Delo - Jože Ričnik: Nova Zelandija - Otok, je zbirka neverjetnih kontrastov, takih, ki zagotovo navdušijo vsakogar, ki ga obišče.
Otok je raj za tiste, ki iščejo mir in sprostitev, pa tudi igrišče za adrenalinske odvisnike in pustolovce.
Južni križ, ovce, srebrna praprot in kivi – vse to simbolizira eno najbolj spektakularnih in razgibanih držav na svetu, ki so jo Maori poimenovali Aotearoa – dežela dolgega belega oblaka. Pod tem imenom se skriva Evropa v pomanjšanem merilu in eden najlepših delov sveta – Nova Zelandija. Prekrasna dežela, ki se deli na Severni in Južni otok ter veliko manjših otočkov, svojih 4,4 milijona prebivalcev in več kot 50 milijonov ovac ne zavija samo v plašč iz oblakov.
Tukaj ni nič, kar ne bi navdušilo ljubiteljev narave: temno modri zalivi in peščene plaže, spektakularni fjordi in s snegom pokriti vrhovi gora, ledeniki in kristalno čista jezera, slapovi in deroče reke, gejzirji in vulkanska jezera. K temu je treba dodati še gozdove, prekrite z različnimi vrstami praproti in z do 60 metrov visokimi drevesi Kaura, ter favno s tjulnji, pingvini, delfini in papagaji Kea, če omenim samo nekatere. Nacionalni ponos Novozelandcev je ptica, ki ne more leteti, je aktivna ponoči in ima nekoliko nerodno telo ter koničast kljun: kivi. Ima enako ime kot njihov najbolj prodajani ovalni sadež s kosmatim olupkom. Kot kiviji pa se radi poimenujejo tudi dvonožni prebivalci Nove Zelandije.
Milijonsko mesto jader
V novozelandskih naseljih boste zaman iskali prijetno vzdušje starega mesta. Namesto tega boste našli mesta, ki so še najbolj podobna ameriškim: dolge vrste nizkih enodružinskih hiš, ki se raztezajo na velikih površinah in so obkrožene z veliko zelenja. Auckland, na primer, se s svojimi 1,4 milijona prebivalcev razteza na več kot 600 kvadratnih kilometrih. In tukaj se začne tudi moje dvomesečno potovanje po tej očarljivi deželi. Po enaintrideseturnem potovanju sem se znašel dobesedno na drugi strani sveta.
Auckland je milijonsko mesto, kakršna poznamo tudi v Evropi, pa vendar drugačno. Kljub nebotičnikom v strogem centru in okrog pristanišča najdete tukaj tudi ogromno zelenih površin. V neposredni okolici mesta je veliko zalivov z več 10.000 ladjami in jadrnicami, ki v lepem vremenu zapolnijo prelepi zaliv Hauraki Gulf. Zaradi tega Auckland imenujejo tudi mesto jader. Tristo osemindvajset metrov visoki Sky Tower ponuja 360-stopinjski panoramski razgled nad mestom in je najvišja zgradba Nove Zelandije. Najvišji hrib tukaj je s svojimi 196 metri višine ugasli vulkan Mt Eden, ki leži, geografsko gledano, skoraj v samem središču mesta in ponuja razgled nad njegovimi razsežnostmi. Obiska vredni so Auckland Museum in Auckland Art Gallery ter pristaniško območje okrog Viaduct Harbour Streeta s svojimi restavracijami in bari.
Potresi in delfini v vulkanu
Iz Aucklanda sem poletel v največje mesto Južnega otoka, Christchurch ali »mesto vrtov«, ki se tako imenuje zaradi številnih javnih parkov in zelenih površin. Obnovitvena dela po uničujočem potresu iz leta 2011 potekajo počasi, saj so novi potresi in popotresni sunki skorajda na dnevnem redu. Christchurch je izhodišče za 250 kilometrov dolgo panoramsko vožnjo z vlakom TranzAlpine čez Južne Alpe do Greymoutha na zahodni obali in nazaj.
Za potovanje po Novi Zelandiji je več možnosti, najboljša pa je vsekakor najeti avtomobil. Če si sam, je to kar precejšen strošek. Jaz sem najel karavana, ki ga je bilo mogoče z nekaj potezami spremeniti v spalno-bivalno vozilo. In potovanje se je začelo … Z najetim vozilom sem se tako odpravil v mestece Akaroa na polotoku Banks, vzhodno od Christchurcha. Polotok Banks je v resnici ugasli vulkan, katerega žrelo je zalilo morje. In v tem žrelu leži Akaroa, najstarejša kolonialna naselbina na Južnem otoku. S francoskim flerom. Pravijo, da nobeno potovanje po Novi Zelandiji ni popolno, če si ne privoščite opazovanja ali celo plavanja z najmanjšimi delfini na svetu – hektorji. Jaz sem si ga privoščil in mimogrede ugledal še kolonijo tjulnjev.
Južne Alpe in škotska mesta
Z obale sem se podal v notranjost in prek širnih planjav canterburyjske ravnine ter mimo smaragdno zelenih jezer Tekapo in Pukaki prispel do vasi Mt Cook. Pred menoj so se razprostirale s snegom prekrite Južne Alpe in gora Aoraki/Mt Cook, ki je s svojimi 3754 metri najvišji vrh države. Okrog nje leži 70.000 hektarov velik nacionalni park Mount Cook s še 16 tritisočaki. Trije ledeniki, Hooker, Mueller in Tasman, do katerih lahko pridete peš v nekaj urah, in vzpon na Muellerjevo kočo so bili vsekakor vredni mojega časa.
Na vzhodni obali Koekohe Beach so sferični kamni Moeraki Bulders in mestece Oamaru, ki je znano po viktorijanski četrti in umetnikih. Nekoliko južneje je mesto Dunedin, ki slovi kot Edinburg juga; Dunedin namreč v keltskem jeziku pomeni Edinburg. Bogastvo zlate mrzlice je pustilo svoj pečat – parki, botanični vrtovi, neogotske zgradbe, kot sta staro sodišče in glavna železniška postaja s svojimi barvnimi stekli in z mozaiki prekritimi tli. To je tudi najbolj fotografirana stavba na Novi Zelandiji. Mesto se ponaša tudi z najbolj strmo ulico na svetu, Baldwin Street, s kar 35-odstotnim naklonom. Vzhodno od mesta je slikoviti polotok Otago z edinim, leta 1871 zgrajenim gradom na Novi Zelandiji, imenovanim Larnach Castle. Polotok ponuja zavetišče tudi mnogim živalskim vrstam, kot so albatrosi, pingvini, tjulnji ali morski levi. Na Novi Zelandiji je kar 14 nacionalnih parkov, saj si vsi prebivalci prizadevajo za zaščito in ohranitev domačih rastlinskih in živalskih vrst. Dneve, preživete tukaj, sem končeval v družbi domačinov, ob dobri hrani in kozarcu lokalnega piva Speight's.
Raj za adrenalinske odvisnike
Turistični center Nove Zelandije je vsekakor Queenstown, ki leži ob jezeru Wakatipu. Je idealno izhodišče za različne aktivnosti v naravi: pohodništvo (severno od mesta poteka znana večdnevna pot Routeburn Track, ki sem jo prehodil), rafting na divjih vodah, gorsko kolesarjenje in pozimi smučanje. Ne smem pozabiti na bungeeskok in ogled kanjona Skippers, tihe priče zlate mrzlice na tem območju. Mesto je znano po mladih in burnem nočnem življenju ter po fergburgerjih, nadpovprečno velikih in slastnih hamburgerjih.
Zahodno od Queenstowna in kraja Te Anau se na neverjetnih 1,2 milijona hektarov razteza velikanski nacionalni park Fjordland. Sestavljajo ga nešteto fjordov, deroče reke, smaragdno zelena jezera in skoraj neprehodni gozdovi. Iz kraja Te Anau je mogoče obiskati dva najbolj znana fjorda, Doubtful Sound in Milford Sound, ter se podati na najbolj znano večdnevno pohodniško pot, imenovano Milford Track. To je treba rezervirati vsaj nekaj mesecev vnaprej, da se lahko zagotovi prostor. Žal nisem imel sreče. Sem se pa udeležil nočnega križarjenja po čudovitem fjordu Doubtful Sound. V teh dveh dneh sem doživel čudovito potovanje v divjino – prečkanje jezera, večdesetmetrske slapove, izlet v temno podzemlje, visoki alpski prelaz, subtropsko vegetacijo, različne živali in fantastičen fjord! Edina zanimivost, ki sem jo zgrešil zaradi lepega vremena, so bili manjši izsušeni slapovi. V povprečju namreč tukaj dežuje več kot 200 dni na leto in mislim, da na svetu ni veliko krajev, kjer na leto pade več kot šest metrov dežja na kvadratni meter. Imel sem srečo, saj je bilo oba dneva sončno – dan kasneje je lilo kot iz škafa.
Vroči sever Južnega otoka
Iz Queenstowna sem skozi Wanako in mestece Haast prispel na zahodno obalo. To je najredkeje poseljeno območje s kilometre dolgimi plažami in subtropskimi gozdovi. In seveda padavinami, saj dežuje skoraj vsak dan. Le 20 kilometrov od obale sta ledenika Franz Josef in Fox, ki se z višine 2600 metrov spuščata vse do 300 metrov nad morjem. Dvodnevno bivanje v vasici Fox, kjer so le ena ulica, bencinska črpalka, nekaj hiš, hotelov, motelov in hostlov, sem izkoristil za celodnevno raziskovanje ledenika Fox in za obisk enega najlepših jezer, Lake Matheson, na katerega površini se v lepem vremenu zrcali gora Aoraki/Mt Cook.
Vožnja proti severu je s postanki potekala mimo krajev Hokitika, Punakaiki (z znamenitimi »palačinkastimi« skalami) in Westport do nacionalnega parka Abel Tasman. S svojimi mirnimi zalivi, zlato peščenimi plažami, bujnimi gozdovi, divjimi živalmi in priljubljenimi pohodniškimi potmi je raj za avanturiste. Nekajdnevno bivanje te napolni z energijo, saj je tukaj več sonca kot kjer koli drugje na Južnem otoku.
Nekoliko južneje na vzhodni obali, na stičišču visokih gora in oceana, leži prelepo naselje Kaikoura. Od tod se je mogoče odpraviti na drugačno opazovanje kitov in delfinov, in sicer z ladje ali letala – po vaši izbiri. Če imate srečo, lahko vidite orke, pliskavke, hektorja in temne pisane delfine ter modre (ali pritlikave) pingvine, po katerih je Kaikoura tudi zaslovela.
Nezadržno se je bližal konec mojega potovanja, zato sem se iz Kaikure vrnil v Christchurch, vrnil avto in odletel nazaj v Auckland ter naprej proti Argentini. Dva meseca sta minila, kot bi mignil, v tem času pa si mi je uspelo ogledati samo Južni otok.
Za konec
Ob svojem prihodu sem imel zagotovljene le tri stvari: rezerviran hostel v Aucklandu, rezerviran avto v Christchurchu in dva meseca časa, da pridem iz Christchurcha v Auckland. Vse drugo sem prepustil navdihu. To je bilo potovanje, na katerem sem spoznal ogromno ljudi in v polnosti doživel lepote narave – potovanje, na katerem sem užival v trenutkih. Nova Zelandija je vsekakor raj za tiste, ki iščejo mir in sprostitev, pa tudi igrišče za adrenalinske odvisnike in pustolovce. Ni dovolj, da to čudovito deželo samo vidite, treba jo je občutiti, okusiti, doživeti, spoznati, v njej uživati in jo imeti rad.
Jože Ričnik