Nedelo - Mateja Gruden: Narodni park Paklenica, Hrvaška. V imenu Paklenica ni nič peklenskega. Verjetno se nanaša na smolo črnega bora, paklino, ki jo je lokalno prebivalstvo uporabljalo v domači medicini in kot premaz za lesne barke.
»Oh, kako me boli glava … Ampak posodo je bilo treba pomiti,« je utrujeno zavzdihnila Marija Ramić. Z vajeno kretnjo je umaknila siv pramen, ki ji je oplazil zgubano lice, nazaj pod črno naglavno ruto. Zaprla je oči, spodvila roko pod teme in legla na blazine, ki so mehčale špartansko klop ob kuhinjski mizi. Posodo je pomivala pred hišo, čeravno je silovita burja tega dne glodala do kosti. V skromni izbi, kuhinji in dnevni sobi v enem, je bilo prijetno toplo; v starinskem štedilniku so prasketala drva …
Marija Ramić in njen mož Josip, baba Marija in Jole, kakor jima pravijo domačini, sta edina stalna prebivalca narodnega parka (NP) Paklenica nad Velebitskim kanalom. Do njunega doma, stare hiše iz trdoživega kamna, v Ramićih, zaselku malce nad zatrepom kanjona potoka Velika Paklenica, zanese le redke obiskovalce parka, še redkejši so, ki vedo zanju.
Slovenske prvenstvene smeri
»Vsake prvomajske praznike se tu zbere množica plezalcev iz vse Jugoslavije in ob lepih dnevih po stenah mrgoli človeških pajkov, ki predejo niti po nevidnih skalnih poklinah. Skala je trdna in razbrazdana od slanih vetrov, ki vejejo z bližnjega morja …« (Nejc Zaplotnik, Pot)
Predvsem zaradi plezalcev je NP Paklenica (s 96 kvadratnimi kilometri spada med največja varovana območja na Hrvaškem) znan tudi daleč onstran hrvaških meja. Park, ki se dviga skorajda iz morja (ob jadranski magistrali blizu Zadra) in se zajeda globoko v velebitsko zaledje, je sicer barvita sestavljanka zgodovinske zapuščine, ki sega v prazgodovino, pestrega rastlinja (premore več kot štiri tisoč rastlinskih vrst) in živalstva (ptic, denimo, je več kot 230 vrst, metuljev približno osemdeset), značilne kraške krajine z razgibanim površjem in podzemljem (najdaljša jama je dolga 300 metrov, najgloblja 534 metrov) … A glas o njem so ponesli v tujino zlasti plezalci, ki so začeli zahajati v veličastna siva ostenja kanjona Velike Paklenice v tridesetih letih prejšnjega stoletja. V petdesetih se je začel postopni razmah plezanja v njih, vrtoglave navpičnice pa so pozneje premagovale in jih še zmeraj tudi plezalske legende, zlasti iz Hrvaške in Slovenije. Slovenci so preplezali v njih precej prvenstvenih smeri, denimo Franček Knez, Silvo Karo, Pavle Kozjek, Janez Jeglič … Za prvega v plezalnem vodniku Paklenica njegov avtor Boris Čujić (veliko ime hrvaškega plezanja, ki je s soplezalcem Ivico Matkovićem začrtal precej zahtevnih pakleniških smeri) zapiše: »Novo obdobje je nastopilo v sedemdesetih letih. Leta 1976 je Paklenico prvič obiskal F. Knez. Popolnoma je spremenil razumevanje in dojemanje plezanja. Zanj beseda nemogoče ni obstajala. Veliko njegovih smeri, ki jih je v Paklenici približno štirideset, še vedno velja za najtežje.«
Neopisljivo fantastično je čemeti ali viseti sredi kraljestva apnenčastih sten, od katerih se kot žogice odbijajo plezalski ukazi in ptičje vreščanje. A kanjon, ki je v začetnem delu urezan kot popoln V (pozneje oziroma tam, kjer se konča plezalska idila, se ublaži v U), je zanesljivo impresiven tudi za one, ki se potepajo po večidel makadamski poti ob vznožju navpičnic – po delu nekdanje trgovske prometnice, ki je od časov Avstro-Ogrske spenjala obalo z Liko. (Zakaj je niso speljali okoli Velebita, lepo vas prosim?) Poslednja plezalska stena v kanjonu, Aniće Kuka, je z najdaljšimi smermi tudi največji plezalski izziv, njen vrh doseže 711 metrov. Noro … Morda je kakšnega velikana davno tega zapustilo dekle, pa se mu je zmešalo, zato je zdrobil vrhove sten in jih divje razmetal naokoli. Na vrhu stene se grmadi na tone balvanov, skal in kamnov z ostrimi robovi – kot bi poskakoval po pravkar nabrušeni mesoreznici. Iz daljave pa ob sončnih dnevih slepi morje … Na vrh sicer povede tudi označena pot, ki pa vendarle zahteva nekaj plezalskih spretnosti.
Od modrasov do medvedov
»Kakšna tretjina obiskovalcev kanjona Velike Paklenice, v povprečju med 110 tisoč in 115 tisoč na leto, je plezalcev. Preostalo so povečini sprehajalci in pohodniki, ki gredo najdlje do planinskega doma na koncu kanjona. Zgolj peščica je planincev, ki se podajo v vršni, velebitski del parka,« je povedala Dragica Jović, odgovorna za turizem v upravi NP Paklenica; njen sedež je v avstro-ogrski stavbi v letoviškem Starigradu, od koder se odcepi cesta proti vhodu v park oziroma njegovemu najbolj znanemu in obljudenemu delu, kanjonu Velike Paklenice.
»Lenobe, mar bi bil dom že odprt!« Malce po sedmi uri zjutraj je bilo, ko smo se skozi sitne sunke burje pregrizli do planinskega doma v zatrepu kanjona na 480 metrih; dobri dve uri hoje je do tja, če jo uberemo s parkirišča, kjer se pot za kar koli motoriziranega tudi konča. Iz lope pri domu se je izluščil možakar sredi štiridesetih, še jutranje krmežljav. Zarobantil je čez dom – do sredine tega meseca je namreč odprt zgolj ob koncih tedna, poleti bo vsak dan. Prespal je na verandi, je pojasnil, odpravlja pa se v hribe, za nekaj dni; pogosto se v njih pomudi tudi dlje. In fotografira. Modrasa, ki zravnano sikata kvišku in se pripravljata na boj, divjo svinjo v teku, medveda, srno, živopisane ptice … Za to bi mu bil hvaležen še National Geographic! »Kako me je bilo strah pred svinjo! Okoli nje je bil trop mladičev in prepričan sem bil, da se bo zapodila vame. K sreči sem biolog in nekaj vem o živalskem obnašanju, zato sem začel kot nor poskakovati in mahati z rokami. Res sem jo odgnal!« Hm, toliko divjega živalstva se torej potika nad nami (še dobro, da se v Ramićih obrnemo nazaj v kanjon, uf …)? »Seveda!« mu je zažarel obraz. »No, pa lepo pozdravite Joleta! Od Maura, iz Zadra!«
Z veseljem! Samo, najprej je bilo treba malo – zaiti. Stopili smo po eni od gozdnih stez, ki povedejo na velebitske planote in vrhove (tudi najvišjega, Vaganski vrh, 1757 metrov), a namesto v Ramiće smo prispeli v Pariće. »Levo pojdite, približno sto metrov naprej živita baba Marija in Jole. Presneto, me poslušate, no? Leeevo!« se je skoraj ujezil prileten sivolas možakar, Branko Parić po imenu. Toda – čemu hiteti naprej, je nemudoma presodil in nas posedel k mizi pred prenovljeno kamnito hišo, kakršne so očitno značilne za tukajšnje konce. Zgolj osli so jim bili v pomoč, je povzel, ko so na 570 metrov iz doline tovorili potrebno za prenovo družinske domačije v planinsko zavetišče Ivančev dom. »Počasi je šlo, počasi. Ampak poglejte, kako lepo je!« je ponosen odpiral vrata sob v domu: nove postelje, kopalnice, kuhinja z jedilnico … »In še rakija gratis!« je pribil in nemudoma, da se ne bi morebiti postavil na laž, prinesel na mizo steklenico z žganico. »Na zdravje!« Sicer je bila vsa družina (še žena in sin) tega dne v naglici: čez kakšno uro so pričakovali obisk večje skupine na pojedini: »Pripravil jim bom odojka, jagenjčka, teletino, piščanca … Vse izpod peke!«
»Zakaj bi pa šla v dolino?«
Naposled: Ramići (tukajšnji zaselki, ki so že večinoma opusteli, se imenujejo po družinah, ki so v njih živele – v dolini pa se jih zdi polovica Marasovićev, po edinem naselju v parku tik nad morjem, ob Starigradu). Pod drevesno krošnjo, ki jo je veter neusmiljeno upogibal, je baba Marija pomivala posodo. Kot bi naju pričakovala, je pomignila za hišo: »Mož je pri oslih, ampak bo kmalu nazaj.« V Ramiće se je primožila iz Marasovićev; osem otrok je rodila, dva sta umrla … V dolini ni bila že štiri leta. »Zakaj bi pa šla? Tukaj imam za jesti in piti!« Zemlja je rodovitna, okoli hiše se bujno razrašča sadno drevje in vrtnine. Živine, razen treh oslov, ki pomagajo pri tovorjenju živeža in drugega, kar potrebujeta za življenje v hribih (v dolino se občasno spusti Jole, do parkirišča, kjer ga pričaka sin, sicer pa tudi njemu bolj ugaja v samoti), nimata. »Zanjo sva prestara,« je pojasnil Jole; dobrih osemdeset let ima, čeravno jih z iskrivimi nasmeški vešče skrije kakšnih deset. »Pred drugo svetovno vojno, ko je tukaj živelo še trideset, štirideset ljudi, smo imeli krave, ovce, koze …« (Živinoreja je bila ključna dejavnost ljudi pod Velebitom.) Prazne so tudi staje v bližnji Sklopini, skupku hiš v slikovitem zavetju prašne skalnate strehe; tukaj se je leta 1923 rodil Jole. Sicer pa jima delajo družbo oranžen mešanček, osem mačk in občasno planinci, za katere sta uredila sedem ležišč v kamniti hiški pod njuno (mimogrede: pod velebitskim grebenom je posutih kar nekaj takšnih zavetišč).
Obisk pri njiju je vrnitev globoko v preteklost, hkrati pa prehitevata slovensko sedanjost – z vetrnico, ki jima skupaj s sončnimi celicami zagotavlja elektriko. A sredi njunih preprostih besed in misli, v skromni izbi z vegastimi stenami, se prišlek iz mesta zlahka počuti kot, hm, velika poškrobljena kepa nepotrebnega tuhtanja o smislu življenja … Baba Marija in Jole o njem zagotovo ne filozofirata.
Divja Mala Paklenica
Pakleno, peklensko! Je park morda dobil ime po drugem kanjonu v njem, Mali Paklenici, pomanjšani različici Velike, nedaleč proč? Tako približno smo se počutili, ko smo se v zgodnjem popoldnevu v žgočem soncu vlekli po njem, razbeljeni ozki stezi, kamnih, skalah in balvanih … Tukaj skoraj ni »odrasle« vegetacije, sami otroci, ki segajo največ do pasu; torej, senčnih zavetij ni! Poskok, modras, edina »resna« strupenjača v parku (kač je sicer približno deset vrst), nas bo zagotovo preplašil tukaj! (Sploh ne, še kače so modro sklenile, da na žar pa ne gredo.)
»Ne bi rekla, da je Mala Paklenica v senci Velike. Ljubitelji divjine jo bodo zanesljivo raje izbrali. Je zakladnica ornitofavne! Je pa tudi teže dostopna in prehodna, tako da niti ne zmore množičnega obiska,« je pojasnila Dragica Jović. Plezalci so tukaj zaželeni zgolj kot opazovalci.
Mateja Gruden besedilo
Igor Modic fotografije