Šaleški AO - Mijo Kovačevič: Sredi popoldneva se mi oči kar same od sebe zapirajo, nekaj me preganja, moram it (čim) prej spat. Reisen fiber pravimo ...
... tej čudni razvadi, ki te dan pred potjo varuje in priganja h počitku. Ampak prej bo potrebno pripomočke spakirat, pa čajček skuhat ter budilko navit, mal po drugi uri zjutraj naj bil bi vsesplošni alarm, za vstajo. No ja, nekak tak je bil plan.
Seveda se je vse skup začelo kuhat že nekaj dni prej. Mesec december je čas veselja in obdarovanj, in naša Sabina se ojunačila je in kar sama obdarila, s pravimi plezalnimi derezami, pa lednimi orodji, še napačni čevlji so morali it služit kruh drugam. Vmes pa, ko že misliš, da so zamujeni vsi ugodni snežni pogoji, kot naročeno prispe svež info o neki pred dnevi splezani liniji, in to iz prve roke. Pravzaprav je blo govora o grapi, ki da je nekoč verjetno že bila popikana a navedb o tem ni bilo najti niti v zaprašenih arhivih, sedaj je dobila ne samo obiskovalce, ampak tudi ime. V nedeljo zvečer preverjam kaj menijo meteorologi o konstelaciji zvezd za naslednjih par dni, ne, ne bo še potrebno montirat verige na konjičke, torej je še upanje za vse tiste, ki ne maramo ribolova s cepini v frišnem snegu.
Ker je Božiček Sabino že obdaril z dokaj uporabnimi pripomočki, jo poskušam v dobro voljo spravit še jaz z razkritjem svojih v tančico skrivnosti zavitih namer, ter seveda z vprašanjem ali bi se mi pridružila v raziskovanju nezanega. Kakšen bo odgovor je bilo slutiti vnaprej, samo še krajši bojni posvet okoli opreme in ostalega kar spada k neznanim smerem, potem pa spat.
Sreda je, pol štiri bo ura, ko konjički že veselo rezgetajo na skoraj prazni avtocesti v smeri zahoda. Še v trdi temi jih ustaviva na povsem praznem parkirišču najviše ležečega visokogorskega prelaza pri nas, midva pa lučke na glavo, tovor na hrbet in pot pod noge. Dostop je dolg, pravzaprav še daljši s težkim bremenom na ramenih. A drugače ne gre, s premalo opreme igrice te lahko neko čist drugo razsežnost dobe. Ko zvezde počasi ugašajo in luna izgublja svoj sjaj, v grušču vendarle ujameva ritem najdene sledi. Pojavijo se prvi sramežljivi prameni jutranje zarje, pred nama je še zadnjih ducat korakov do snežne konte, kjer težka bremena z ramen bova dala in končno z vsemi priveski okrasila se.
Pogled na skico, še pogled navzgor proti razbrazdani steni, od daleč je skoraj vse jasno, čeprav nihče od prisotnih bil tukaj še ni. Razen tisto kar vidno ni, se pravi zgornjega dela polovica, je ta trenutek zagonetka taprava. Še zadnji varnostni napotki in prošnja, naj le pravočasno potegne ročico z zavoro, če bo potrebovala privezat štrik nase.
Ker ne pleza slabo, me to ne skrbi preveč, vendar nikoli ne veš kako blagodejno bo višek svežega zraka lahko vplival tam gori. Varnost je vendarle prva in bolj pomembna od nevem kakšnih pobožnih želja. Prvi raztežaji “ponovitve” ki jo delava, za uhojene plezalce niso težki, bela podlaga pod ostrimi zobmi je zbita kot beton, zato se nama obe vrvi hudomušno muzata, ko lenobno počivata na najinih hrbtih. Tudi krajše skoke zmore z nekaj šahiranja in prestavljanja lednih orožij, čeprav jih uporablja prvič takole zares. Fajn se mi godi, lahko se ukvarjam samo s smerjo in iskanjem prehodov, kdaj pa kdaj pa tudi vržem pogled dol, k njej. Naklonina se med tem malenkost dviguje, da je boljši občutek, da veš da si v akciji. Sabina sedaj dobi nalogo, da sporoča vmesne čase, da nama luč na nebu nebi prehitro ušla tja za Jalovec.
Današnje raziskovanje ne bo glih kratko, smer ni speljana v ravni liniji, daleč od tega. Zbledele, tri dni stare odtise predhodnikov izgubiva nekje v tretjem raztežaju na dolgi prečki, za kar je verjetno glavni osumljenec sonce. Še pravi stezosledci bi se tu mal zamislili. Nadaljujeva po intuiciji oziroma skici, ki pa, ko si v tako razgibani steni ne pove čisto vsega. Aha, prva grapa, ta je res bolj podhranjena, tale druga, ki pravzapra sploh ni videt kot grapa bi pa verjetno bla, čeprav so se skalce v njej skoraj bolj bohotile kot snežne zaplate. Mal mi je čudno, ker deluje tako kratka, tako majhna. Ampak saj se verjetn gor v tistem očem skritem delu nadaljuje. Sledi predhodnikov ni, iz istih razlogov kot na polici? Snežna zapora v desni zastira pogled proti Avstriji, verjetno je tam zadaj že Hanzova zavarovana, saj sva pravzaprav skoraj tik nad severnimi stenami.
Vse skup mi je čudno, pa se ne sekiram kaj dosti, raziskovanja v neznanem terenu so vedno izzivi tapravi. Nč, nabijem kline za sidrišče in štartam čez uvodni skok. Po nekaj metrih žlebiča pridem čez rob in vse se spremeni, znajdem se na nekakšnem širokem stebru, še dober da imava s sabo skoraj vso opremo za kopno plezanje, kajti snega je tukaj skoraj manj kot skal. Napredujem dobro, le teren je vedno bolj sesut, tri vrste varoval je na voljo, a primernih mest zelo malo. Novo sidrišče, Sabino spravim do gor in nadaljujem. Izbiram nek potek smeri, da odkruški, pravzaprav kar veliki projektili letijo mimo nje. Teren je vse bolj zabaven, lahko preklinjam kolker je potrebno, saj daleč naokoli ni nikogar, še s soplezalko se ne slišiva več, snega pa vedno manj. Tukaj sigurno nihče ni plezal, sicer je blo pa že spodaj v dolgi prečki jasno, da greva sedaj se neke čisto svoje igrice.
Stojim na konicah derez napol v skali, vsakih par gibov moram nabrat par metrov vrvi, da lahko zlezem malenkost naprej. Zaradi dveh ovinkov in drgnjenja okoli številnih ostrih naloženih skal je to orng težaško delo. Poleg skrbi z “vlečenjem” najine smeri v vedno bolj divjem mix. terenu, me začenja skrbet ali bo Sabina sploh uspela tole zlezti z derezami. Danes je to zanjo en konkreten krst, in če zdrži do konca, bo iz nje še kaj. Ko se z dogotrajnim vpitjem na vse pretege, oziroma bolj po občutku le uspeva uskladit, da naj pleza, se zanjo prične bitka s sabo in s terenom v katerem sigurno ne bo najbolj srečna. Napreduje počasi, potrebuje pogoste pavze, začenjajo se krči in še dober da ima trdno voljo. Tu poti nazaj ni, samo naprej, še naprej in višje, ter čim prej ven v bolj normalen svet. Ker sva v senci je tu podobno kot v pravi hladilnici in občutek za čas izgine, še posebej če ne vidiš sonca.
Plezam in iščem čim bolj varne prehode po nekakšnem širokem stebru kjer se vse maje in ziblje, snega pa za vzorec. Spomini izpred leta, ko sem v Avstriji plezal en krajši odsek M6 do težjega slapu, se kar sami odvrtijo pred očmi, ampak tole tu je pa od hudiča, konstantno zahtevni raztežaji, predvsem zaradi krušljivosti in naklonine. Znajdem se pod nekakšno zglajeno skalo brez uporabnih robov, ki sem jo sprva imel namen poskusit, v desni pa se sedaj bohotita in nama rogata dve, verjetno pravi grapi, ki se v lepi, skoraj ravni liniji raztezata vse od spodaj, pa do točke malo nad mano. Ampak do tja me je ločevala kar pokončna in totalno sesuta nekaj meterska platasta stena z zelo šparovnim v nebo prilimanim snežnim pramenčkom. Bilo je tako blizu, pa vendar neskončno daleč do odrešitve tam. Ker je bil teren vse kaj drugega kot položen in nisem vedel kolk časa bom še lahko stal na konicah v skali, sem se moral odločat in odločit. Skoraj provizorično sem nabil klin v edino napol uporabno poko pod gladko skalo, kolikor je pač šlo v sesut teren in raje izbral adrenalinsko prečnico v desno, se pravi v zaključek prve prave grape. Trajalo je celo večnost, prej sem s cepinom izruval iz stene kamnite okraske, kolikor sem lahko, da nebi refleksno zagrabil kakšne mine, sicer pa oprimkov tam ni. Samo na konice derez, roke pa naslonit v steno, pa tri očenaše prej, če bo kaj pomagalo… Celo večnost je trajalo tistih nekaj metrov prečke, baterija na kameri je obupala že v prvih dveh metrih, ampak na koncu je uspelo, brez poleta.
Znašel sem se v zgornjem zaključku ene normalne grape, ki sedaj kliče se Desna grapa. Prava milina, čist enostaven vzpon po njej, zalita kot se šika. Ko je zmanjkalo tistega na kar so plezalci navezani, da ne uidejo domov, sem nad zadnjim skokom v grapi na skali uredil sidrišče in na vrsti je bila Sabina. Med tem, ko je plezala (in me verjetno preklinjala) so mi misli uhajale navzgor in me spraševale, kaj naju čaka sedaj nad tem robom, polica in še ena strma grapa ali kaj drugega? A bova pravočasno na vrhu, še pred temo, ali bo Sabina sploh zmogla? Pred dokaj delikatnim detajlom – prečko za prestop v grapo, se je tudi njej ustavilo. Potem, ko se misli umirijo in je koncentracija na višku, je počasi pričela, na tesno varovana z vrha in zlezla tole zaj….. prečko brez da bi pustila rdeče odtiske na skali. Še nekaj metrov po grapi čez skok do mene, nato je dala izjavo tedna “pa saj to ja ni nč, sprehod po snegu”. Tud moji občutki so bli uglašeni v podobne tone, kako enostavno je sedaj po pravi grapi.
Začenjam priganjat, to sem ji povedal že na dostopu, da bom tečen če naju bo čas začel prehitevat. Še minuto si dava, da zmeljeva vsak pol energijske ploščice, mene pa še vedno skrbi kaj sledi za zaobljenim puklom nad nama. Začnem plezat hitreje, teren postaja vedno bolj položen, ko po slabih tridesetih metrih zagledam prvi mandarinin olupek in malo naprej še enega. Adijo pamet, kam sva midva to prilezla. Na edini trdni skalci uredim sidrišče in zaskrbljen zavpijem Sabini “fak, totalno sva mimo!”
Seveda sem natančno vedel kje sva, ampak presenečenje nebi bilo pravo, če ga sama ne bo doživela. Kar kamen se mi je odvalil od srca, saj v zgornjem delu smeri, ki sva jo poimenovala kar Steber, nisem imel več pravega občutka koliko raztežajev bo še zmogla takole utrujena in z nadležnimi krči. Veselje je blo nepopisno, njene oči so zažarele, kot da je pozabila kako težko je bilo v preteklih urah. Stala sva na vrhu M.M. sredi Julijskih Alp, ura je bila nekaj čez poldne, ozračje brez ene sapice, sonce na polno, midva pa nagrajena s prekrasnimi razgledi na vrhu gore. Bil sem vesel, da se nama je vse izšlo kot se mora, tudi za to, ker je uspešno prestala eno kr resno preizkušnjo, ob tem pa verjetno občutila v čem je čar tega početja. Še dolgo potem, ko najbolj okusnih sendvičev že ni bilo več, sva še vedno sedela tam na toplih travah tega 2332m visokega vrha in se pasla z očimi po prekrasnih razgledih, ki so jih deležni samo bogovi.
Čas pa je bežal in kot vedno, je kmalu postalo jasno, ne nisva še na cilju, samo na pol poti. Do parkirišča naju je ločevala še mestoma totalno zdrsljiva sestopna pot, ki je bila v mraku vedno bolj zabavna. Ob koncu dneva, ko ob topli večerji v taboljš oštariji v Kranjski Gori vlečeš črto pod današnjo sredo, oba “mal” utrujena, ampak je blo vredno! Pa naj kdo reče, da to ni pravo razvajanje.
Mijo Kovačevič – Mičo