Pravijo mu kralj Fužinskih planin
Pravijo mu kralj Fužinskih planin, kar s svojo mogočno postavo nad Planino v Lazu potrjuje, čeprav bi bili sosednji Ogradi, nižji, a nič manj lepi, lahko užaljeni. Vendar ne gre za višinsko ali lepotno prvenstvo, ampak za veljavnost osrednjega vrha v pogorju, ki smiselno zaokroža južno triglavsko »obrambno linijo«, torej verigo gora, ki triglavskim strminam počasi zmanjšujejo resnost, preden se spuste na eno najlepših julijskih teras, na Fužinske planine, kakršne so Krstenica, Laz, Dedno polje, pri Jezeru, Blato, na fužinskem robu pa Vogar.
Na Planini v Lazu, tik pod južnimi strmalmi Debelega vrha eden od stanov še vedno utripa s pesnikovim srcem in spominja nanj, ki je tam znal pogledati življenju neposredno v obraz z vznemirljivo pesniško izpovedjo, v bistvo bivajočega. V lepoto okoliških vrhov zazrtega zaljubljenca v besedo – na Daneta Zajca, najprej lazovškega priseljenca, po tolikih dolgih letih pa že domačega človeka, ljudem bližnjega, nevpadljivega, prisrčnega planinskega soseda in prijatelja. Tak status je v bohinjskih gorah prav gotovo privilegij, kakršnega je bil pesnik vreden.
Debeli vrh (2390 m)
Začeli bomo v Stari Fužini in se po slabi uri znašli na pravem izhodišču za vse, kar je povezanega s Fužinskimi planinami, na Vogarju (1054 m). Namenjeni na Debeli vrh bomo, skrbno sledeč oznakam zlezli mimo Planine Blato (1147 m) na Planino v Lazu (1560 m) in z nje na Lazovški preval (1966 m), kjer bomo odločno vstopili v visokogorski svet. Tu se začne naša, lepot in vznemirljivosti polna pustolovščina.
Debeli vrh s Krede nad Planino v Lazu. Foto: Mitja Košir
Okrog nas v nebo kipijo bohinjski nebotičniki. Na vzhodu Ogradi, na severu Škednjovec in Vrh Hribaric, zahodno obzorje nam zastira naša mogočna gora, vse naokrog nas pa zakrasela skalna prostranstva dajo smučarski duši slutiti, da hodi po svetu, ki obložen z debelimi sloji snega ponuja izjemnih užitkov polno turno smuko.
Z Lazovškega preval se bomo odpravili proti zahodu, k od daleč dobro vidnemu, z rdečimi peščenimi sipinami označenemu grapastemu pobočju in bomo po njem zlezli na vzhodni greben Debelega vrha. Po njem se bomo, vriskajoč od navdušenja nad pravljičnimi razgledi, ki jim na severu z vsemi fanfarami lepega jemlje dih triglavska katedrala, vse naokrog pa gore, ki spominjajo na razburkana morska valovja, odpravili proti bližnjemu vrhu. Ko se ga bomo že skoraj dotaknili z obema rokama, bomo morali prav te krepko zaposliti pri plezanju preko zahtevnih skal škrbine v grebenu, ki spretnim ne pomeni nepremagljive ovire, manj veščim pa se lahko zgodi, da bodo tako zaželeni vrh gledali le od daleč. Na Debeli vrh namreč ne pripelje označena pot, še manj zavarovana, zato bi ne bilo napak pomisliti na spremstvo gorskega vodnika.
Na ta vznemirljivo lepi in samotni vrh lahko splezamo tudi (tokrat pa res le v spremstvu gorskega vodnika) po njegovem severozahodnem grebenu, s sedelca (2298 m) nad Dolino za Debelim vrhom. Komur bo to dano, bo zapisal v svoj gorniški dnevnik eno najžlahtnejših doživetij. Več o tem, kako na Debeli vrh, preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe - Bohinjske gore (Sidarta, 1995), za razgledovanje pa vzemite s seboj zemljevida Julijske Alpe - Triglav 1:20.000 in Julijske Alpe – Bohinj 1: 20.000.