Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čvrsnica in Prenj

Rado Kočevar: Spomini na obisk leta 1949 in leto pozneje
Bilo je v času, ko smo v glavnem plezali v stenah Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp. Začeli pa smo se ozirati tudi na ostenja naših sosedov.

Zunanje meje so bile še zaprte in tako smo se v AO Ljubljana-matica odločili pogledati v gore, tedaj naših »bratskih« republik. V Durmitorju so naši alpinisti že bili, kaj pa kje bližje? V hrvaški planinski literaturi sem zasledil ime Čvrsnice nad dolino Neretve. Omenjena je bila dolina Dive Grabovice in ostenja iznad nje. Tudi dostop naj ne bi bil problematičen. Do tja bi potovali z vlakom, domov pa bi se vrnili z ladjo iz Dubrovnika. Sam sem prevzel organizacijske priprave, ekonomske pa Milan Hodalič.

Za izhodišče smo izbrali Divo Grabovico. Izhodiščna železniška postaja je bila Jablanica. Od tam bi do tabornega mesta vso opremo prenesli na konjih. Ker v tem gorskem masivu tedaj ni bilo nobene planinske postojanke smo morali s seboj vzeti tudi vso hrano. Dodatna težava pa je bila še v tem, da so bila vsa živila v tistem času še racionirana. Doma sta nam pri tem pomagala PZS in PD Ljubljana-matica. Tako smo se z njuno pomočjo oskrbeli. 16 članska odprava je krenila na pot zvečer 23. julija 1949. Udeleženci so bili v glavnem mlajši alpinisti prve povojne generacije. Med njimi so bili tudi trije »zdravniki«, tedaj še absolventi, leta kasneje pa znani zdravstveni strokovnjaki: Jože Andlovic, Milan Hodalič in Evgen Vavken. V Zagrebu smo presedli na direktno kompozicijo za Sarajevo. Peljali smo se po novi, komaj zgrajeni progi. (Šamac-Sarajevo, delo mladinskih delovnih brigad). Rezervirane kupeje smo domiselno »preuredili« v spalnike. S plezalnimi vrvmi smo namreč nad sedeži napravili mrežo. Tako je bila naša vožnja za tiste čase v »nabito« polnem vlaku še kar udobna.

Jablanica, naslednji dan
Prve težave so se pričele s tem, da nismo dobili konjev za prenos opreme, čeprav se je mestni ljudski odbor zelo prizadeval. Tudi pošiljka s hrano ni prišla z nami. Na železniški postaji (tedaj je tod vozil še »čiro« ozkotirna proga), smo še vedno čakali na našo pošiljko s hrano. Le ta je z nami potovala v posebnem vagonu. Zanimivo pa je bilo to, da so nam ponujali neki drugi zaboj. V njem pa je bila čokolada. Nekateri med nami bi jo kar »zamenjali«. Toda Hodalič je rekel: »Fantje ne ga srat ... to ne gre ...« Pošiljka je bila namreč namenjena vojnim invalidom. Tako smo prvi dan prespali kar blizu mostu, ki so ga 6 let prej porušili partizani v tedaj znani 4 ofenzivi (bitka za ranjence). V neposredni bližini pa so tudi že začeli graditi orjaški jez bodoče elektrarne. Že prvi dan smo doživeli tudi novo presenečenje, na katerega nismo doma računali. Ozračje se je namreč v tem času izredno segrelo, kar smo še bolj občutili v naslednjih dnevih.

Diva Grabovica
Naše taborišče ob bistrem potoku blizu logarnice bi bilo še kar udobno, če ne bi bilo vročine. Bistra voda v potoku je sicer vabila, toda … ko je Hodalič prišel iz vode »poln« pijavk je bilo veselja konec. Kmalu smo tudi spoznali nove neprijetnosti, ki nas še lahko doletijo. Ostenja Čvrsnice so zlasti v spodnjem delu precej porasla s travo ali nizkim rastlinjem. Resen problem pa je bil pomanjkanje pitne vode. Pa tudi na nevarne plazilce (kače) nismo predvidevali. Alpinistično gledano je bil zahodni del doline bolj zanimiv, predvsem stene Meriča Kuka. Stena je visoka okoli 800 m. Spodnji del poraščen, drugače videti krušljiv, vsaj po rdeči barvi. No in ravno v tej steni sta preplezala smer 5 težavnostne stopnje, tedaj še komaj »začetnika« Andlovic in Šemrov. Njuna smer je še danes popularna, takrat pa sta dosegla največji uspeh odprave. Zanimivo je še to, da se je Andlovic pridružil odpravi šele zadnji hip. Imel je poroko, fantovščino in še kaj. Ni hotel zamuditi izredne priložnosti. K sreči je kasneje te zasebne zadeve še pravočasno uredil. Spominja pa se takole: ... »S Ksavom sva padla noter po naključju in nepričakovano. Belač in še nekdo sta odpovedala in midva sva šla na pot kot nadomestek. Za takratne razmere je to pomenilo malo manj kot sedaj Himalaja.« Leta 1977 sta smer imenovano »Slovenska« ponovila: Druškovič in Modic in se strinjala z oceno 5 tež. st. (PV 1977/745). Ljubljanski alpinisti so tedaj plezali (1949):

1. Zahodna stena Meriča Kuka, naveza, Verovšek-Škerl. Iz stene sta se umaknila zaradi padajočega kamenja, plezala pa sta 6 ur in dosegla višino 250 m.
2. Zahodna stena Meriča Kuka, naveza Zupan-Fakin, se je umaknila iz podobnih razlogov.
3. Zahodna stena Meriča Kuka, preplezala v desnem delu z bivakom v steni. Ostala sta brez vode v hudi vročini, čas plezanja 15 ur, uporabila 38 klinov. Plezala: Šemrov in Andlovic.
4. Jugovzhodna stena Plase, naveza brata Vavken. Preplezala sta drugi steber na levi, 300 m, 5 ur, uporabila 5 klinov.
5. Jugovzhodna stena Plase, višina 300 m, 6 ur plezanja in uporaba 12 klinov. Blažina in Šerbec.
6. Jugovzhodna stena Strmenice, naveza Kočevar-Pajer, do vstopa 7 ur, nato 300 m lažjega plezanja 3 ure, uporabila 8 klinov.

Med zanimivosti naj omenim, da smo vsi plezali v vročini in bili med plezanjem več ali manj dehidrirani. Blažini pa je še za las manjkalo, da na koncu prvega raztežaja ni prijel za gada, ki se je grel na ozki polički.
Zaradi teh izrednih razmer smo se odločili zapustiti Divo Grabovico nekaj dni prej. Medtem sta Levstik in Zupan poskusila še preplezati okoli 80 metrov visoki navpični steber v Zavodnih stenah.
Gledali smo ju iz našega tabora. Bila je prava šestica, ki bi si jo razveselili tudi današnji plezalci. Žal sta morala obrniti. V navpičnih ploščah ni bilo nobene pokline, da bi zabila kline. Pozno ponoči sta se vrnila. Naslednjega dne smo prestavili tabor na obrežje Neretve in se dva dni hladili v reki.

V Divi Grabovici, pred odhodom od leve: Šerbec, brata Vavken in Pajerjeva, por. Blažina

Po dveh dnevih »hlajenja« v svežih valovih Neretve smo se odpeljali s »čirotom«, ki žal ne vozi več (na sliki, posneta leta 1961) ) proti morju. Zanimivo je bilo gledati Mostar. Na cesti skoraj nikogar. Ob obali Neretve pa je bilo živahno. Niso bili redki prizori do vratu pod vodo ležečih meščanov s časopisom v roki. V vlaku pa je od časa do časa bilo slišati pevce ... »Duni vetre malo sa Neretve …« In končno Dubrovnik. Vročina in druge tegobe Čvrsnice so bile na mah pozabljene. Le Andlovic je moral takoj domov, da je še pravočasno prišel na magistrat in bodoči soprogi rekel »da« (glej članek: Dr Jože Andlovic, Čvrsnica 1949 ali kako moja fantovščina v severozadni steni Meriča Kuka, PV. 1977/745).

Prenj, nekaj mesecev kasneje
Bila je že jesen. PSJ (planinska zveza Jugoslavije) je na Prenju priredila plezalni tečaj z udeleženci iz vseh republik tedanje države. Baza je bila ob idiličnem Boračkem jezeru. Inštruktorji pa smo bili Perko, Vavken in jaz. Iz Sarajeva do Konjica smo zopet potovali z ozkotirno železnico, do baze pa s kamionom iz Konjica. Kot tečajnika sta iz Slovenije bila še Slavec Saša in Jezeršek Franc iz Kranja. Prve dneve smo v glavnem vadili na okoliških skalnatih vzpetinah. Potem pa je sledil dolg pohod na Prenj skozi Boračko Drago. Po treh urah hoje smo dosegli visoko planoto imenovano Črno Polje. Pot me je spominjala na dostopno pot na Korošico od kmeta Planinška čez Vodole na Dleskovško planoto. Hoja je bila prijetna, pa tudi vročine ni bilo. Tudi pogledi na prve skalne vrhove so bili zanimivejši od Čvrsnice v minulem poletju. Toda tudi v teh krajih so v istih višinah enake nevarnosti kot v našem visokogorju. Pred mesecem dni je ravno tu na Črnem Polju prišlo do velike tragedije dveh planink iz Kranja. Obe sta se v lepem vremenu odpravile na turo, lahko napravljene in celo v kratkih hlačah. Bilo je sredi avgusta, ko je nenadoma začel pustošiti snežni vihar. Kakšna smrt ju je doletela si lahko le predstavljate. Njun spremljevalec pa se je še komaj privlekel do Boračkega jezera. Tragedija je takrat zelo odmevala, posebno v BiH pa tudi pri nas.
Utaborili smo se v zadnji vojni, porušeni planinski postojanki na Jezerih (1700 m). Noč je bila lepa in pogovor je minil ob tabornem ognju. Spoznal sem simpatičnega planinca in alpinista Entrauta Draga, kasneje so ga prijatelji klicali »Dragec«. Med mladimi pa je bil alpinistično zelo aktiven Haris, ki smo ga klicali »Hare«. Bil je zelo obetaven, toda tragedija v steni »Babin Zub« pri Sarajevu mu je preprečila lepe želje in načrte. Pri plezanju skrajno težavnega previsa se mu je utrgal oprimek, vrv se je pri padcu utrgala in padel je množici gledalcev v »naročje«.

Tečajniki v bazi pri Boračkem jezeru. Prvi na levi spredaj je mladi obetajoči Haris iz Sarajeva

Naslednji dan smo odšli na ogled gorske skupine. V severno steno Otiša pa sva se odpravila le midva z Entrautom. 300 m visoko steno in sva hitro preplezala. Ostali pa so obiskali bližnje vrhove: Zeleno Glavo, Osobac in Prevorac. Popoldne smo se zopet sešli na Črnem polju in se še istega dne vrnili v dolino. Naslednje dni smo plezali v kratkih stenah v kanjonu Neretve. Med zanimivosti naj omenim tole: Domačini, s katerimi smo prišli v stik nikakor niso mogli razumeti kaj delamo v stenah z vrvmi in klini? Kaj neki s temi pripomočki iščemo v skalovju? Večina jih je mislila, da iščemo rudo. Pogosto vprašanje je bilo: »Pa koliko vam država plati?« Priznam, zelo težko je bilo odgovoriti, da bi pravilno razumeli. Boračko jezero je zares čudovito, precej podobno manjšim alpskim jezerom. Z bližnjim kanjonom Neretve in Prenjem bo brez dvoma nekoč postal imenitno turistično središče BiH.

Na skrajni desni inštruktor Rado Kočevar, ► 
razgovor z udeleženci zveznega tečaja
.

Naslednje dni smo se znova odpravili v visokogorje. Sedaj so bili na programu vzponi. Ker tedaj še ni bilo plezalnega vodnika, nismo o plezalnih smereh vedeli ničesar, zato smo se odločili s tečajniki preplezati tehnično lažje smeri v štirih stenah. Jaz sem se odločil za sev. zah. raz Malega Osobca. Ostali pa za bližnje stene, da bi ostali kolikor toliko v bližini, za vsak primer! Vreme je bilo lepo in videti stabilno. Moj soplezalec je bil Tomo Faber iz Zagreba. Stena Malega Osobca je bila precej strma. Levo od raza se vleče 300 metrska razpoka, ki je mestoma previsna. Tu sem uporabljal kline, zgoraj pa je bila zapora z ozko poklino, ki je bila videti precej težavna, zato sva prečkala desno. Po ozki polički sva naletela na previs, ki je bil kar naježen s klini. Pozneje smo izvedeli, da so tu pred vojno plezali Hrvati (Mesarič in Brezovečki). Večino klinov sva izbila, ker nam jih je takrat primanjkovalo. Pri tem mi je pomagal tudi Perko, ki je medtem že izplezal svojo smer in me varoval iz vrha. Do tega previsa sva preplezala popolnoma novo smer. Vsi skupaj smo ta dan preplezali štiri nove smeri, večinoma tretje do četrte tež. st. Žal pa nimam ohranjenih nobenih podatkov. To je napisano v poročilu, ki je šlo v PSJ. Morda ga imajo v BiH. Če dodam še smer v Otišu, ki sva jo preplezala z Entrautom, je bilo v plezalnem tečaju preplezanih 5 prvenstvenih smeri. To je vsekakor posebnost. Naslednjega dne smo tečaj zaključili z večernim tabornim ognjem. Tečajniki iz BiH so pri tem na žaru pekli jagnje. Naslednjega dne so nas s kamionom pripeljali na železniško postajo Konjic. Vsi smo odšli z nekim prijetnim vzdušjem, ki je ostalo vse do danes nepozabno. Stene sicer tu niso visoke. Vse me bolj spominja na okolico triglavskih jezer ali Kanina. In kako šele lepo mora biti pozimi …! Posebno za turne smučarje!!

Čvrsnica … leto dni pozneje
September 1950

Komaj sem se vrnil iz Francije. Tedaj sem na »pol skrivaj« obiskal Mont Blanc, ko me je poklical prijatelj Marjan Perko. Z njim sem bil leto prej na Prenju. Skupaj pa sva istega leta preplezala tudi novo izredno težavno smer v Zadnjem Prisojniku. Rado, vzemi opremo, zvečer greva kot inštruktorja na plezalni tečaj v Čvrsnico. Doma (v Rožni dolini) sem bil le nekaj ur, za menoj pa skoraj teden dni - vožnja z vlakom, prečenje Mont Blanca … pa »prespane« noči na klopeh železniških čakalnic … Tega sem bil sicer navajen že iz bivakov v stenah. Ravno s Perkom sva pred nekaj tedni bivakirala v Zadnjem Prisojniku. Nagla odločitev za odhod v BiH pa je vplivala na dogodke, ki so sledili. Tako sem ob odhodu iz Ljubljane ugotovil, da sem, zaradi te naglice pozabil vzeti osebne dokumente na pot v Sarajevo. In prva neprijetnost: Miličniki so na vlaku pregledovali, pač vse po vrsti. Perko je miličniku nekako dopovedal, kaj se mi je pripetilo, miličnik me je hotel namreč že na vmesni postaji izročiti naprej. Tako sem ob prihodu v Sarajevo bil prepeljan v centralni zapor, kjer sem prebil kake dve uri skupaj z raznimi uličnimi kriminalci. No, Perko je med tem našel Entrauta, oba sta me potem spravila ven. Kako je bilo v zaporu, pa si lahko predstavljate. Po tem pa na »čirota« in v Jablanico od tam pa naprej v Čvrsnico, proti šotorom pri porušeni koči (v zadnji vojni) na Vilincu. Tu so nas že čakali tečajniki skupaj s pripadniki JLA. Med tečajniki je bil tudi znanec iz Prenja, Haris. Entraut pa je pri tečaju že sodeloval kot pomočnik. Toda glej! Zopet smola. Cel teden se je nadaljevalo slabo vreme, večinoma je deževalo in sonca sploh videli nismo. Le enkrat smo se povzpeli na Veliki Kuk. Spodaj sem le še videl dele Dive Grabovice. Tako slabega vremena ne pomnim. Tečaj je bil izpeljan bolj teoretično. Dvakrat sem obiskal to visokogorje, kljub vročini pred letom dni in drugič v dežju, so ostala čudovita doživetja. Z Entrautom sva bila v prijateljskih vezeh še dolga leta. Obiskal me je na Vlašiču (1956), pa jaz njega in soprogo Tero dvakrat v Sarajevu. Pred olimpijskimi igrami v Sarajevu sva se zadnjič še videla v Sloveniji. Žal nas je pred leti zapustil, kasneje tudi Tera. Oba ohranjam v nepozabnem spominu !

Rado Kočevar

PS. Čirota-ozkotirno železnico so zgradili Avstrijci za časa njihove okupacije BiH v drugi polovici 19 stoletja. Sliko sem posnel ob Popovem Polju, ko smo se peljali v Dubrovnik (1961). Slika spodaj, pa je iz Vlašiča. Tam sem služil vojsko v JLA, obiskal me je Entraut febr. 1956.

1 komentarjev na članku "Čvrsnica in Prenj"

France Malešič,

Dopolnilo:

Ta spominski zapis Rada Kočevarja je izredno pester in zanimiv.

Zanimiva je tudi primerjava z njegovim člankom v Planinskem vestniku:

Rado Kočevar, V gore naših bratskih republik, PV 1958, št. 9, stran 493.

Nesreča dveh alpinistk iz Kranja je v tem PV, na strani 495, omenjena takole:

Tu na Črnem polju se je pred mesecem dni odigrala tragedija dveh alpinistk iz Kranja. V lepem dnevu sta se odpravili na planinsko turo. Bili sta lahko napravljeni, celo v kratkih hlačah. Tedaj pa se je čez Prenj pripodil hladen val, sredi avgusta je razsajal snežni vihar kakor januarja. Zapadlo je preko pol metra snega. Alpinistki, ki sta bili v družbi nekega študenta iz Mostarja, sta našli v tem viharju strašno smrt. Njun tovariš pa je na pol mrtev prišel k Boračkemu jezeru. Ta nesreča je imela velik odmev v naši domovini, posebno v BiH, saj so tamošnje gore zahtevale eno prvih žrtev.

(podatki o ponesrečenih kranjskih alpinistkah v knjigi Spomin in opomin gora. Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, stran 197:

17. avgusta 1949; 24-letna Marija Hribar - Marica, 33-letna Adela Modic - Ada)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44167

Novosti