PD Pošte in Telekoma Ljubljana: Od Poštarskega doma na Vršiču do sedla Mlinarica
Slovenski hribi in gore postajajo vedno bolj priljubljena destinacija tako slovenskih ljubiteljev gora kot tudi obiskovalcev iz sosednjih ter tudi bolj oddaljenih držav. Za varno hojo pohodnikov po planinskih poteh in njihovo srečno vrnitev skrbimo z urejanjem poti člani odsekov za planinske poti v planinskih društvih, ki so zadolžena za urejanje posamezne planinske poti. Planinsko društvo Pošte in Telekoma oziroma njegovi člani tako skrbimo za urejenost 11 poti v okolici Ljubljane in na območju Prisojnika, Razorja ter Vršiča.
Tako kot vsako leto smo se tudi letos pred začetkom glavne sezone za hojo v gore člani vodniškega odseka in člani odseka za planinske poti dogovorili za skupno akcijo na poteh na Prisojnik. V začetku julija smo člani odseka za planinske poti po službi zbrali vso potrebno opremo, od barv, motorne žage do sekire, in se odpeljali do prelaza Vršič. Od tam smo pot nadaljevali peš do Poštarskega doma na Vršiču, kjer nas je že pričakala nasmejana oskrbnica, ki že drugo leto zapored uspešno vodi Poštarski dom, o čemer priča tudi porast obiskovalcev doma. Glede na to, da seje bilo treba naslednji dan že zelo zgodaj podati na pot, smo se kar hitro odpravili k počitku na skupnih ležiščih.
V soboto zgodaj zjutraj so se na pot prvi odpravili alpinisti vodniškega odseka, z nalogo pregledati stanje zelo zahtevnih poti, ki iz različnih smeri vodijo proti vrhu Prisojnika. Člani odseka za planinske poti pa smo se okoli sedme ure zjutraj pripravili za delo na Južni poti proti sedlu Mlinarica, kjer se ločita poti na Razor in na Prisojnik skozi Zadnje okno. Skupino štirih članov sva, prvič po opravljenem izpitu za markacista PZS, vodila Mitja Stajduhar, zaposlen v oddelku za logistiko na PE Ljubljana, in jaz. Na poti naj bi nadaljevali z delom tam, kjer smo končali leto poprej, predvsem osvežili Knafeljčeve markacije ter pot očistili vegetacije, ki jo je začela preraščati. Razdelili smo si opremo, ki jo markacisti potrebujemo za svoje delo, pospravili malico, ki nam jo je pripravila oskrbnica, in po njenem nasvetu v nahrbtnike naložili še dodatne plastenke vode.
Kmalu po odhodu s Poštarskega doma je zazvonil telefon: »Jure, po pol ure hoje vas bodo na poti pričakala podrta drevesa, ki jih je letošnjo zimo odnesel plaz.« To je pomenilo, da bomo morali tudi na delu poti, ki smo jo uredili že lansko leto, opraviti še dodatno delo. Po prihodu k plazu, kjer seje pod gruščem še vedno topil sneg, kije povzročil razdejanje na poti, smo morali najprej poiskati, kje se pot pod kupom podrtih dreves sploh nahaja, nato pa smo se takoj lotili dela. Mitja je z motorno žago poskrbel, da smo lahko pot očistili debel in vejevja, nato pa smo jo iz obeh smeri tudi dodatno označili, saj je bila pot, kije vodila med drevesa, zaradi plazu dodobra zakrita. Po dobri uri dela smo zadovoljni z narejenim nadaljevali pot, misleč, da smo že iz hudega in da bo delo od tu naprej potekalo po planu, vendar smo kmalu ugotovili, da ne bo tako.
Po desetih minutah hoje smo prišli do hudourniške grape, kjer je voda spodjedla del poti in je ostala le neprehodna navpična stena. Po posvetu smo se odločili, da bomo pot speljali po strugi hudournika navzgor in nato na primernem mestu skozi nizke borovce izsekali čim krajšo pot nazaj na staro pot. Proti koncu dela smo nepričakovano tudi dobili potrditev, daje bilo delo opravljeno dobro. Dohitela nas je namreč skupina petnajstih Cehov, ki so bili na poti na Razor in so z novim delom poti, kljub kar zajetnim nahrbtnikom, opravili brez težav.
Zaradi teh nenačrtovanih del smo do dela poti, kjer naj bi letos začeli markirati, prispeli šele okoli dvanajste ure, ko je sonce vedno bolj pripekalo. Ob poti smo prišli do izvira čistega in ledeno mrzlega potočka, kjer smo si napolnili prazne plastenke, se na kratko odpočili in nabrali moči še za zadnji vzpon do sedla. Zadovoljni z opravljenim delom smo se na bližnjem snežišču, ki ga prečka pot na Razor, »okepali« in se nato odpravili nazaj proti Poštarskemu domu.
Po dobrih desetih urah dela na poti in srečni vrnitvi brez poškodb nazaj do Poštarskega doma smo s člani vodniškega odseka izmenjali informacije o stanju poti in zadovoljni ugotovili, da so vse pregledane poti v dobrem stanju. Delovno akcijo, na kateri je sodelovalo 11 planincev, kije skupno opravilo 117 prostovoljnih delovnih ur, smo ob prijetnem vzdušju in ob dobrem kosilu končali ter se poslovili od Prisojnika. Vsem bralcem, ki se boste podali na naše poti na Prisojnik, želimo srečno hojo in obilo užitkov, seveda ob obveznem obisku Poštarskega doma na Vršiču, kjer vas z veseljem pričakujemo.
Planinski pozdrav,
Jure Dobnik, PE PLC Ljubljana
Foto: Tanja Šepec in Marko Butala