so zlezli iz varnega zavetja in nadaljevali vzpon. Druge izbire tako rekoč ni bilo. Hrane jim je že zmanjkalo ... Pot nazaj ni bila možnost: »Niti za trenutek nismo pomislili, da bi se vračali. To bi bilo še bolj nevarno. Više ko si, manj snega je nad tabo in manjša nevarnost, da te pokonča plaz,« pojasnjuje Tonač. Napredovali so počasi: za isto pot, ki jo je poleti splezal v manj kot dveh urah, so takrat potrebovali tri dni. A da bi volja pojenjala, ni bilo možnosti; o smislu se niso spraševali. »Takrat ne misliš na popolnoma nič drugega kot na plezanje,« odgovori alpinist.
Osmi dan, nekaj pred enajsto uro, so bili na vrhu Čopovega stebra. Objeti čez rame so zagnali takšen hrup, kot je zapisal Šrauf, da so za trenutek preglasili rohnenje vetra in grmenje plazov. Ti so jih spremljali ves zadnji del poti. »Vsakih deset do petnajst minut se je usul plaz. Takrat smo se stisnili k steni in čakali, da mine. Vmes smo imeli čas in smo plezali,« opisuje Tonač.
Zadnja tabletka vitamina C
Če bi šlo vse po načrtu, bi potrebovali tri dni, v najslabšem primeru pet. Temu primerno so načrtovali zaloge hrane in tako zadnja dva dneva niso jedli nič več – razen tabletke vitamina C, ki so si jo razdelili, kakor Tonača spomni Dušica Kunaver. V času vzpona je bila še mlada učiteljica angleščine, mamica petletne in triletne deklice. »Navajeni sta bili, da jima je oči vsak večer povedal pravljico. Zelo sta ga pogrešali. Nekaj časa sem jima še pripovedovala zgodbico o porednem snegcu, ki očka ne pusti domov, potem pa to ni več zaleglo in so tekle solzice,« se spomni dni, ko je čakala na novice.
Edina komunikacija, s katero so poskušali alpinisti povedati svetu, da so v redu in da napredujejo, je bil vrisk ob koncu plezalnega dne. »Spodaj pri Aljaževem domu je bil Franc Štupnik - Cicko, ki je čakal na naš vrisk. Franc Lakota, nekdanji smučarski tekač, je vsak dan prišel s smučkami in nesel novice naprej ...« Očitno vsi vriski niso pripotovali v dolino, in medtem ko so alpinisti lezli navzgor, se je spodaj spontano organizirala prava reševalna akcija, najobsežnejša pri nas dotlej. Alpinisti, utrujeni, a zadovoljni, ker je naposled posijalo sonce, so čez čas na dnu Velske doline zagledali gaz. Ni dolgo trajalo, da so prišli do skupine več kot 50 reševalcev, ki so ravno pripravljali prostor za helikopter. »Uuu, kaj pa se je zgodilo, smo se začudili, ko smo videli toliko ljudi,« se smeje Tonač.
Vzpon se je končal s fotografijo zadovoljnih alpinistov s pomrznjenimi brado in brki ter malico v rokah. »Aleš je imel pulover, ki sem mu ga jaz spletla, hlače pa si je kar sam sešil iz starega šotorskega platna,« Dušica Kunaver opisuje ob fotografijah.
Reševalna akcija brez reševanja
Podvig in navsezadnje reševanje so v Delu, ki je izšlo 8. februarja 1968, popisali z besedami: »Trije ogroženi alpinisti so se rešili povsem sami.« Dušica Kunaver je imela ravno pouk, ko je v učilnico planila sodelavka in ji sporočila, da so na radiu povedali, da so alpinisti živi in zdravi. V življenju njenega moža je bilo zahtevnih odprav precej, velikokrat je bila zaskrbljena, toda vedno jo je tolažilo to, da je bil »Aleš silno varen plezalec«. »Preudarnost, previdnost je bila del povsem navadnih družinskih izletov na smučišče,« dobrodušno reče. Bil je 2. november 1984, ko se ni več vrnil. Tokrat ni šel plezat, temveč letet s helikopterjem. Nad Blejsko Dobravo, kjer so si iz zraka ogledovali lepote Julijskih Alp (Kunaverja je za pomoč pri snemanju Alp prosil prijatelj Toni Hiebeler, urednik revije Alpinismus), se je zgodila nesreča ...
Enajst let pozneje je trojica zimskih prvopristopnikov na Čopov steber ostala še brez drugega člana. Stane Belak - Šrauf in njegova soplezalka sta ostala pod plazom, ki se je utrgal z Male Mojstrovke. Med tistimi, ki so ga pomagali iskati, je bil Tonač – bil je namreč tudi gorski reševalec, nekaj časa vodja ljubljanske postaje Gorske reševalne službe. Ničkolikokrat so šli na Vršič in iskali Šraufa, z vso opremo, ki je bila na voljo, z lavinskimi psi, a naposled je bilo treba počakati, da sneg skopni, pripoveduje njegov alpinistični kolega. »Izginil je 24. decembra 1995, našli so ga maja naslednje leto,« spomni.
Petinštirideset let po prvem zimskem vzponu po Čopovem stebru je Čopov steber – klasika. »To je smer, ki si jo želi preplezati tako rekoč vsak alpinist,« jo v čas in prostor umesti Silvo Karo, alpinist in direktor Mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale. In klasika je postal tudi zaradi zgodbe, ki se skriva za njim, in zaradi simbolike. »Veseli smo, da je Čopov steber ostal naš – slovenski!« je Anton Sazonov - Tonač vzneseno rekel, ko je bil podvig za njimi.
Zdaj je tudi Tonačeva oprema že veliko bolj sodobna, kanec nostalgije bi lahko zaslutili le po flanelasti srajci, ki je tako rekoč zaščitni znak prekaljenih planincev. V nasprotju s številnimi alpinisti stare šole se veseli, ker se čedalje več ljudi ukvarja z alpinizmom in športom nasploh. Zase pa pravi, da se je preselil med tiste planince, ki pravijo, da je v gorah od vsega najlepši – počitek.
Simona Bandur