Igor Jenčič: Ali se varstva narave v našem gorskem svetu lotevamo na pravi način?
Tudi Planinski vestnik 3-2007, v rubriki Pisma bralcev
Igor Jenčič
Dileme II
Ali se varstva narave v našem gorskem svetu lotevamo na pravi način?
Dilem, ki jih je v uvodniku januarske številke PV naštel prijatelj Andrej, se seveda zavedam in se v marsičem strinjam z njegovim razmišljanjem. Nisem pa prepričan, da prav vse odgovore išče v pravi smeri in še manj, da nekatere podrobnosti, ki jih jemlje tako rekoč kot aksiome, vzdržijo stvarno presojo. Zato bom še sam navrgel nekaj dilem.
Najprej provokativna trditev: absolutno nedotaknjena narava po mojem ni vrednota. Zato, ker od nje nič nimamo in nikoli ne bomo imeli. Nedotaknjena narava je tista, ki jo lahko občudujemo izključno na satelitskih posnetkih, vsak naš drugačen stik s to naravo pa pomeni, da smo se je dotaknili in torej ni več nedotaknjena. Pa ne gre zgolj za besedno igro: čim stopimo v neko okolje, v njem pustimo nekaj sledi. V Triglavskem narodnem parku skorajda na vsakem koraku najdemo človeške sledi: od označenih poti do sledov gume po brezpotjih, od planinskih koč do pastirskih planin, od ostankov rudarjenja do ostankov prve svetovne vojne. Mogočni smrekovi gozdovi na Pokljuki niso »naravni«, temveč umetno pogozdeni, potem ko so posekali prejšnji mešani gozd. Predstavljamo si lahko, kako hud poseg v naravo je bil npr. izkrčevanje planin, pa vendar se je narava temu prilagodila in je nova, kulturna krajina postala marsikje še bolj privlačna kot prej.
Prav tako, pa če nam je to všeč ali ne, planinska organizacija je nastala natanko z namenom, da se gore »ukroti«: temu je služila nadelava in označitev planinskih poti, gradnja koč, pa tudi popularizacija planinstva v obliki izobraževanja, organiziranih izletov, vodnikov z opisi pristopov, vabljivih reportaž in fotografij, nenazadnje tudi v Planinskem vestniku.
Prepovedati vse, kar ni dovoljeno ali dovoliti vse, kar ni prepovedano?
Sčasoma smo se zavedli, da smo prišli do meje, ko naše "dotikanje" narave povzroča nepopravljive posledice in degradacijo okolja. Konvencionalni odgovor je (bil), da se "zamrzne" obstoječe stanje, da so vsi človekovi posegi v naravo do trenutka "zamrznitve" sprejeti in sprejemljivi, pogosto celo poveličevani, novi posegi pa bolj ali manj absolutno prepovedani. Kar predstavljajmo si, kakšno vsesplošno zgražanje bi se dvignilo, če bi bilo danes na vrhu Triglava še naravno stanje in bi nekdo želel postaviti tja nekakšno konzervo, ki nima nobene funkcionalne ali estetske vrednosti. Kolikšen bi bil šele odpor, če bi to konzervo želel postaviti cerkveni dostojanstvenik... Ker je bil postavljen pred sto leti, je Aljažev stolp danes nacionalna svetinja prvega razreda - kako zelo arbitrarni so naši okoljevarstveni (in siceršnji) kriteriji.
V Triglavskem narodnem parku je bila takšna "zamrznitev" leta 1981, vsi posegi v naravo so bili prepovedani, danes ugotavljamo, da so se spremembe vendarle dogajale in zadnje čase lahko v različnih medijih spremljamo zaklinjanje, da je sedaj treba pa čisto zares preprečiti vse spremembe. Kako? Doslej so bile zgolj prepovedane, sedaj bodo pa strogo prepovedane? In čez 25 let bodo najstrožje prepovedane? Sčasoma bo stopnjevalnikov zmanjkalo, učinka pa ne bo ali pa bo celo negativen. Zato si seveda drznem dvomiti v smotrnost načela prepovedi vseh sprememb, ampak menim, da bi bil bolj učinkovit popolnoma drugačen pristop: načeloma dopustiti vse spremembe, vendar zanje postaviti zelo visoke kriterije v smislu zanemarljivega vpliva na okolje. Tako bi po eni strani preprečili stihijo, po drugi strani pa omogočili zainteresiranim, da legalno zadovoljijo svoj interes za nek poseg v park. Preprosto: v preteklih stoletjih in tisočletjih je človek kar precej spreminjal naravo, večina teh sprememb je danes priznana kot vrhunska kulturna dediščina. Poskrbeti moramo, da današnje spremembe ne bodo bolj drastične kot so bile nekoč in da bodo te spremembe čim bolj usmerjene k ohranjanju oziroma celo povečevanju estetske vrednosti krajine v parku.
Popolnoma se strinjam, da nimajo motoristi absolutno kaj iskati v parku in da se moramo tudi planinci in drugi turisti kar najbolj omejevati v svojih posegih in neprimernih dejavnostih v parku. Toda prav nič problematična se mi ne zdi gradnja cest na planino Laz ali na Vrtaško planino, vendar pod dvema pogojema: 1. da je gradnja izvedena brez dodatnih poškodb okolja (npr. povečanje erozije) in 2. da je promet po teh cestah dovoljen za domačine. Verjamem, da je to precej heretična misel, a trenutno stanje (kolovoz) ni prav nič bolj "naravno" kot bi bila lepo urejena cesta. Kar se izpustov vozil tiče, se le-ti hitro razlezejo po razmeroma široki okolici. Zato sem prepričan, da so negativne posledice izpustov, ki bi jih povzročil kmet z recimo 100 vožnjami na leto po cesti na Vrtaško planino, zanemarljive v primerjavi s posledicami (za TNP!) izpustov 10 milijonov avtomobilov, ki se v enem letu pripeljejo v Ljubljano.
Postkolonializem
S tem sem prišel do naslednje iztočnice, namreč do sebičnosti in nekakšnega postkolonializma, s katerima meščani omejujemo življenje domačinov v TNP. Zato se mi še zlasti neprimerno, da se (v razmišljanju o ohranjanju okolja!) Andrej obregne ob lastnike, ki da nas ne pustijo hoditi po svežem zraku. Prvič, vsako omejevanje obiska v parku prispeva k varovanju okolja; drugič, lastniki imajo vso pravico do omejitev, če jim naše gibanje povzroča škodo na pridelkih; in tretjič, v kolikor so njihove omejitve zgolj posledice tega, da jim gredo turisti preprosto na živce, pa so zelo učinkovito nastavili ogledalo tistim okoljevarstvenikom, ki uveljavljajo vse mogoče prepovedi, čeprav le-te nimajo praktičnega učinka na varovanje narave.
Marsikdo bo postavil kronski argument: pristop "zamrznitve" je v skladu z mednarodnimi smernicami. Moj odgovor je zelo preprost: število salonskih okoljevarstvenikov ni v tujini prav nič manjše kot pri nas.
Otresimo se kalupov
Pritisk na naš gorski svet v zadnjih desetletjih nezadržno narašča, in to tudi v najbolj odmaknjenih kotičkih ter v vseh letnih časih. Pred ustanovitvijo današnjega TNP si v vpisnih knjigah na vrhovih Martuljkove skupine lahko bral vpise Jože Čopa in tovarišev iz leta 1945, danes so polne že v nekaj letih, če jih prej ne uničijo nekulturni obiskovalci. Pa ni bila v vmesnem času zgrajena ali elektrificirana nobena nova koča, članstvo v PZS je bistveno upadlo, niti ni povečan obisk posledica kake nove ceste. Skratka, doslej našteti problemi so samo del vzrokov za povečano obremenitev našega gorskega sveta. Drugi del tiči v dejstvu, da nam sodobni delovni proces daje čedalje več prostega časa, sredstev, pa tudi potrebe za sprostitev v naravi. In če ne želimo visokogorskega sveta razbremenjevati z nepriljubljenimi omejitvami kot bi bila vstopnina v TNP ali zakonska prepoved hoje izven označenih poti, je po mojem smiselno podpreti dejavnosti, ki gorniško zadoščenje razširjajo tudi na druga področja našega gorskega sveta. Dober primer take aktivnosti je gorsko kolesarjenje, ki nam odkriva lepoto idrijskega hribovja, samoto kočevskih gozdov, nenazadnje pa tudi mulatjere krnskega pogorja. Namesto podpore pa so okoljevarstveniki kolesa celo vrgli v isti koš z avtomobili in motorji, čeprav ne obremenjujejo okolja prav nič bolj kot pešci.
Seveda ne mislim, da so moja razmišljanja popolnoma pravilna, niti da bodo takoj naletela na široko podporo. Upam pa, da se bo marsikdo vsaj zamislil, ali je dosedanja doktrina varovanja okolja res edino zveličavna, ali pa bi vendarle kazalo sprejeti nekaj svežih idej.