ŠPORT 4/2007 - Vesna Ban, intervju: Slovenci drug drugemu težko priznamo uspeh brez kančka dvoma in nevoščljivosti!

Kaj so za vas »ekstremni« športi?
Po mojem mnenju je ekstremni šport tisti šport, ki ga lahko opravlja le manjša skupina ljudi in je za neko širšo množico ljudi preveč specifičen in zahteven. Čim se z nekim športom oziroma udejstvovanjem prične ukvarjati veliko ljudi, ne moremo o njem govoriti kot o ekstremu, čeprav je lahko zelo težek in izpostavljen. Sam se velikokrat smejim, ko se o mojem športu govori kot o nečem ekstremnem, adrenalinskem, nadpovprečnem. Pri meni so zares ekstremni trenutki zelo redki, čeprav se za širšo javnost vedno dogaja nekaj ekstremnega.

S kakšnim izrazom bi potem označili to, kar počnete? Je to tvegan, nevaren šport?
Moj šport, se pravi alpinistično smučanje, je seštevek dveh športnih panog. Združuje alpinistično in smučarsko znanje. Ta šport je seveda nevaren, tega se zavem predvsem, ko pri tem opazujem svojega brata in me je zanj strah. Sam sem vsa potrebna znanja dolga leta sestavljal v neko celoto, ki jo sedaj izkoriščam. Treba je imeti neko zdravo ravnotežje, uskladiti mladostno vročekrvnost na eni ter modrost in izkušnje na drugi strani. Ko to dosežeš, se naučiš počakati prave razmere. Če ti osnovno gibalo ni rezultat, ampak doživetje, potem je tudi tako izpostavljena dejavnost lahko varna.

Mediji označujejo vas in nekatere druge Slovence za ekstremne športnike. Koga bi vi uvrstili v to skupino?
Moja občudovanja in nagnjenja so usmerjena v vzdržljivostne športe. Primer je naš kolesar Jure Robič. Njegov ekstrem ni v izpostavljanju morebitni nevarnosti, ampak v tem, kaj mora človek dati od sebe, da lahko doseže svoj cilj. Na vsak način pa zagovarjam vse dosežke, ki jih človek lahko naredi s tem, kar mu je po naravi dano, in preziram vse tiste, ki svoje ekstremne uspehe dosegajo s pomočjo vnašanja nedovoljenih substanc. To se mi zdi ne samo degradacija športa, ampak nasploh tega, da ljudje sploh obstajamo.

Kako danes, po vseh vaših podvigih, ocenjujete svojo medijsko prepoznavnost doma in po svetu?
Moja dejavnost je za medijsko prepoznavnost zelo neprimerna, saj se glavni dogodek, torej ko smučam, dogaja izredno hitro. Danes smo ljudje navajeni, da nam je vse predstavljeno zelo eksaktno, da je vse posneto, dokumentirano. V tem športu pa je to skoraj nemogoče - treba je imeti veliko denarja in predvsem sreče, da se to lahko dokumentira. Tako nastajajo problemi. Če želim s svojo dejavnostjo preživeti in še nekaj zaslužiti, moram biti zanimiv za koga, ki želi preko mene predstaviti svoj izdelek javnosti. Ta javnost me hoče videti in analizirati moje početje tako kot ostale športnike. Tako nastajajo konflikti, saj vsak nedokumentirani meter postane predmet polemik in ugibanj. Slovenci smo nasploh takšni ljudje. Če karikiram film o našem največjem pesniku: nismo naredili filma, da bi predstavili Franceta Prešerna kot velikega človeka, kot pisca, na katerega smo ponosni in ki je kot vsak človek imel svoje slabe plati. Predstavili smo ga kot pijanca, ženskarja, ki mu je v trenutkih pijanosti uspelo napisati kaj dobrega. Sami sebe vedno degradiramo in Slovenci drug drugemu težko priznamo dobro stvar brez kančka dvoma in nevoščljivosti. Sam imam bistveno več lepih vtisov, priznanj in gest iz tujine. Tujina se bistveno drugače odzove in ceni te stvari.

Tudi alpinisti se morate preživljati. Kakšne so vsote, ki jih zaslužite pri nekem dobro podprtem medijskem projektu v alpinističnem smučanju?
Tudi v tem pogledu se ta šport razlikuje od ostalih, ki so medijsko bolj odmevni. Zagotoviti denarna sredstva je navadno ključni problem vsakega projekta, ki ga načrtujemo, saj ni nikogar, ki bi nam jih zagotovil. Težko si ustvarim presežno vrednost, doslej se mi še ni zgodilo, da bi se vrnil s kakšne odprave in bi mi kaj ostalo v žepu. Tudi menedžerja, ki bi se s tem ukvarjal, je v tej dejavnosti kljub vsem uspehom nemogoče dobiti. Vsi, ki so poskusili, so kmalu odnehali, saj so videli, da je nemogoče iztržiti potreben denar za kakšen projekt. To dejavnost je nerodno promovirati. Tudi ko gre za lastno trženje, sem zanimiv za proizvajalce v tujini, toda vreden sem toliko kot vsak slovenski športnik, se pravi toliko, kot je močan naš trg. Nobena skrivnost ni, da živim v deficitu, v svojem samostojnem podjetništvu si trenutno izplačujem plačo 600 evrov mesečno. To nikakor ni šport, s katerim bi si popravil eksistenco. Na vsak način pa ne želim biti finančno odvisen od tega, kaj bom naredil v hribih, ker v tem vidim največjo nevarnost.

Vaš najodmevnejši podvig je bil Mount Everest. Kateri projekt pa vi ocenjujete za najuspešnejšega oziroma vam je najbolj pri srcu?
Težko seje odločiti, ker je vsaka pot posebna in ima svoj čar, drugače ne bi tega počel že toliko časa. Zdi se mi, da sem najbolj intenzivno živel na odpravi leta 1993, ko smo poizkušali plezati na K2. Odprava je bila strašansko tragična, saj je prijatelj umrl, mene pa je odnesel plaz. Ta izkušnja je bila gotovo doživljajsko najmočnejša. Gotovo je veliko doživetje tudi Mount Everest, saj sem zaradi osmih let tekmovanja v alpskem smučanju tudi rezultatski tip. Te gore se pogosto spomnim, ne le ker je najvišja in najbolj razvpita, ampak tudi, ker je bila doživljajsko zelo bogata.

Spust z Everesta je uspel in podvig je bil mednarodno priznan. Kako komentirate govorice, ki so se pojavile v alpinistični stroki in med ljubitelji alpinizma, da predela Hillaryjeve stopnje niste presmučali, saj ga nimate dokumentiranega?
Že prej sva govorila o nejeveri in ugibanjih, ki se vedno pojavljajo, ko nekaj ni do potankosti prikazano. Posnet je film oziroma dokumentarec o vseh sedmih spustih z najvišjih vrhov celin, ki seveda obsega tudi ta del iz Mount Everesta. Tam sem še enkrat natančno razložil, kako so stvari potekale. Vsem torej ostane zgolj odločitev, ali Davu verjamejo. Če vam ne ustreza, da je še kdo poleg vas uspešen, preprosto rečete, da sem se »prešvercal« in potem lagal. Tehnično sem opisal, kako je stvar potekala, in trdim, da je bila gora presmučana na smučeh brez dodatne pomoči.

Hillaryjeva stopnja ima naklon okoli 55 stopinj. Kako ste torej presmučali ta del?
Tu največji problem ni naklon, ampak dejstvo, da je na eni strani 3000 metrov globok prepad do Tibeta in 2000 metrov do zahodne globeli. Imel sem strašansko srečo, da ni bilo vetra in da je sneg sploh pokrival tisto stopnjo. Ta je v očeh javnosti zelo izpostavljena, saj večina odhaja v Himalajo spomladi, ko je tam najmanj snega in so pogoji strašno neugodni. Tako se odprave s težavo prebijajo skozi, saj je vse ostalo pokrito z ledom, Hillaryjeva stopnja pa je takrat kopna in zato predstavlja svojevrsten problem.. Ti ljudje si potem ne predstavljajo, kako bi se lahko tam kdo prepeljal s smučmi. Res je bila sreča, da je bila v tistem trenutku čudovito pokrita, da je bilo možno kontrolirano bočno drseti tistih 10 metrov strmega dela.

Zakaj torej tega dela nimate dokumentiranega?
Nisem se ukvarjal s tem, da bi komu naročil, naj slika ta del, ker je tam nemogoče kogarkoli kam poslati. Sploh pa si nisem upal čakati pol ure, da bi se tisti, ki so bili z mano na vrhu, spustili pred mano. Bil sem povsem osredotočen na varno akcijo. Ko sem prišel gor je bila moja osnovna misel, ne podhladiti telesa, čim hitreje zamenjati alpinistično opremo s smučarsko in takoj začeti.

Leta 1995 ste osvojili Anapurno, kije bila za Slovence do tedaj zadnji neosvojeni osemtisočak. Kako ste se počutili, ko ste postavili nov mejnik v zgodovini slovenskega alpinizma?
Perfektno je bilo pridružiti se skupini ljudi, ki je za Slovenijo kot nacijo osvojila vseh štirinajst osemtisočakov. Poseben čar dogodku je dalo tudi dejstvo, da sem bil na odpravi skupaj z bratom. Takrat sem tudi spoznal, da z njim ne smem početi zares težkih stvari. Spoznal sem namreč, da te za nikogar drugega, niti za soplezalca, ki mu brezpogojno zaupaš, ne more biti tako strah kot za bližnjega. Da je najboljše, ko tvegaš, da nimaš poleg sebe člana tvoje družine.

Kaj menite o medijsko bolj izpostavljenem Tomažu Humarju? Njegov poskus v južni steni Nange Parbata ste ostro obsodili, ker naj bi se tja podal v neprimernih razmerah.
Ni dvoma, da je Tomaž z naskokom izjemen plezalec in, da je vajen biti med najboljšimi. Ampak oditi v steno z veliko količino baterij, da se boš lahko pogovarjal, in z zelo malo hrane in opreme, najbrž ni namenjeno prihodu na vrh, ampak, da se boš vrnil z zgodbo, da te je stena zavrnila. Bolj kot to sem mu zameril škodo, ki jo je naredil ostalim alpinistom in tistim, ki odhajamo v hribe. Prisotnost ljudi in medijev je hotel predvsem, da bi zadovoljil svoj ego. Pred odhodom je dejal, da je 70 odstotkov možnosti, da ostane tam, in 30 odstotkov, da se vrne. V to perspektivo se alpinizma pač ne postavlja. Njegova trditev: »30-odstotna možnost je, da preživim, bojte se zame, spremljajte me,« se mi zdi strašansko velika napaka, ker je tako postavil alpinizem v prizmo kockarstva, hazarderstva. Kar počnemo, je velika obremenitev tudi za družino, on pa se je s to izjavo popolnoma požvižgal na ugled alpinizma, pa tudi na svoje otroke in na njihova občutja. Nuja biti v središču pozornosti je bila takrat pri njem prevelika. Sicer pa je Tomaž za alpinista še zelo mlad, manjka mu še nekaj let, da dozori, potem pa ga bo veselje spremljati.

Podvigi, ki jih opravljate, zahtevajo temeljito fizično in psihološko pripravo. Kako se pripravljate na neko zahtevno turo?
Zelo drugače kot pred recimo 15 leti. Včasih sem hodil na različne analize in merjenja, danes pa se je moj način priprave bistveno spremenil. V zadnjem obdobju, vključno z Mount Everestom, je temelj mojega treninga situacijski trening. Zelo malo imam tako imenovanega atletskega treninga, z utežmi delam manj kot dva meseca. Namesto fitnesa in uporabe merilcev grem z nahrbtnikom v hribe in hodim po konicah derez ter tako delam tisto, kar bom potreboval pri svojem podvigu. Noben simulator obremenitve mi ne more toliko pomagati, tako da sem verjetno razočaranje za stroko, haha.

Kako uskladite vaše vsakodnevne obveznosti s pripravami, predvsem v zadnjem mesecu ali dveh pred odpravo?
Zelo težko, ker vedno začnem zavestno podrejati projektu tako družino kot širšo okolico. Na srečo se je še vedno našel team, ki mi je bil pripravljen pomagati. Dejstvo je, da potrebuješ tudi nekaj sreče, da izpelješ vse, kot si si zamislil. Vsekakor se vnaprej odločiš, da boš en čudaški tip, ker boš tako svoje življenje kot življenje drugih podredil stvari, za katero se pripravljaš.

Kako izbirate svoje soudeležence?
Nisem vedno sam koordinator teama. Če sem lahko, sem toliko bolj srečen, čim pa gre za denar, se lahko zraven znajdejo še kakšni »priporočeni« člani. Strašansko pomembno se mi zdi, kakšni ljudje gredo skupaj na pot. Ko si tam, ni več možnosti umika. To mora biti zrela skupina ljudi, ki ve, da bo zavezana istemu cilju. Pri meni je še težje, ko si zastavim določen cilj za medije, na pot pa gre recimo pet ljudi. Vprašanje je, kako naj bodo člani ekipe samomotivirani, pa kljub temu podrejeni osnovnemu cilju, ki je zagotovil sredstva za pot. Zato je treba pred odhodom posvetiti ogromno pozornosti izbiri ljudi, ki bodo to sposobni prenesti. Pogosto se po enomesečni ali še daljši odsotnosti pokažejo določene osebnostne lastnosti - ali nekdo še govori tisto, kar je doma, ali razmišlja o umiku. Odnosi v skupini so strašno pomembni, če želiš dati od sebe maksimum.

Kako ste se odločili za projekt 7 Summits?
Mikalo me je, da bi vsaj enkrat stopil na vsak kontinent. Želel sem si s smučmi povezati vseh sedem kontinentov, tudi, če bo nekje malce bolj eksotično. Afrika je bila na primer čisti hec, nobena prava smučarija, ampak če spada zraven, naj bo.

Dotakniva se še vašega zdravstvenega stanja. Zaradi vaših podvigov ste izgubili dva prsta na roki. Ali vas to ovira v vsakdanjem življenju oziroma na turi?
Pred to izgubo sem izredno užival v kopenskem plezanju. Danes se ga moram drugače lotevati, pa ne toliko zaradi moči, ker to lahko kompenziraš, ampak zaradi ravnotežja. Pri držanju smučarskih palic pa ni nobene ovire. Je pa res, da sem ob amputaciji prosil, naj mi odrežejo kakšen centimeter več, da ne bi imel težav z omrzlinami. V vsakdanjem življenju mi zaupanje vase nekoliko pade pri banalnostih, ko na primer želim z mize pobrati ostanke kruha na roko, pa mi vse pade na tla.

Alpinisti naj bi živeli drugačen način življenja, bolj samotarski in umaknjen. Do neke mere naj bi bilo potrebno biti egoist, da lahko uspeš. Ali sodite mednje?
Če v sebi čutim iskreno željo nekaj narediti je prav, da želji zadostim. S to izpolnitvijo postanem dokaj normalen človek in tudi okolica od mene nekaj dobi. Sicer sem zagrenjen človek, ki ne ve, kaj bi sam s seboj. Zagovarjam, da je egoizem pozitiven trend, čeprav je v družbi označen kot nekaj slabega. Temelj mojega uspeha v hribih je egoizem in nanj gledam drugače kot večina - menim namreč, da je nujno potreben. Pri našem početju gre velikokrat tako zares, ne samo na gori, ampak tudi doma, da včasih zastaviš popolnoma vse in ima potem ta egoizem tudi grenak priokus. Zato se tudi alpinisti ne smemo čuditi, ko nas ljudje pogosto čudno obravnavajo, saj smo očitno čudni.

Kako sprejema vaš način življenja vaša družina?
Vsekakor je najtežji del vsakega načrta pogledati otrokom v oči in jim povedati, da greš. Če si pošten, jim nikoli ne moreš z gotovostjo obljubiti, da se vrneš. Vedno jim pustiš velik vprašaj. Kakšni so vplivi na otroke, je strašansko težko odgovoriti. Gotovo jim je težko, ampak tako je pač začrtana moja življenjska pot. Vsekakor nisem idealen oče, upam pa, da mi bodo nekega dne odpustili.

Ste kdaj doživeli trenutek, ko vas je bilo zares strah in ste se vprašali, zakaj to počnete?
Izgleda, da imam srečo, da me tisti hromeč strah objame, ko je že vse mimo. Sam zagovarjam strah pri svojih podvigih, saj če ga znaš racionalno prenašati, je to pozitivna stvar, ki te žene, da se stvari lotiš previdno in razumno. Več strahu mi dajo izkušnje drugih - ko umre prijatelj, ko mi je umrl brat. To mi da misliti, ali je to še prav ali ne. Toda če pomislim, kaj bi brat delal, če bi bil še živ, je odgovor preprost: še vedno bi hodil v hribe. Se pravi, da če imaš to poslanstvo, talente in sposobnosti, sijih dolžan uporabiti.

Ko ste v steni, ste torej osredotočeni izključno na to, kar počnete?
Na vsaki odpravi je moja osnovna želja popolnoma odmisliti vse, kar bi me lahko oviralo pri moji nalogi. Ko si tam, moraš biti z mislimi in dejanji popolnoma predan temu, kar počneš, zato da boš lahko prišel nazaj. Z vsemi čutili sem pozoren na vse dejavnike okoli sebe, da lahko opravim svojo nalogo in preživim.

V smučarskem alpinizmu ste dosegli praktično vse. Postavili ste nove mejnike. Presmučali ste najvišje vrhove celin in se kot prvi spustili z vrha najvišje gore sveta. Kakšni življenjski cilji vas še ženejo? Imate v načrtu še kakšen vrhunski podvig ali ste s tem zaključili?
Skozi oči neke normalne populacije bi moral zdaj prav gotovo dati mir, saj se tako rezultatsko ne da več doseči. Vendar sedaj, po triletnem odmoru, spet strašansko hrepenim, da bi se vrnil med osemtisočake. Tja se nameravam odpraviti poleti, da se preizkusim, potem pa si v letu 2009 strašno želim organizirati odpravo na K2 in smučati s te gore, česar ni naredil še nihče na svetu.