Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: Spomladi so v Bohinju pripravili posvet o interpretaciji naravne dediščine.
Interpretacije kot komunikacijske stroke v Sloveniji na žalost skoraj nihče ne jemlje prav resno (včasih niti tisti, ki se z njo poklicno ukvarjajo). Tovrstna strokovna srečanja so zato nadvse dobrodošli dogodki in bohinjskega posveta sem se z veseljem udeležila. Vsi so mislili, da se šalim, ko sem med razpravo o naravi Bohinja povedala, da imam Bohinj najraje, kadar dežuje. Po možnosti več dni skupaj. Pa sem mislila popolnoma resno. In zelo me je navdušila posebna turistična ponudba, ki so jo zasnovali v LTO Bohinj pod naslovom "U Bohinj ma dež ta mlade".
V Bohinju to staro domače reklo odraža dejansko stanje: zaradi geografske lege in Alp v Bohinju dežuje pogosto in veliko. Dež je torej pomemben del naravnega okolja Bohinja. Seveda z lepimi sončnimi dnevi, ko se svetloba lesketa na mirni jezerski gladini (in se po možnosti lahko v jezeru celo kopamo), ni čisto nič narobe. Ampak zares veličasten postane Bohinj šele v dežju!
Zaradi vremena smo imeli v naši družini večkrat nesoglasja. Moj oče, izkušen gorski vodnik, dežja ni maral. Če vreme ni bilo zanesljivo, je raje ostal doma. Moja mama pa je dež naravnost oboževala. No, nalezla sem se njenega odnosa do doživljanja narave v dežju. V primerjavi z njo ne maram neviht. Takrat sem res raje kje na varnem. Čeprav sem že v letih, ko bi me morala srečati pamet, še zmeraj uživam v sprehodih po dežju. Celo po lužah! Seveda se je treba za deževna doživetja primerno obuti in obleči - in se prepustiti vremenu. Na srečo smo nepremočljivi. Dlje kot do kože dež ne pride!
Kdor hoče res spoznati Bohinj, ga mora doživeti v dežju. Takrat se z vrb ob jezeru steka deževnica in pod njimi kapljice, pomešane z drevesnimi sokovi, ustvarjajo čudovite mehurčke. Temni oblaki in deževne megle delajo jezero skrivnostno.
Ob deževjih zaživijo vsi hudourniki, vse sicer suhe in neugledne hudourniške grape. Številne med njimi na zemljevidu sploh nimajo imena - po imenih jih poznajo samo še starejši domačini. Če dalj časa dežuje, prirohnijo z Vogla spoštovanja vredni hudourniki, ki so ustvarili hudourniške vršaje na južni obali jezera. Na severu je potokov sicer manj - zato pa ob močnem deževju zagrmijo vode Govica, ki se v imenitnem slapu prelivajo iz podzemskega sifonskega jezera.
Če več dni vztrajno dežuje, Bohinj iz pozabe prikliče še drugo bohinjsko jezero - jezerce na Ukanškem Blatu. Zanimiva nekdanja pašna planina, ki jo zdaj žal hudo kazi novogradnja, je zadnji zamočvirjeni ostanek jezera, ki je nekoč nastalo za čelno moreno izginulega Bohinjskega ledenika.
Morenski drobir slabo prepušča vodo in kadar zelo dežuje, se za morenskim nasipom nabere jezerce. Ob deževju postane vloga nekdanjega ledenika in hudournih voda pri oblikovanju sedanje podobe bohinjske jezerske sklede zelo očitna in razumljiva. Tu pa nastopi interpretacija narave (oziroma ne nastopi!): gostje, ki ne poznajo Bohinja in njegovih skrivnosti, se mrkih obrazov stiskajo pod hotelskimi napušči in ne vedo, kam bi se dali v deževnem Bohinju. Zgodba o veličastnih silah narave, ki so na delu in katerih izdelek je lepota Bohinja, jim bo ostala za vedno skrita. Na področju interpretacije narave imajo turistični delavci še zelo veliko dela ... pa ne le v Bohinju.
Marjeta Keršič Svetel