Franci Savenc 20.03.2018 06:29 1933 0

Dan za trening

Črnuški AO - Andrej Erceg: V sredo zjutraj sem komaj čakal, da se iz civilizacije odpeljem v divjino.

Iskal sem nepredvidljiv poligon v naravi in ga tudi našel.
Iz Mojstrane sem pridrsal na Votlo Sleme in skozi meglo pogledal v dolino Belega potoka z namenom, da vanjo tudi odsmučam.
Negotov ali je pobočje v celoti smučljivo, sem pričel s spustom. Najprej z vijuganjem na relativno kompaktni podlagi po grebenu Krničnikov, dokler nisem prismučal do strmega odseka (50+ st.), po katerem sem se spustil na sedlo grebena. Z njega sem zavil levo na snežišče, ki se je nižje zožalo v lijakasto grapo. Nadaljeval sem s prečenjem v levo čez sredinski grben do sosednje grape. Spustil sem se do njenega konca (ok. 45 st.) in prismučal na manjšo izravnavo, podobno odskočišču nordijske velikanke. Nataknil sem dereze ter v močnem sneženju po rušju splezal še nižje (1380 m), dokler nisem pod sabo zagledal snežni plato nad slapom Stirofobija. Do njega mi je manjkal zgolj en kvaliteten planiški polet.

Ko sem se obrnil, se je obrnilo tudi vreme. V soncu sem priplezal nazaj na sredinski greben, si ponovno pripel smuči in se začel spuščat po desni grapi, a se po nekaj zavojih ustavil. Misel na še en nordijski iztek in še eno gaženje nazaj, me je odvrnila od nadaljnjega vijuganja. Spet sem smuči zamenjal z derezami in odsopihal nazaj na sedlo Krničnikov.

Ne še povsem obupan, sem še vedno računal na tolažilni spust proti Smrajki. Toda ko sem se s sedla začel spuščati v drugo smer, je moj optimizem dokončno izpuhtel. Naredil sem nekaj testnih zavojev med drevesi in takoj sprožil plaz južnega snega.

Po zmehčanem grebenu sem se začel vračati nazaj na Votlo sleme. Psi niso več prijeli,

zato sem po globokem snegu ril kot krt, preden sem se še drugič znašel na vrhu.