velja stopiti za soncem na južne plati gora
Julius Kugy, ki ni bil le vrhunski klasični alpinist, ampak tudi zaljubljenec v gorsko cvetje, je o naši gori napisal vznesen stavek: pravcati alpski botanični vrt je! In res skupaj s karavanško Golico slovi kot znamenito rastišče visokogorskega cvetličnega bogastva, kakršnega ni zlepa najti po gorah naše bližnje in daljne okolice. Naravoslovnemu pa ob bok stopa tudi zgodovinski sloves, ki goro dviga na prestol zlatih začetkov slovenskega planinskega gibanja. Le leto po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva (1893) so zagnani bohinjski planinci na planini Za Liscem, pod severnimi strmalmi naše gore, zgradili prvo slovensko planinsko kočo in jo poimenovali po prvem predsedniku slovenskih planincev Franu Orožnu Orožnova koča. Svečana otvoritev je bila 15. julija 1894, slavnostno geslo na otvoritvi pa je bilo: »Odprta prva koča je planinska, raduje vsa dolina se bohinjska.«
Črna prst (1844 m)
Najvišjih gorskih vrhov se letnemu času navkljub zima drži kot klop. Predvsem osojna pobočja v visokogorju so še vedno zasnežena, z grebenov pa nad strmimi grapami grozijo snežne opasti. Zato velja stopiti za soncem na južne plati gora, še bolj priporočljivo pa je vzeti pot pod noge k vrhovom, ki so se zaradi skromnejše višine že dodobra otresli snežnih zahrbtnosti. Črna prst, znamenita lepotica nad Bohinjem in Baško grapo zdaj vabi z obema rokama. S tisto z juga in ono s severa.
Južno lice naše gore je en sam tisočmetrski strmi travnik, ki ga z rožami bogata obdobja spreminjajo v mavrično preprogo. Graparji, domači ljudje iz Baške grape, združeni v planinskem društvu Podbrdo, skrbijo, da se z juga po lepo vzdrževani, vendar dolgi in visoko vzpenjajoči se poti z veliko dobre volje in telesne pripravljenosti brez večjih zahtevnosti (strme trave so v mokrem lahko neprijetne) vzpnemo k Jelinčičevi koči, ki ima ime po tigrovcu in Jugovemu alpinističnemu sopotniku Zorku Jelinčiču. Da gre za krepak gorniški zalogaj pove že višinska razlika. Podbrdo kot najnižje izhodišče je 508 metrov nad morjem, Jelinčičeva koča, ki stoji prav na vrhu gore, pa zapeljivo vabi pohodnika krepkih 1300 metrov više, tik pod nebesnim obokom.
Resnejše in bolj razdrapano lice kaže naša gora na sever, v Bohinj, tja, od koder je zaradi nenavadne plasti črnega škriljavca tik pod vrhom tudi dobila svoje ime. Naše bohinjsko izhodišče je na Rovtih, tik nad vasjo Ravne nad Bohinjsko Bistrico (smučarji s Koble ta konec dobro poznajo), pri Domu dr. Janeza Mencingerja (804 m). Dvoje poti nas popelje na vrh Črne prsti. Nekoliko daljša, vendar pokrajinsko zelo zanimiva je pot čez planino Za Črno goro, ki spleza k Jelinčičevi koči s severovzhoda. Prav s severa pa se mimo planine Za Liscem, kjer moramo nujno stopiti k novi, lepi Orožnovi koči, delu sodobnih dedičev starih bohinjskih planinskih graditeljev, vzpnemo po strmem pobočju in razgibanih skalnih terasah na sedlo Čez Suho (tu je stičišče severnih in južnih pristopov) ter v nekaj minutah na vrh.
O razgledu le to, da z vrha vidimo vse tisto, kjer je, kot pravi pesnik, slovenska zemlja zakipela in v nebo hotela, spodaj pa leže ljubke vasice in globoke grape. Skratka – nebesa pod Triglavom. Več o vsem tem boste našli v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – Bohinjske gore (Sidarta, 1995).