Dnevnik - Domen Caharijas: Sloveniji je potrebna zelo majhna kritična masa, da začne jedro razpadati na vsaj dva dela.
V osvajanju nekoristnega sveta nad 1500 metri nadmorske višine ni nič drugače: hribovci so izjemno razdeljeni ljudje. Začne se pri pristopu: nekateri v hribolazenju vidijo iskanje zenovskega miru, drugi tekmo s samim seboj.
V hribih jih boste z lahkoto ločili: kdor išče mir, ga bo našel v zmerni hoji, počitkih in skoraj konstantnem nasmešku na obrazu. Kdor tekmuje, zagotovo hodi hitreje kot vi, škrlatna barva na obrazu bo izdajala hojo na robu, njegovo vračanje s cilja, kamor ste namenjeni tudi vi, na izhodiščno točko pa bo skoraj zagotovo sovpadalo z vašim približevanjem cilju. Potem so tu še izkušeni gorniki, ki bodo z dobro odmerjenim korakom in vedno pripravljenim nasmehom le počasi prehitevali zenovske obiskovalce in jim pri tem ponujali požirek iz prisrčnice. Takih je v naših hribih veliko. Hvalabogu...
Delitev se nadaljuje pri opremi, pri čemer je morda prav opremljenost planincev najboljši pokazatelj odnosa do nabreklih hribin naše dežele. Načeloma velja, da hribi niso mestni park, ergo se ne gre v hribe podajati v supergah "za v mesto". Pohodni čevelj, gojzar ali kakorkoli že ga imenujemo, je nujni pogoj za uživanje v hribih: vibram podplat ali katera izmed izvedenk tega podplata zagotavlja dober oprijem tudi na blatnih poteh in mokrih kamnih in skalah. Oprijem gležnja zmanjšuje možnost poškodb tega izjemno izpostavljenega sklepa, hkrati pa je večina spodobnih gojzarjev narejena iz materialov, ki ne prepuščajo vode - vsaj ne takoj. Devetindevetdeset odstotkov nesreč, ki se v hribih zgodijo zaradi neprimerne opremljenosti, je povezanih prav z obutvijo. Vse drugo je lahko stvar modne izraznosti posameznika in stanja na tekočem računu. Ali ima oblečen adidasov anorak s tremi črtami iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, pod njim karirasto srajco iz flanele, kosmate noge pa silijo izpod pumparic, narejenih v Elkroju tik pred razpadom bivše Juge, ali pa se planinec kiti s sodobno softshell jakno, majico, k vlago hitreje odvaja od telesa, kot je telo sploh sposobno pridelati nov pot, hlačami iz sodobnih materialov in prave znamke, je povsem vseeno. Kar je udobje za enega, ni nujno prav drugemu, res pa je, da bo nahrbtnik prvega verjetno precej težji kot nahrbtnik high-tech hribovca. Nahrbtnik je poleg čevljev druga pomembna točka sproščenega pohajkovanja po hribih. Na hrbet prilepljen in zgolj na ramenih viseči ruksak je lahko precej naporna peza, še posebno pri večdnevnih pohodih. Sodobni nahrbtniki omogočajo pretok zraka med hrbtom nosilca in hrbtiščem nahrbtnika, večino teže pa prevzemajo boki. Vsekakor pa v njem ne smejo manjkati komplet rezervnih oblačil (najbolje zapakiranih v dveh plastičnih vrečkah), prva pomoč (ne pozabite na obliže), baterijska svetilka, zemljevid, voda, sladkor v katerikoli pojavni obliki in pelerina ali zložljiv dežnik (z dežnikom sicer znate med puritanci naleteti na zgrožene poglede, a hej, pomembno je, da niste v dežju premočeni do zadnje celice). In če v hribe hodite dovolj pogosto, da kdaj pa kdaj tudi prespite v kateri izmed 170 planinskih koč ali zavetišč, včlanite se v planinsko društvo - za 20 evrov dobite 50-odstotni popust za spanje v kočah, reševanje v domačih in drugih evropskih gorah do 2800 evrov in nezgodno zavarovanje.
V haiku slogu še o splošnih opozorilih: cilj je šele pol poti in če ste na cilju povsem "crknjeni", se vam obeta mukotrpen spust. Usmerjevalne table z orientacijskim časom hoje so res zgolj orientacija - če ste v hribih z otroki, prištejte tako čez palec kakšnih 50 odstotkov časa. Vpisujte se v knjige na vrhovih in kočah. Smeti nosite v dolino. Ne bodite glasni. Predvsem pa: pozdravljajte planince, ki jih srečate na poti.
Delitev med hribovci je veliko. A na koncu sedimo vsi pred isto kočo, srkamo približno iste božanske nektarje in cmokamo ob enakih enolončnicah. Izpolnjeni.
Domen Caharijas