05.01.2004: REPORTAŽE, ZANIMIVOSTI
Cilj je bila pokrajina Sečuan, kjer se vrhovi vzpenjajo tudi čez 7000 metrov visoko.
Mariborski plezalski par Tanja in Andrej Grmovšek odkrival stene na Kitajskem. - Mariborski alpinisti in športni plezalci že dolgo niso več v senci tistih, ki imajo gore neprimerno bližje.
Cilj je bila pokrajina Sečuan, kjer se vrhovi vzpenjajo tudi čez 7000 metrov visoko
Deviške stene čakajo na slovenske plezalce
Mariborski plezalski par Tanja in Andrej Grmovšek odkrival stene na Kitajskem - Od Kitajskega zidu do granitnih sten pettisočakov
Mariborski alpinisti in športni plezalci že dolgo niso več v senci tistih, ki imajo gore neprimerno bližje. Med tistimi, ki vlečejo "mariborski alpinistični voz", sta tudi Andrej in Tanja Grmovšek. Kar težko je našteti vse odmevne vzpone, ki sta jih opravila v zadnjih letih; skupaj, a tudi z drugimi soplezalci in soplezalkami. Če lahko Andreja uvrščamo med vodilne v prostem plezanju dolgih alpskih smeri pri nas, pa sodi Tanja v sam vrh slovenskega alpinizma zadnjih let. Dokaz za to je tudi naziv naj alpinistke leta, ki ga je dobila za vzpone v letu 2002. Ker pa so vsi ti uspehi tudi posledica primerno izbranih ciljev, sta se zakonca Grmovšek jeseni odpravila v daljno Kitajsko, kjer sta dolga dva meseca odkrivala čudovito pokrajino in ljudi ter seveda tudi mogočne stene, ki so svetovni alpinistični javnosti razmeroma slabo poznane.
Njun tokratni cilj je bila pokrajina Sečuan v južnem delu Kitajske, kjer se vrhovi vzpenjajo tudi čez 7000 metrov visoko. Najprej ju je iz kitajske prestolnice Peking pot vodila do okoli 2000 km oddaljenega mesta Chengdu sredi Sečuana, kamor sta prišla po 28-urni vožnji z avtobusom. Nato ju je čakalo še okoli 250 kilometrov vožnje do vasi Rilong, kjer ju je v gorstvu Qionglai čakala dolina Shuangqiao Gou, nad njo pa izjemna veriga nepreplezanih granitnih sten, vrhovi pa so visoki tudi čez 6000 metrov. Ker je bil njun cilj spoznavati tudi pristno Kitajsko, sta za potovanje izbirala običajna prevozna sredstva, kar pa seveda ni bilo tako enostavno. Kitajci namreč ne govorijo tujih jezikov, poleg tega so napisi povsod v kitajskih pismenkah. Vsekakor jima je alpinistična iznajdljivost prišla zelo prav. Kako pa sta sploh prišla na idejo, da obiščeta kitajske gore?
"Pravzaprav vselej iščeva zanimive kraje, kjer še ni plezalo dosti ljudi ali pa sploh še nihče. Takšno pionirsko odkrivanje daje potovanju še dodaten čar. Pred nekaj leti sem zasledil v eni od alpinističnih revij članek Japonca Toma Nakamure, ki je prepotoval to območje, in ob članku je bilo tudi nekaj zanimivih fotografij. Seveda je sledilo nekaj iskanja po internetu. Dobila sva bolj skope informacije, nekaj odprav je že plezalo v tem območju, vendar nihče ni imel prave sreče z vremenom. Najprej sva se namenila tja že leta 2002, vendar sva kasneje spremenila načrte in odšla v Mehiko. No, potem sva nameravala oditi tja marca, vendar ni šlo zaradi sarsa in sva načrte prestavila na jesen. V poletnem času je tukaj monsun in je nemogoče plezati. Po vsem tem prestavljanju načrtov je nato končno prišla jesen in obenem sva imela tudi veliko sreče z vremenom," pripoveduje Andrej. Ker pa alpinisti vselej primerjamo tovrstne odprave s tistimi v Himalajo in Ande, je še dodal: "Tja sva odšla v lastni režiji, brez kakršnekoli pomoči turističnih agencij. Težava je jezik, nihče ne govori angleško, midva še manj kitajsko, na območju, kjer sva plezala, pa domačini govorijo celo tibetansko. Obenem pa je logistično nadvse preprost dostop pod gore. Pred nekaj leti se je območje pričelo razvijati v pravo turistično meko. Tukaj je narodni park in v dolino, nad katero sva plezala, sva se enostavno pripeljala z avtobusom. Nato si samo izbereš steno, teh pa je zelo veliko in skoraj nobena ni preplezana. Kitajska je obenem zelo poceni dežela, predvsem kar se tiče hrane in prevozov. Za plezanje sva plačala samo 30 dolarjev takse, kar je za možnosti, ki jih ponuja območje, pravzaprav nič v primerjavi s taksami v Himalaji in ponekod v Andih."
S pismenkami do gora
Ob omenjanju Kitajske nam običajno pride pred oči njihova pisava. Za nas nerazumljivi znaki - pismenke, za katere se zdi nemogoče, da bi se jih naučili brati. Pa vendar sta se naša alpinista tudi s pismenkami nekako znašla.
"Ja, težava jezika so prav pismenke. To pomeni, da so napisi na avtobusih in vlakih samo v pismenkah in treba je razvozlati, kam peljejo. Torej je treba najprej ugotoviti, kakšne pismenke imajo posamezna mesta. To sva ugotavljala s kitajskega zemljevida, kjer so vsa imena v pismenkah, in nato sva primerjala njihov zemljevid z našim. Ko sva našla pravo pismenko, sva si jo izpisala in sva jo ob nakupu vozovnice pokazala pri blagajni. Potem sva seveda preverjala, ali so nama dali pravo karto. Težava je bila takrat, ko nisva izstopala na končni destinaciji in je bila na vozovnici drugačna pismenka. Potem sva bila vso pot na trnih, ali naju niso odpeljali na kakšen povsem drug konec. Izgovorjava njihovih imen je seveda tudi nadvse težavna," z nasmehom pripoveduje Tanja. "Lahko pa seveda to enostavno rešiš in potuješ preko agencij. A namen najinih potovanj je tudi, da potujeva kakor tamkajšnji domačini. Tako je ceneje in veliko več ti da takšno potovanje. Ima dosti čarov, vendar je pogosto precej težje."
Pogosto ljudje pojmujejo Kitajsko kot zaprto komunistično deželo. Ali to sploh drži?
"Preden sva odšla tja, priznam, da nisem vedela, kam grem. Mislila sem, da grem v deželo Marka Pola, da po cestah še vedno prodajajo svilo in podobno. In po teh dveh mesecih Kitajske še vedno ne poznam. Verjetno je ne bi niti po desetih letih. Kitajska ima tisoč obrazov, območja se zelo razlikujejo. Sečuan na primer je večji od Francije, ima 80 milijonov prebivalcev in je neverjetno raznolik. Že prebivalci, saj tam živijo Tibetanci pa pravi Kitajci oziroma Hani... Narava je izjemno lepa, a do tja se moraš včasih peljati tudi skozi črna in povsem onesnažena mesta, za katera si težko predstavljaš, da ljudje tam sploh lahko živijo. Na splošno pa je zares neverjetna dežela in si jo želim še kdaj obiskati ter podrobneje raziskati." Andrej jo dopolni: "Velika mesta so zelo razvita, imajo vso moderno komunikacijsko tehnologijo, mogoče so celo pred Evropo, tam živijo bogati ljudje, povsod so dobri avtomobili, moderni nebotičniki, 50 kilometrov proč na podeželju pa še vsi na roko okopavajo riževa polja in živijo kot pred sto leti. Na Kitajskem je sicer še vedno doma socializem, vendar pa je dežela že zelo kapitalistična, v mnogih pogledih celo bolj od Slovenije."
Prva na vrhovih
Kljub pomanjkanju informacij sta Tanja in Andrej po prihodu v dolino Shuangqiao Gou hitro našla svoje cilje, obenem pa si obljubila, da sem še kdaj prideta, saj je nepreplezanih sten in neosvojenih vrhov še veliko. Plezanja sta se lotila podobno kot v alpskih stenah - samo z najnujnejšo opremo. Za aklimatizacijo in spoznavanje kamnine sta se odpravila pod 4943 m visok, še neimenovan vrh, ki sta ga sama poimenovala Tan Shan. Najprej ju je čakal strm dostop, ponekod sta morala skozi pravo džunglo, pod steno sta bivakirala in nato v enem dnevu preplezala 550 m visoko smer v južni steni ter prva stopila na vrh gore. Smer sta poimenovala Don"t fly away, njena ocena pa je VIII/VIII+, predvsem zaradi gladkega dela sredi smeri, kjer ni možno namestiti primernega varovanja. Nato sta si izbrala še naslednji cilj - zahodno steno Putala Shana (5428 m).
"Pravzaprav pred odhodom sploh nisva vedela, ali bova potrebovala tudi opremo za plezanje v ledu, ali bo že v dolinah mraz, vendar pa sva ob prihodu imela izjemno lepo vreme.Tudi snežna meja je razmeroma visoko, pri približno 5000 metrih, podobno kot v Andih, ki so v tropskem pasu, tukaj pa je že subtropski pas. Se pravi, da je klima zelo ugodna za skalno plezanje, ki je bilo najin glavni cilj. Težko je sploh kje najti tako visoke vrhove s stenami z zelo malo snega ali povsem brez njega. S tega vidika je območje zelo zanimivo - visoki hribi in ob tem še kopni. Tamkajšnji granit je podoben tistemu v montblanškem masivu, mogoče je včasih težava, da ni toliko poči in je nekoliko težje najti linijo za plezanje. A ob dejstvu, da skoraj nič ni preplezano, je možnosti še ogromno. V drugih predelih v zahodnem Sečuanu, ki sva ga kasneje prepotovala, to je vzhodni del tibetanskega platoja, pa prevladuje sneg. Malo sva še raziskovala naokoli in naredila kar 1800 kilometrov dolg krog. Tukaj so gore visoke do okoli 7500 metrov, najvišji vrh Sečuana je Gonka Shan, naokoli pa je veriga snežnih in večinoma nepreplezanih vrhov. Na meji med Sečuanom in Tibetom je prav tako ogromno šesttisočakov, na meji med Sečuanom in zahodnim Junnanom pa je pas apnenca, ki je zelo zanimiv. Stene so povsem podobne tistim v Dolomitih, vendar na višini med 4000 in 5000 metri terpovsem kopne," navdušeno pripovedujeta o gorah, ki jih bosta zagotovo še obiskala.
Z osrednjim ciljem sta prav tako opravila izjemno hitro. V 800 m visoki steni Putala Shana sta preplezala 1300 m dolgo smer s težavami do VIII-, za vzpon pa sta potrebovala le enajst ur. Nato ju je čakal še hladen bivak na vrhu gore, osvojila sta severni vrh, na katerem ni bilo še nikogar pred njima, naslednji dan pa sta se spustila nazaj čez steno, kjer ju je v zgornjem delu čakalo tudi nekaj snega na policah. Pravzaprav je skoraj neverjetno, da sta v času, ko mnogi mislijo, da sploh ni več prostora za nove smeri, stopila na dva še neosvojena vrhova. In teh je na Kitajskem še kar nekaj. Po dveh odličnih prvenstvenih vzponih sta nadaljevala svojo plezalsko pot v Junnanu na območju Yangshuo blizu mesta Kunming, kjer sta odkrivala na tisoče kraških stolpov neverjetnih oblik. Pravita, da je tukaj "za vsakega slovenskega plezalca svoja stena z neomejeno možnostjo novih smeri". Njuna kitajska plezalska pot se je končala na kitajskem zidu blizu Pekinga, za katerega pravita, da je kar gladek in se je treba potruditi za vsak preplezan meter. Sicer pa si je možno ogledati fotografije z njune poti na spletni strani http://kitajska.odprava.net/, v januarju in februarju bosta pripravila diaprojekcije v Mariboru, Krškem in Ljubljani, zagotovo pa načrtujeta že svojo naslednjo plezalsko pustolovščino. In zagotovo bo spet nekaj posebnega!
Boris Strmšek