Valsertal - 18. januar 2024
Martin Sieberer in Lukas Waldner sta pred tedni uspela opraviti prvo skupno turo. Za naslednjo skupno plezanje sta se povzpela z Valsertala proti Schrammacherju.
lensecapestories
Martin in Lukas sta bila najprej Insta-prijatelja. Po vzajemnem všečkanju, izmenjavi fotografij, sta se začela meniti za skupno plezanje. Konec decembra 2023 sta se "našla" z isto idejo: Sagwand Mittelpillar, po možnosti z neposrednim vstopom. Smer, ki sta jo pred nekaj leti prva opravila Ines Papert in Luka Lindič in jo poimenovala Limited in Freedom. Martin in Lukas sta s to smerjo opravila kot enodnevno iz doline. Dober začetek za nadaljevanje.
Schrammacher - drugič
Po uspešni odisejadi v Sagwandu je nekaj dni močno snežilo, zato sta plezalca čakala več kot en teden, ker je proces posedanja in strjevanja ledu zaradi mraza le počasi napredoval. 15. januarja pozno popoldne sta se povzpela na Geraer Hütte. Naslednji dan sta kljub neidealnimi razmeram v pršiču, do kolen, do pasu in v močnem vetru prišla pod steno. V 800 m visoki severni steni so ju čakale negotove težave. Vse to je potekalo pri nizkih temperaturah in kratkem časovnem obdobju zaradi omejene dnevne svetlobe.
Dan X
Prvo strmo snežišče, ki ju je privedlo pod prvo skalnato prečko, je bilo kmalu za njima. Severno steno Schrammacherja prepredajo različni snežni pasovi, ki potekajo čez steno od zahoda proti vzhodu. Plezalca sta si zadala smer čimbolj neposredno od enega snežnega pasu do drugega.
V steni
Najprej sta plezala nenavezana, kljub precej slabemu ledu in sipkemu sneg. Po prvem pasu sta morala prečiti daleč v levo, da sta prišla do pričakovanega prehoda v snežni pas št. 2. Tu sta se navezala. Tu so plezali že pred 75 leti in in težave ocenil na V+. Izkušnje teh ocen so, da to pozimi lahko pomeni karkoli. Pozimi z lednimi orodji in derezami plezanje po ploščah ni tako enostavno. Plezalca sta plezala v rahlem cikcaku, ne da bi sploh videla kak znak prejšnjih vzponov. Začela sta s 50 metrskim raztežajem s težavnostno stopnjo okoli M7, kar jima je vzelo dobro uro. Precej več, kot sta načrtovala.
Nadaljevanje
Nad njima so se pojavili prvi ledeni trakovi: nekaj ledu podobnih struktur, povezanih s snegom. Nastale so zaradi ponavljajočih se vrtinčastih nanosov in majhnih plazičev, ki si tod iščejo pot navzdol. Do trakov ju je ločil dolg raztežaj. S pomočjo snežnega pasu je Lukas našel optimalno smer na naslednjo skalno polico, ne prezahtevno, kar ga je privedlo približno 10 metrov levo od ledu.
Ledno/snežni trakovi
Martin je v upanju, da se bo povzpel proti trakovom, namestil nekaj dobrih vmesnih varoval, preden se je lotil posla. Sprva je šlo precej strmo, a bilo je ravno dovolj ledu za plezanje. Videz slabega ledu na začetku je bil varljiv. Tanka glazura je držala in lahko se je plezalo z veliko previdnostjo. Seveda je bilo zelo težko namestiti varovanja na ploščah s povprečno 1-2 cm ledene/snežne glazure.
Manj strmo, fantastično za plezanje
Po raztežaju se je stena spet nekoliko polegla. V naslednjem pa sta priplezala na zgornje snežišče. Skoraj nista mogla verjeti. O boljših razmerah sne bi mogla niti sanjati. Pred njima je bila naslednja uganka. Prečila sta »diagonalo,« smer, ki se v dobrih razmerah pogosto uporablja in je bila tudi njun izhod v sili v primeru neuspeha v novi smeri.
Načrt je bil, da izplezata direktno preko plitvega, strmega dela, ki vodi neposredno skozi čelno steno Schrammacherja.
Ledena sled v zgornji tretjini stene - direkten izhod
Sprva sta se povzpela čez rampo, ki je bila napolnjena s stiroporastim snegom, do tik pod previsom, ki ga je blokirala snežna opast. To je bilo težko preplezati, kaj šele podreti. Martin je zato poskušal čez desno in čez levo, dokler ni končno prišel čez kočljiv del.
Rampa v zgornji tretjini stene - nad njo opast
Tu sta plezalca našla star, zarjavel klin. Nad njim se na previsu, kjer Martin poskuša vstati in odlomi cel kos ledene opasti ter z njim vred pade.
Mehko pristane 3 metre nižje na rampi. Vsa varovala so zdržala. Ker ovire ni bilo več, je takoj lahko nadaljeval s plezanjem in hitro našel rešitev za previs. Po nekaj napornih gibih se je teren malo položil in zagledal je še en klin, tokrat obročkarja. Po sredi masivne ploščatega del je splezal čez ozko rampo, napolnjeno s snegom, dokler si po 70 metrih končno ni uredil varovališča. Ravno pravi čas, da je zavaroval Lukasa, ki je vzporedno plezal že vzpenjal nekaj metrov in je bil travno v previsu. Navzgor se je smer zdela predvidljiva.
Rampa po zgornjem delu
Na koncu se je stena spet postavila pokonci. Skala je tam malo bolj krušljiva, a sneg večinoma ostane idealen in po dveh raztežajih sta dosegla vrhnje snežišče. Videla sta sonce in vršni greben. Lukas je poln veselja priplezal do Martina in preplezal še zadnjo dolžino do grebena. Ura je bila 16.30 sonce že nizko, a vzdušje naravnost sijajno. Objela sta se in le na kratko uživala v trenutku, preden sta se povzela še zadnjih nekaj metrov do vrha. Veter jima je v snidenje zapihal okoli ušes.
Utrujena na vrhu Schrammacherja - finito
Sestop po vzhodnem grebenu in po vzhodnih bokih je bil neprijeten in dolg, še posebej, ko je veliko snega. Po najtežjih delih sta lahko plezala še pred mrakom. Kljub dolgem sestopu je bila potrebna koncentracija do konca. Šele ko sta prispela v dolino, sta lahko v transu globoko zadihala. Ob 20. uri sta popolnoma izčrpani prispela do Geraer Hütte in do konca nadaljevala s težko prtljago, veliko dogodivščino v divjem Valsertalu.
Dejstva
Schrammacher severna stena, Direttissima
Plezala: Lukas Waldner & Martin Sieberer 16. januarja 2024
Težavnost: max M7, AI6
Višina stene: 800 m
Varovanje: popolnoma alpsko s klini, metulji do velikosti 2, možne manjše dvojke, kratki klini, ...
Pristop: od Geraer Hütte, odvisno od pogojev 1-2 uri
Sestop: po vzhodnem grebenu ali vzhodnem pobočju proti Alpeiner Scharte, cca 3 ure do koče