Še eno leto je minilo, zadnje dni sem tudi tokrat preživel na snegu.
Primož Blaha
Ker ga je pri nas tudi to sezono bore malo, je bilo treba na severno stran Alp. Smučarski dopust sem tako združil z obiskom pri Andreju, Nini in Reneju v Davosu, kjer že predolgo nisem bil. Prvih par dni smo preživeli na smučiščih, ki so bila prav nenavadno prazna; veliko več ljudi se je sprehajalo ali teklo na smučeh. V Davosu je bilo ta čas veliko snega - in veliko sonca ter visoke temperature. Vzdušje je bilo torej kar nekam marčevsko. Takšna decembrska odjuga je seveda poslabšala snežne razmere, čeprav se je bilo težko pritoževati ob posedanju na terasi in uživanju v razgledih ...
Pischahorn 2980 m, 27.12.2023
Zadnji dan v Davosu smo šli z Andrejem ter Thomasom in Ester na turo v bližnjo dolino Flüelatal. Tam je bilo nekoč menda smučišče, danes obratuje le še gondola, s katero smo se iz doline (1798 m) zapeljali na 2482 m. Zgoraj je restavracija s prenočišči, urejena je ratrakirana pot za sprehajanje in sankanje, okoli pa se raztezajo širna pobočja, ki v dobrih razmerah omogočajo številne smučarske možnosti.
Vzpeli smo se do stranskega grebena in po kratkem spustu na drugi strani zložno do prostornega vrha. Razgled je krasen, saj so vse naokoli visoki zasneženi hribi. Nadležen veter nas je sicer pregnal nekaj metrov nižje, od koder smo odsmučali na vzhodno stran in nižje pod dokaj strmim delom pociljali prehod v levo do široke doline proti severovzhodu. Razmere so bile nepričakovano dobre, saj so pobočja zaščitena pred soncem in vetrom, tako da je bil sneg suh in mehek. Nižje se dolina odpre in obrne proti jugu, tam je bil sneg pomrznjen z občasno rahlo skorjo. Zaključili smo na uravnavi (okoli 2000 m) v tej skriti dolini Vereinatal.
Po kratkem odmoru smo se odpravili navzgor po širnih pobočjih in višje v senčno krnico (kjer je bilo prav prijetno hladno) do sedla (2765 m) v grebenu južno od Pischahorna. Tam smo kljub vetru pomalicali, nato pa odsmučali po širokih JZ pobočjih, ki so bila prav tako pomrznjena, vendar je popoldansko sonce nekoliko zmehčalo podlago, da je bila smuka prav dobra. Nižje smo prečili proti SZ in spodaj ob cesti vse do parkirišča pod gondolo.
Zelo lep krog s kar precej smučanja v dobrih razmerah in krasnem vremenu. Mene je po kosilu čakal še premik v Landeck na drugi del dopusta.
Zvečer sem prispel v Landeck, kamor so malo pred mano prišli Maruša, Slavi in Džani. Za razliko od Davosa leži Landeck v dolini, tako da je bilo vzdušje bolj jesensko. Razlog za takšno izbiro - poleg prostega apartmaja za razumno ceno - je bil v strateški legi mesta na stiku več dolin na skrajnem zahodu Tirolske, kjer je letošnjo zimo prav tako veliko snega. Žal tudi tu le nad okoli 1300 metri. Landeck se nahaja na sotočju reke Inn (ki priteče iz Engadina na švicarski strani) in Sanne - ta se le malo višje združi iz reke Rosanna, ki izvira blizu St. Antona am Arlberg, in Trisanne, ki izvira v pogorju Silvrette in teče po dolini Paznauntal skozi znani Ishgl. Mimogrede, pogorje Silvrette se razteza vse do Davosa, tam blizu je tudi najvišji vrh Piz Linard, ki smo ga od blizu opazovali med smučanjem s Pischahorna (glej sliko 11 zgoraj). Prav blizu iz Landecka proti jugu je prelaz Reschen, preko katerega se pride v Vinschgau na južnem Tirolskem, vzhodno pa se raztezajo Ötztalske Alpe.
V preteklosti je bil Landeck pomembno (ali vsaj pomembnejše) križišče trgovskih poti, danes ni posebno zanimiv. Nam je mir sicer čisto ustrezal. Večja težava je, da je v okolici veliko smučišč, tako da so najlepši tereni že zasedeni z žičnicami, višji hribi pa so precej strmi in skalnati. Kljub obilici dolin z izhodišči in neštetim vrhovom smo imeli pri izbiri tur zato kar težave - posebno zaradi slabših razmer, ki so bile posledica odjuge.
Riffelscharte 2645 m, 28.12.2023
Prvi dan smo se zapeljali v bližnji St. Anton (okoli 1300 m), kjer snega spodaj sicer ni v izobilju, je bilo pa veliko smučarjev. Tudi mi smo izkoristili gondolo Rendlbahn in se dvignili na 2000 metrov. Po kratkem odseku hoje po progi smo zagrizli naravnost v strmo pobočje proti škrbini Riffelscharte. Do tja sicer naokoli pripelje žičnica, ki ni obratovala, saj z vrha ni urejene proge, temveč so (v dobrih razmerah) mogoči spusti na več strani - nazaj do smučišča ali pa na SV stran v skrito krnico, kjer je tudi več možnosti. Tja smo bili seveda namenjeni tudi mi.
No, že na vzponu smo se kar namučili, sprva s srenači, na koncu raje peš po pomrznjeni podlagi. Poleg tega se je med vzponom oblačnost vztrajno gostila in na škrbini nas je razočaral (da ne rečem zmrazil) pogled na drugo stran: zaradi difuzne svetlobe je bilo strmo pobočje videti kot spust v neznano. V taki vidljivosti in vprašljivih razmerah bi bil morda bolj pameten povratek (po pomrznjenem pobočju) do smučišča. Po nekaj cincanja smo se vendarle odločili za neznano.
Upali smo na podobne razmere kot prejšnji dan na podobnem terenu s Pischahorna. Žal kakšne mehkobe pod smučmi ni bilo čutiti, a v senčni dolini vsaj ni bilo pomrznjeno ali skorje - ob boljši vidljivosti bi bilo morda čisto spodobno. Po bolj zaprtem in strmem zgornjem delu se dolina razširi, položi in obrne na sever, nižje smo prečili levo do spet bolj strmega gozdnega hrbta. Snega v gozdu je dovolj in je bil lepo mehek, čeravno dokaj moker. Na okoli 1500 m smo prišli na gozdno cesto in po njej prečno do smučišča, po katerem smo zaključili krog. V lepšem vremenu in boljših razmerah bi bila tura lahko zelo uživaška, tako smo se pa vsaj dobro razgibali in si prislužili pivo ter obilno večerjo.
Pod Rüfispitze cca 2400 m, 29.12.2023
Tudi drugi dan vreme ni bilo najbolj obetavno, zato smo se spet držali okolice smučišča. Tokrat smo se zapeljali skozi St. Anton in preko prelaza Arlberg v deželo Vorarlberg do smučarskega središča Zürs (1700 m). Kraj je zgolj naselje hotelov v dolini, kjer je snega zares veliko. Smučišča so povezana vse od Lecha naprej po dolini in nazaj do St. Antona. Kar smo mi videli in presmučali, so proge bolj ozke in prej povezovalne kot smučarske.
Hoja po smučiščih nas seveda ni prav nič veselila, zato smo razen nekaj odsekov spodaj hodili izven prog. Dopoldne se je sicer lepo zjasnilo, a se je že kmalu spet začelo oblačiti. Vzpon je bil precej razvlečen, a dokaj lagoden in razgleden. Sprva smo se zagledali v široka pobočja pod Rüfikopf (2360 m), do vrha sicer pripelje gondola iz Lecha, vendar so nas za robom povlekla lepa zahodna pobočja pod grebenom Rüfipitze (2632 m). Vrh je strm in skalnat, zato smo zaključili na grebenu na okoli 2400 m - žal nas je do tja prehitela megla. Spust je bil zato spet slabši, čeprav je bila podlaga trda in gladka, da niti ni bilo slabo.
Spodaj smo dosegli progo in po njej do vlečnice, z njo navzgor, po še eni položni progi do sedežnice, kjer tudi ni bilo avtomatov za karte in smo se še enkrat potegnili navzgor ter po ozki, ledeni in razriti progi nazaj v Zürs. Saj okolje je tam res lepo, ampak smučišč imamo za nekaj časa dovolj.
Hohe Köpfe 2608 m, 30.12.2023
Za konec smo si končno privoščili eno lepo hribovsko turo, stran od smučišč. Zapeljali smo se v dolino Paznauntal in parkirali na manjšem parkirišču tik nad cesto pred zaselkom Piel (1540 m). Gozdna cesta je ratrakirana do gozdnega roba (naprej do pozimi zaprte koče pa ne, kar je malce neobičajno). Snega je bilo tudi v gozdu dovolj, vendar so bile bližnjice po avstrijsko strme in špure pomrznjene, zato smo raje šteli ovinke na cesti. Nad gozdom se raztezajo lepi travniki do koče Friedrichshafener Hütte (2151 m). Zanimivo, da je tu okoli veliko koč in poti v upravljanju nemškega Alpenvereina.
Koča stoji na sončni lokaciji, okoli se dvigajo širna pobočja južnih vrhov manjše gorske skupine Verwall, proti jugu pa se odpirajo širni razgledi na velikane Silvrette. Še mnogo lepši so seveda razgledi z vrha Hohe Köpfe. Sonce je prijetno grelo, vetra ni bilo, zato smo lahko nekaj časa uživali v gorskem miru.
Odsmučali smo po lepem severnem pobočju in skozi senčno krnico po trdi in gladki podlagi. Nižje na širokih planjavah smo iskali najlepše odseke med bolj in manj trdimi predeli do koče. Izkoristili smo še sončno teraso pri koči, postrežba je bila žal le iz nahrbtnika. Še najslabša smuka je bila po razritih travnikih pod kočo, nato pa po cesti, kjer je bilo le spodaj nekaj malega sankačev. Tako smo zaključili smučarski dopust zadovoljni in z novimi idejami za naslednje obiske ...