Iskanje Prekmandlca: Na sončne obronke so prebivalci od nekdaj radi zahajali. Jamsko temo so menjali s svetlim soncem.
S katere vzpetine nad mestom vidimo največji njegov del? To lahko hitro ugotovi vsak prišlek. Ponavadi je olepšana s televizijskimi antenami. Popolnoma iz praktičnih razlogov; tako je omogočena povezava s svetom največjemu možnemu številu prebivalce. Še vedno so nenadomestljive in ni upati, da se bomo otresli takšnih okrasitev.
V Idriji imamo te pridobitve na Kobalovih planinah (834 m). To je hrbet, ki nam zastira severno obzorje. Ime mu je posodila kmetija Kobal. Ko so se globili rudniški rovi, je nad njimi rastlo mesto. Prostora nikoli ni bilo v izobilju, a na obrobju je dobilo prostor tudi nekaj kmetij. Kovačica, Likarca in Zagoda so se tiščale samega mest. Proti jugu se med Gore in Jelični Vrh zajeda še prostorni Ljubevč. Nekaj pa se jih je prislonilo višje na obronke. Na isti hrbet kot Kobalova se naslanjajo še Češnjice.
Prekrasni sončni travniki so se nekdaj raztezali višje, do samega vrha. Že Scopoli se je sprehajal tu okrog in tu je Locus classicus (za rastline je to rastišče, kjer jo je prvič našel strokovnjak, ki jo je opisal), prekrasni orhideji - trizobi kukavici (Orchis tirdentata). S poimenovanjem rastlin, novih v takratni 
nomenklaturi, ki se je obdržala do današnjih dni, je Idrijo postavil ob bok ostalim evropskim prestolnicam, ostalim takratnim naravoslovnim raziskovalnim središčem.
Na sončne obronke so prebivalci od nekdaj radi zahajali. Jamsko temo je zamenjalo svetlo sonce. Na Kanomeljskem Razpotju, na zahodni strani grebena, je bila vedno gostilna, za kakšen deci vipavca in malinovec za otroke.
Da imamo lahko s tega grebena res na očeh celo mesto, govori tudi dejstvo, da je visoko na njem predvojna kraljevina Italija zgradila najmodernejšo vojašnico za njihovo vojsko. Mogočen obrambni vojaški kompleks stavb »Caserma di fanteria Costantino Brighenti« je bil zgrajen v letih 1928 – 1932. V takratnem času je vojašnica veljala za največjo italijansko »kasarno«, zgrajeno ob takratni italijanski vzhodni meji s staro Jugoslavijo. Namenjena je bila za nastanitev 4.000 italijanskih vojakov, kar bi presegalo število domačih prebivalcev.
Danes je v njej sodobna bolnišnica in sončne sprehajalne poti ostajajo. Do vrha se lahko povzpnemo kar naravnost od Kobalove kmetije (100 metrov nad bolnišnico), lahko pa zaokrožimo čez Kanomeljsko Razpotje in po zahodni strani na Pleh. Tu pogledamo že na Kanomeljsko stran. Čaka nas le še vzpon po grebenu do označenega vrha, ki je zahodneje od anten. A za razgled le moramo do njih. Od najvišjih se vidijo Kamniško-Savinjske Alpe, pa Porezen, Ratitovec in Blegoš. Na jugu je mesto, za njim pa pogled seže do Slivnice in Snežnika.
In da ne bo vse videti kot nedolžen sprehod, potegnimo še malo priti vzhodu. Spustimo se na sedlo Lom s kmetijo Na lomu (Pr'Lámarju). Na drugi strani se pne 804 metrov visok Cerkovni vrh. Kar ošiljen bdi med Spodnjo Idrijo in Idrijo. Tudi pristopi nanj niso kar tako. Dva - strmejši in položnejši - zapustita Spodnjo Idrijo na pokopališču ob cerkvi Marije na skalci. Malo prijaznejši je dostop z Marofa, še blažji z Loma. Vrnemo se po mnogih poteh, ki vse vodijo v eno ali drugo dolino, kjer smo pot zastavili.
Vsakodnevnim trimarjem sta to prijazni gori. Pristopi so kratki in jedrnati, čisto v stilu nam skopo odmerjenega časa. In če se malo spustim v »zgodovino«; poti so neprepoznavne. Ko je mene nekoč tu vodil en črn skravžlanec, so bile ozke, bilo jih je precej manj in nikjer nikogar. Danes so jih mnoge noge utrdile, razširile in zgladile. Zame je to bila takrat prva prava divjina, divjina na robu mesta.
Ravno ta, o kateri danes govorijo v Evropskem parlamentu, kot o vrednoti, ki je skoraj izginila in si zasluži posebno mesto na naši polici imetja s katerim se kitimo. Mi se jo pa še vedno skoraj sramujemo. Divjina je območje, brez (oz. s čim manj) vidnih uplivov človeka. Dolga tisočletja je bila človekov nasprotnik, izrazu pritiče slabšalnost. Še najbolje jo odnese kakšna divja ženska, vse ostalo s tem pridevnikom nam vzbuja strah.
Ljudje so se morali z divjostjo, nepredvidljivostjo in silovitostjo narave nenehno bojevati za svoj obstoj. V današnjem času pa se je odnos do nje in njenih "napak" zelo spremenil: spoznali smo, da brez narave ne moremo preživeti, ne moremo si je v vsem podrediti. Smo njen del in obstanemo lahko le povezani, zato se ji prilagodimo in ji pustimo malo njene divjosti.
No, sama sem ostala zvesta obema.
Anka Vončina