Planinski vestnik – Tomaž Banovec: poskus odgovora na novoletni uvodnik

Planinski vestnik, marec 2007

Dileme

Tomaž Banovec

Poskus odgovora na dileme, ki jih je v uvodniku k novoletni številki Planinskega vestnika napisal Andrej Stritar

1. S Triglavskim narodnim parkom živim in delam ves čas – od njegovega nastanka do danes. Skušal bom odgovoriti na napisani izbor dilem. Posvet o razvoju TNP-ja, ki je potekal 9. februarja 2007, mi je pri odgovoru v pomoč, a ne preveliko. Pričakovali smo izmenjavo mnenj. Zmagal je »Power Point« , ki je tudi drugje takim pričakovanjem v veliko škodo. Odpreš sliko in poveš tisto, kar hočeš in znaš! Vse je v barvah, slik je veliko in vedno je premalo časa za pogovor. Obstaja še pestra komunikacija med raznimi e-naslovi; vse je neke vrste odprt dokument, nič ni dokončno. Do česa se torej opredeljevati? Do dilem – poleg Stritarjevih jih je odprtih vsaj še nekaj.

2. Na omenjenem posvetu je predsednik SAZU dr. Boštjan Žekš dejal:
"Ko je SAZU pred časom odklonila sprejem, "Vučkovega zakona", so občutek, da takrat vsi, SAZU in »civilisti«, streljajo v temo. Zdaj pa so tedanji strelci med predlagatelji in spet ni nič Posebej je opozoril na slovensko navdušenje pri ustanavljanju še nedorečenih institucij, kot so po nove univerze in visoke šole. To je primerjal z nastajanji novih parkov in zaščitenih območij. Vse to naj bi se nekoč uredilo in nastale naj bi prave dobre kakovostne šole in dobro urejeni parki. To velja tudi za sedanji TNP in za nove parke, ki morajo izpolniti potem naknadno izpolnjevati precej drugih kriterijev. (Tako kot sem nastop razumel).

Planinski vestnik je v prvi letošnji številki z uvodnikom in Stritarjevimi dilemami odprl dovolj vprašanj. Vendar naslednji članek – napisal ga je Miro Štebe in je bil objavljen v isti številki PV z naslovom: »Papirna zaščita Velike planine« na koncu za preprečevanje vsega mogočega in grdega na planini vsebuje predlog za parkovno zaščito celotne verige Kamniških ali Savinjskih Alp. Dobili naj bi regijski park in vse bi bilo bolje. Ali je to res prava pot? Premislimo! Spomnim se, kako sem kot »družbeni planer« opozoril predlagatelja zakona za varovanje sedanjega Triglavskega parka Miho Potočnika na materialne in druge nedorečenosti. Odgovor je bil, po Mihovo, avtoritativen in pragmatičen: »Vse bomo uredili, samo zakon potrebujemo, zdaj je pravi čas zanj.« Uredilo se je malo in to traja že dolgo. Pomislek našega vrhunskega akademika je torej na mestu. Pazimo, kaj ustanavljamo in katere dileme naj bi bile rešene prej.

3. Stritarjev uvodnik je kratek, poučen, dokaj eklektičen in tudi neprijeten. Obrača se predvsem na planinsko organizacijo, katere organ je tudi Planinski vestnik. Organ pa je tudi komisija za varstvo gorske narave in še veliko organov imamo. In uvodnik ni navaden prispevek. Vseh dilem niti ne odpira, to tudi ni vloga uvodnikov. Vendar so še dileme glede lova, favne, zaraščanja, državne pomoči za spremenjene in zmanjšane ali opuščene funkcije. Mogoče pa te niso dileme za planince? Ni določeno, kaj je gora ali gorski svet, in ni vedno jasno, komu so namenjena precej retorična vprašanja. Največ jih je namenjeno »nam« – torej PZS-ju in Planinskim društvom (ŠD-jem).
In prav je tako, četudi ima ta organizacija opravka še z mnogimi drugimi dilemami – tudi v zvezi s parkom. Ena izmed mojih dilem je, kaj pri g. Stritarju velja v primeru parka (parkov) in kaj v gorah zunaj njega ali njih. Splošno in posebno se preveč prepletata, tako se bosta tudi pri meni.

Najprej odgovori na postavljena vprašanja. Pojdimo po vrsti (Stritarjeve dileme so napisane v krepkem tisku):

Je PD zgradilo cesto na Lipanco? Ne vem! Ali samo za dom in obiskovalce ni bila potrebna? Ali je bilo protizakonito? Kaže, da ne. Če je bilo, kje so sankcije? Ni bilo lepo – nekateri so pa hvaležni. Kaj pravijo v Javnem zavodu TNP (JZ TNP) in kaj so storili inšpektorji? Na katerem, bolje, čigavem zemljišču so jo zgradili, kdo je to plačal? Ali dilema velja za vse objekte, ne samo za tiste v parku? Zakonodaja se sicer spet spreminja.

Bi zgradili cesto na Vrtaško planino? Kdo »bi«? Planinci že niso za to. Vsaj PZS uradno ni za to. Imamo JZ TNP s profesionalci in drugimi državnimi uradniki in svet TNP. O tem tam uradno nismo govorili.

Bomo potegnili elektriko do Koče pri Triglavskih jezerih? Vprašanje je načelno. Ali ta energent res sodi v naše visokogorje? Ali izjemoma ne sme v visokogorje TNP-ja? Najčistejša in najbolj univerzalna energija je. Veljavna razvojna politika je ne prepoveduje, celo pospešuje jo in sofinancira! V Zgornjo Trento (Za Podnem) je prišla v vsako sekundarno bivališče, v katerem so jo hoteli in sofinancirali. Kar dobro je zakopana. Razmisliti velja o njenih prednostih, ugodnostih in nevarnostih, ki jih prinaša. Ali se taka draga napeljava za tri mesece res izplača? Verjetno, če jo plača kdo drug. Kaj bo med graditvijo, kaj potem? Vzdrževanje, cena? Nesreče z energentom, kot je elektrika, so manjše kot pri kurilnem olju ali plinu. Kaj lahko pripnemo na konec takega energetskega kabla? Poleg doma bo stal še transformator, mogoče vlečnica in še kaj. Vprašanje je vredno temeljitega razmisleka. Gore in objekti zunaj parka pa te skoraj hamletovske dileme začasno ne poznajo.

Je smiselno prirejati množične veselice pri kočah? Seveda, proslave in maše so tudi pri kočah in cerkvah. Mogoče niso vsem potrebne, še posebno ne v parku. Ni nam treba biti zraven, vendar kar nekaj ljudi to potrebuje. Ali je prepoved smiselna? Brez kakršne koli organizacije imamo že zdaj v avgustu veliki šmaren in ljudje gredo množično tudi na Triglav! Ali je določitev količine obiska in ravnanja smiselna? Kako to vzdržati? Bolje je imeti določen kodeks in se ravnati po njem. Še bolje: navaditi ljudi, da Julijci in gore v TNP niso vse. Kdo naj to stori? Mediji že ne. Tudi PV skoraj ne more brez omembe Triglava in kulta, povezanega z njim. Včasih je vsako PD najmanj enkrat na leto pripravilo daljši, precej naporen pohod v gore prejšnji države in v Alpe. Tudi zaradi razbremenitve!

Glasba ne sodi na prosto ob kočah! Vendar tega ni veliko in v parku celo zelo malo. Vse je že urejeno s pravili PZS. Niso samo koče v TNP tiste, ki širijo glasbeno kulturo na ta način. Preštetih stavb z zvočniki na zunanji strani nimamo, tudi JZ TNP za svoje območje ne. Na splošno so merjenja in statistike nepopolne in slabe ali pa jih sploh ni.

Je prav, da se politiki in cerkveni veljaki s helikopterjem prevažajo nad gorami? Mogoče moralno ni prav, v TNP-ju je celo protizakonito. Pa vendar, takoj ko je treba kaj reči o gorah, se na helikopter naložijo snemalci in novinarji in še kdo. Kam letijo – na Kredarico, ponudijo mikrofon oskrbniku ali drugemu domačinu in nam o tem poročajo. Na koncu se še predstavijo. Saj poznate prvo in zadnje vizualno sporočilo v reportaži (novinar ali novinarka). To početje pa potem gledamo vsi, tudi policisti in tožilci, inšpektorji in še kdo. Pravna podlaga za ukrepanje obstoji. Rešitev: Helikopter naj za dovoljene lete v TNP dobi na voljo JZ TNP in naj stori vse potrebno, javno in nadzorovano ter odgovorno. Ali bodo zmogli in prenesli pritiske vrhunskih odličnikov, medijev in še koga? Kaj je drugimi letalci? Niso omenjeni, so pa tudi »dilema«. Država ima »aparat« za varovanje določil zakona.

Bomo gradili nova smučišča v gorah? Na koga je vprašanje naslovljeno? Organ PV sprašuje svojo PZS kot drug organ. Kdo je subjekt ali kdo je »bomo«? PZS je proti žičnicam od znane zgodovinske slabe izkušnje s triglavskimi žičnicami. Nova smučišča v gorah ne bodo zgrajena v režiji PZS in ne s soglasjem PZS.

Ali naj zapremo gorske doline za motorizirani promet? Kdo bi to rad storil, ne vemo točno – prav tako ne vemo, kaj naj bo zaprto in za koga. Kdo bo zahteval ugodnosti, kdo dobi kompenzacije za neuporabo prometnic, kdo so novi uporabniki in izjeme? Dostopno samo za lastnike zemljišč je danes že nov prometni znak. Ali naj zapirajo gorske prometnice ločeno za TNP in druga območja? Naš način gospodarjenja z gozdom je utemeljil graditev 20 000 km gozdnih poti. Koliko manj sekundarnih bivališč bi bilo na Pokljuki in kje drugje, če ne bile ceste tako zelo potrebne za prebiralno sečnjo? Česa pa? Pretežno neavtohtone, a zelo rentabilne sibirske smreke.

Je treba v kočah imeti bogate jedilne liste in kopalnice s toplo vodo ali se omejiti na ričet in skupna ležišča? Seveda tega ni treba v vseh kočah (katerih in kdaj, pa je treba vedeti – vsaj v okviru TNP). Ali gre za ves gorski svet in vse koče? Ponekod to niti ni mogoče in bi bilo smešno. Primerjajmo Zavetišče pod Špičkom, Aljažev dom v Vratih in Dom v Kamniški Bistrici. Ali varujemo naravo pred ljudmi ali ljudi pred njihovimi lastnimi navidezno slabimi navadami? Dolga leta so sanitarne razmere v visokogorju določali iz dolin in še danes jih. Določanje posebnih, manj razkošnih režimov je mogoče, vendar je za to treba močne volje in subvencij za spremembe.

Je pametno spodbujati množičnost na urejenih poteh ali tesnejši stik z naravo s skromnimi zavetišči? Kot je znano, naj bi novi osnutek predloga zakona o TNP neposredno usmerjal obiske na urejene poti in v precej primerih množicam ne dovoljuje prostega gibanja. Šotor kot najpreprostejše bivališče ali zavetišče je v parku že danes prepovedan. Novih zavetišč ne bomo gradili. Kaj je z objekti TNP-ja in lovskimi kočami in objekti pašnih skupnosti ter podobnimi zavetišči? Ali naj podremo nova zavetišča in naredimo vse po starem? Kaj bo storil še kakšen organ ali komisija v PZS, ko bo dobil tako nalogo? V preostali »slovenski gorski državi ali naravi« je ravnanje lahko drugačno. Upam.

Se bomo bojevali za prost prehod po gozdovih in gorah ali le nemočno gledali, kako tržna logika prodira v najbolj skrite kotičke, in nas lastniki ne bodo več pustili hoditi po svežem zraku, trgovci pa nas bodo zaprli v nakupovalno-zabaviščne parke? Pretiravanje! In čudno vprašanje. Vsaj v TNP-ju bo potrebna zapora nekaterih območij veljala (najmanj 75 % območja v II kategoriji IUCN) in zavzemanje za prost prehod v TNP ni več »in« za vse, predvsem ne za revne množice. Izjema so seveda razne elite. Skrb za vso slovensko planinsko populacijo in druge ljubitelje gorskega sveta in gozdov na ta način je lahko pretiravanje. Boj za prost prehod po gozdovih in odprti pokrajini, z možnostjo omejenega nabiranja plodov vred, poznamo tudi v planinski organizaciji. Težava je v določanju pred množicami posebej varovanih teritorijev in elite, ki bo to lahko vseeno počela. V TNP gre za določitev tistih, ki bodo gozdove gledali in doživljali s poti in ogled plačali prek koncesioniranega in verjetno dragega vodnika. Ustava in zakon o gozdovih še veljata in dostopnost proste narave, še kot pridobitev francoske revolucije, tudi. Dobro, dalo bi se dogovoriti, vendar ob podrobno narisanem coniranju, vsaj za TNP, ne pa na splošno. Risbe še nisem videl, tekst je premalo. Predlog za doseganje prostega dostopa pa imam. Olastninimo naše planinske objekte v TNP in drugje še tako, da s članarino dobimo del lastnine ali vsaj služnostno pravico do vrha Triglava in s tem dovoljen lastniški dostop do objekta. Kupimo vse parcele na vrhovih. Nič novega, tako sva razmišljala že z Andrejem Brvarjem.

Ali naj gradimo nove gorske poti, ohranjamo obstoječe ali celo opuščamo nepotrebne? Novih poti ne potrebujemo veliko, planinci so se jim vsaj v TNP-ju odrekli. Kaj je s starimi? Kaj je planinska pot, steza, lovska in pastirska, vojaška in podobna, kaj od tega tehnična in kulturna dediščina? Ali kako priti na planino Zajavor iz Luknje? Mogoče nam ni treba, razen raziskovalcem. Nove planinske označene ali markirane poti načelno niso potrebne; ali bomo kaj konkretno opuščali, ne vem. Opuščanje poti je vprašanje že danes in rane v gorskem telesu so ponekod grde že skoraj sto let, še od prve vojne. Vendar so poti opisane, tudi na zemljevidih (vojaških in drugih; v merilu 1 : 25 000). Kako so ljudje našli obhode za sicer zaprto in delno zavestno podrto lovsko pot nad Malo Pišnico? Kdo bo saniral podirajoče se bližnjice, stare vojaške ceste iz prve vojne in omrežja potov, zgrajenih na obeh straneh krivične rapalske meje, kdo bo plačal sanacijo? Koliko tega je bilo storjenega doslej? Popolnoma prenehati graditi katere koli nove – tudi planinske – poti je tako kot ustaviti življenje. Poskusimo v parku.

Naj se obrnemo stran, ko po gorski stezi priropota nesramen motorist, ali storimo kaj konkretnega, da se to ne bo dogajalo? Kaj storiti z motoristom ali kolesarjem? Zgradimo ovire – lestve in palice – in postavimo veliko les in stopnic. Spet, kdo? Lovsko kočo (Za Podnem) pod Jalovcem so osvobodili markirane poti kar v JZ TNP. Obhod omogoča več miru za goste parka in parkovni turizem v koči. Imamo nadzornike in policiste, ki patruljirajo in opozarjajo obiskovalce na neprimerno opremo in se seveda slikajo za TV. Koliko pa je bilo ovadb in koliko končanih sodb v zvezi s prepovedjo motornega in podobnega prometa? Kdo ima pravico ukrepati? Koliko ovadb je končalo na sodišču? Kaj naj storimo mi planinci?

Naj se bojujemo za zavarovanje ogroženih območij ali bomo proti temu, ker bi upadlo število obiskovalcev v kočah? Vseeno mislim, da so koče sredstvo in vrhovi ter poti cilji. Zakaj ima Švica tako malo narodnih parkov? Zato, ker je red že spodaj in navade veljajo že tam. Ljudje se morajo in znajo ustrezno vesti že v dolini. Slabe navade se ne prenehajo v gorah. Kaj je rekel predsednik akademije? Ali se ne bi se na Veliki planini najprej lotili greznic in čiščenja vsesplošne nesnage ter urejanja prometa namesto določanja regijskega parka?

Naj gradimo sanitarije, zaradi katerih bo treba spet poganjati dizelske generatorje, ki so jih v kočah že nadomestili s sončnimi celicami? Kje imajo ta problem? So sanitarije na »štrbunk« nekje zunaj postojanke, zasute z apnom, še najprimernejše? Samo v parku in zelo visoko? Pred leti je bilo tako na Doliču. In na Planiki je še (upam). Na Kredarici po obnovi so take sanitarije bile – pa smo jih podrli. Ali smo za to? Pred časom so pomenile rešitev v stari gorenjski hiši. Kaj je bilo na koncu »ganka«? Množičnost zahteva drugačne rešitve.

4. Ostane najpomembnejše vprašanje; navedek iz uvodnika:
Bomo sodelovali pri nastajanju novega zakona o TNP, preračunljivo stali ob strani ali celo podpirali tiste, ki bi park zožili samo zato, da bi se »delalo« več denarja?
Spet vprašam: »Kdo je bomo?« Če je s tem mišljena PZS, ki demokratično sprejme statut, izvoli svoja vodstva in potrjuje njihove programe, je dobro vedeti, da so v PZS včlanjeni nosilci z različnimi interesi in da je PZS glede ciljev in namenov drugačna od drugih interesnih povezovanj. Glej samo statut, člene 1, 2, 3 in 4. Varovanje okolja je za PZS pomembno, a promocija tudi, vsaj za tiste, ki jim pomeni prvi cilj in jo tudi branijo. Pa tudi za tiste, ki gledajo narodni park predvsem skozi očala na novo spoznane, nekoliko drugačne narave. Kaj šele za tiste, ki že imajo v lasti ali užitku svoj košček parka ali katerega koli gorskega ali drugačnega zemljišča in ga ustrezno branijo.

Cilji ali poslanstvo planinske organizacije so bolj splošni:
Organiziran in posamičen kulturen obisk gorske narave in z gorami povezane narodove in kulturne dediščine, spoznavanje in razumevanje naravnih procesov ter soodvisnosti med živimi in neživimi dejavniki, obnova in razvoj duševnih in fizičnih moči ter zdravja, krepitev prijateljstva in družinskega življenja, narodne zavesti ter podobno … To so poglavitni nameni organizacije in seveda je med njimi tudi varstvo narave, vendar ni edini cilj. In planincem ustreza naša zakonska definicija: »Narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov. Človek je sestavni del narave.«

Osvajanje in oprema naših gora tudi za njihov slovenski značaj sta bila pred 120 leti pohvalno dejanje. Pred 50 leti so bile te gore namenjene množični športni rekreaciji, potem pa smo se zavedeli, da je bilo narejeno preveč »dobrega«. Veljavni zakon o TNP je PZS popravila kar sama, z novim ravnanjem. Odrekla se je novim tovornim žičnicam, graditvi novih poti, začela ekološko sanacijo, bolje čistila poti in jih drugače obnavljala, dodatno vzgajala člane in druge. Izdajala je knjige in zemljevide ter PV in drugo. Tudi planinski mediji, čeprav ne edini, so krivi za sedanjo preveliko zasvojenost Slovencev in Slovenk z gorami in naravo in še posebno z Julijci in Triglavom.
Vse to se da popraviti z določili »Innsbruške deklaracije« in uvajanjem določil IUCN, vendar postopoma in enakopravno z drugimi dejavniki, ki bodo dobivali subvencije za nove ali odškodnine za spremembo sedanje rabe in funkcij. Vendar sam težko sprejmem pomanjkanje skupne vizije s prepotrebnimi ocenami poti do ciljev in ovrednotenih pričakovanih posledic. Konkretno nisem zadovoljen, če se na primer strategija razvoja informacijskih središč v parku sprejme kot dokončna sestavina sicer še neobstoječega upravljavskega načrta TNP-ja. Tako kot tudi ne moremo biti zadovoljni, da je posebne nove pozornosti deležna predvsem narava, manj pa kulturna in druga, tudi planinska dediščina v TNP. Gre za narodni in ne samo naravni park. Poleg pastirstva, gozdarstva in drugih dejavnosti v njem (definicija narave) je element narodnega tudi pomemben delež planinstva. In ta ni majhen, pa se vendar izkaže, da v delovnih telesih in drugje še nimajo usklajenih idej o tem, kako povezati naravo in kulturo v parku. Tu so stare fužine, rudniki, izkopi, ostanki prve vojne (poti in objekti), vprašanje opuščenih planin in pastirskih ter lovskih poti ipd. Katera krajina bo osnova za varovanje ali celo za renaturacijo? Tista izpred 300 let? Tista, do katere še seže spomin (izpred 150 let)? Tista izpred deagrarizacije ali po njej? V socializmu ali po njem? Kaj je avtohtono? Sibirska smreka je postala avtohtona slovenska drevesna vrsta, vemo, kako, in v parku pošastno zmaguje. Kje se organizirano vračajo jelke ali macesni in listavci in kje so še košeni visokogorski travniki ter pašniki?

Potem so tu še nova ekonomska globalizacija in splošno ogrevanje ozračja, slaba domača demografska slika, nove razvade in razvade prebivalcev in obiskovalcev gora ter parka in njegovega širšega vplivnega območja (ali bo to določeno?). Spremenimo ljudi tudi v dolini, tudi tam je narava, ni ravno vedno gorska, je pa urbana ali kaj podobnega. Tako kot vernik ne postane vernik, ko stopi v cerkev, in tudi ne preneha biti vernik, ko gre iz nje, tako naj bo z ljudmi, ki ljubijo gore in TNP. Ne potrebujemo dveh načinov ravnanja – dolinskega in gorskega in še posebej parkovnega. In to lahko dolgoročno in polagoma dosežejo predvsem množične organizacije.

5. To je moj osebni pogled na napisane dileme. Strinjam se, da moramo strniti svoje vrste, kot smo jih ob Vučkovem zakonu in že veliko predtem, pred 25 leti, ko smo se v PZS začeli odpovedovati posegom in razvoju. Vendar je treba poleg vizije dobro določiti in definirati vsebine, pojave in cilje, jih dobro izmeriti, kartografsko opredeliti, ugotoviti, kakšni bodo čez deset let, napisati eno ali več pomožnih strategij, jih soočiti z drugimi ter določiti korake do uresničitve (taktika in ukrepi) in vse to čim bolj uporabiti pri razpravah o novem – tretjem novem predlogu zakona o TNP. Pričakujmo, da bosta državni zbor in vlada upoštevala svoje programe, koalicijske in druge dogovore in tudi materialno ovrednotila spremenjeni položaj tistih, ki danes opravljajo kako dejavnost v parku in drugje v gorskem svetu. Če naj se omejijo ali opustijo zakonito opravljane dejavnosti, naj bodo njihovi nosilci odškodovani. Ne bo prvič. Ne bo tako drago, kot je »evropsko« plačano podiranje naše sladkorne tovarne, vendar tudi podiranje in omejevanje funkcij planskih objektov nekaj stane. Posledice so lahko še drugje – mislim na TNP. Ali naj naši vodniki zato, da bodo lahko še naprej vodili svoje člane v TNP, kandidirajo še za državno vodniško koncesijo TNP? In da bi PD dobila dovoljeno letno kvoto ali »vaučer« za obisk parka? Bojim se, da kaže takole: množičnost in problemi z »navadnimi« planinci naj ostanejo v organizaciji. Elitne skupine, delno organizirane v sami PZS, pa se bodo delno ali popolnoma osamosvojile, dobile svoje poslanstvo in ponujale svoje storitve tudi materi (PZS), iz katere so izšle. Seveda jo bodo tu in tam kritično obravnavale, če ne bo (po njihovem) pravično delila sredstev in pozornosti. Tega smo navajeni že pri državi. Ne naredimo iz normalnih ljudi, tudi planincev, predvsem in zlasti uporabnikov raznih prepodrobno določenih in dragih plačanih privatiziranih ali javnopravnih storitev. Saj nekaj znamo tudi sami.

6. Predlagam komisiji za varstvo gorske narave (imamo še dolinsko naravo?), naj se celovito loti tega problema in izdela predlog stališč in vizijo našega gorskega sveta do leta 2020, s parki vred, in to ponudi »odločujočim« ter uporabi tudi pri vseh priložnostih, ki jih bodo v skladu z raznimi razvojnimi politikami določili v državi.

Oglejmo si zapisnik z 11. seje strokovne komisije za pripravo osnutka zakona o TNP, ki je potekala decembra 2006. Besedilo zakona bodo pripravili v ožji delovni skupini, strokovnjaka za oceno finančnih posledic še nimajo. In spet se spomnim Miha: »Zdaj je priložnost, preostalo bomo uredili pozneje.« Zato je treba definirati pojme, območja, količine, čas … v zvezi z ekologijo ali varstvom gorske narave, vse to izmeriti, oceniti in narediti račune ter uravnoteženo določiti cilje.

Novi zakon o društvih je funkcionarje veliko bolj zavezal k previdnosti pri odločanju. In zato bosta skrb ter pozornost same PZS, organov PZS in planinskih društev ter posameznikov planincev dovolj veliki tudi pri varovanju gorskega sveta in vzgoji članov za to.
In za konec: vizijo potrebuje vsaka organizirana družba, tako na ravni društev kot na ravni njihove asociacije. Pa izdelajmo svojo, z obveznimi sestavinami in določili o sonaravnem ravnanju v gorskem, recimo mu tudi našem svetu.