Gore in ljudje: Planino je že po malem poznal. Kaj novega bi na njej lahko videl v meglenem vremenu? Vodenje je prepustil megli, da ga po svoje zapelje do kotov, pod katerimi kamnov še ni doživel.
Radost
Megla usmerja pot, po svoje nevidno.
Pokončno stojijo skale v motnjavi.
Dih gore se čuti kot sapa jeseni,
dih, ki se otipa na mokrih laseh.
V megli človek lažje pogleda vase
in išče razglede v notranjosti.
Če ima tam kaj videti,
če ni tudi tam sama megla.
Ni videti sonca, kako polzi za obzorje.
Planina ostaja v zabrisani meji vidnega.
Mrak razkriva nove podrobnosti,
Sonca nevidna svetloba ostaja.
Zadnja svetloba določa mejo,
mejo med žično ograjo in nebom.
V začetku noči se čuti padajoč hlad,
čuti se nevidno toploto v telesu.
V sebi išče to Sonce.
Iskrico sreče bi nesel v dolino,
z njo bi v bližnjih prižigal plamenčke.
Jasnost v megli je radost v njemu.
Prenehaj z nesmiselnim iskanjem,
ki ti obljublja,
da boš srečo našel v svetu in v njegovih praznih obljubah.
Napni vse svoje sile, da bi našel sebe.
(Satya Sai Baba)
Iztok Snoj