OKOLJE & PROSTOR - Martin Šolar: ... upravljanja narave brez poseganja človeka
Osrednje strokovno vprašanje Evropske unije v letu 2009, povezano z varstvom narave, je ugotoviti primernost in možnost za uveljavljanje območij divjine oziroma zasnove neposeganja v nekatere predele zavarovanih območij oziroma v nekatera območja Nature 2000. Ali je tako imenovani novi vzorec upravljanja območij divjine brez poseganj človeka primeren za varstvo in ohranjanje stanja in ali v Evropi sploh imamo možnost preizkusiti ta model in tak način upravljanja? Na podlagi pobude Direktorata za okolje Evropske komisije se že od leta 2007 razvija tako imenovana Pobuda za divjino, ki je svoj vrh in preizkus doživela na evropski konferenci o divjini, ki je bila od 26. do 28. maja v Pragi.
V zadnjem desetletju Evropa vse bolj ugotavlja, da so obstoječa zavarovana območja (parki) in območja Nature 2000 izjemno ekološko omrežje, ki pa za ohranjanje stanja zahtevajo zelo veliko vlaganj. Po drugi strani pa poznavanje razmer v novi Evropi, ki združuje vse več in več držav, nedvoumno kaže, da imamo dele narave, ki so izjemno ohranjeni že sami po sebi. Vzdrževanje in ohranjanje takega stanja pa ne zahtevata vlaganj v smislu človekovih posegov, ampak zavestno odločitev, da nekatere dele narave lahko prepustimo nemotenemu naravnemu razvoju in s tem pri varstvu narave tudi v Evropi dobimo dodano vrednost – območja divjine. Novo razumevanje divjine kot vzorec upravljanja brez človekovega poseganja ima dva jasna cilja: varstvo in ohranjanje celovitih naravnih ekosistemov in omogočanje naravnih procesov v njih. Naravni ekosistemi so lahko zaokrožene celote, ki delujejo, ne da bi jim človek kakor koli pomagal. Vprašanje, ali imamo v Evropi taka območja divjine, in preizkus primernosti upravljanja nimata namena ustanavljati oziroma oblikovati neke nove kategorije zavarovanih območij, treba pa je postaviti merila, ki določajo območja divjine. ^e evropsko razumevanje divjine povežemo z upravljavskimi kategorijami IUCN, lahko rečemo, da je divjina naravno območje, praviloma brez poseganja človeka, kjer se srečujejo upravljavski cilji IUCN kategorije I b in II.
Vizija, izzivi, realnost
Izziv stroke je preizkusiti, kako vzorec neposeganja oziroma vzorec divjine vpliva na načela varovanja pri Naturi 2000. Vemo, da imajo nekatera območja Nature 2000 naravo divjine, mnogo več območij Nature 2000 pa za ohranitev ugodnega stanja potrebuje dejavno varstvo in ukrepe človeka. Izziv uveljavitve koncepta divjine je izrazito prisoten pri povezovanju in upravljanju čezmejnih zavarovanih območij. V zadnjem času je bilo kar nekaj strokovnih srečanj na temo divjine oziroma neposeganja pri upravljanju zavarovanih območij. Ugotovljeno je bilo, da pri uveljavljanju nove zasnove divjine v Evropi nismo na začetku procesa, ampak že globoko v njem. Po vsej Evropi lahko najdemo primere dobre prakse in upravljanja zavarovanih območij in Nature 2000 brez poseganja človeka. Zasnova divjine je sicer lahko v protislovju z dejavnim upravljanjem območij Nature 2000, hkrati pa v mnogih primerih tudi za Naturo 2000 primerna – odvisno od habitatnih tipov in stanja, ki so bili razlog za določitev območja Nature 2000. Divjina v Evropi je torej realnost, evropsko pobudo za divjino so podprle vse pomembne naravovarstvene organizacije, kot so na primer IUCN, WWF, Europarc, Eurosite, PAN Parks, podprli so jih številni upravljavci zavarovanih območij. EU in EK pozivata države članice, da takoj ukrepajo, da bodo zavarovana zadnja velika evropska naravna območja ali habitati, na katerih lahko uveljavimo novo evropsko zasnovo divjine kot vzorec upravljanja brez poseganja človeka.
Poslanica z evropske konference o divjini
Več kot 250 visokih predstavnikov ministrstev, vladnih agencij, naravovarstvenih strokovnjakov in okoljskih nevladnih organizacij iz 40 držav je na konferenci sprejelo Poslanico z evropske konference o divjini. V njej je jasno opredeljen pomen evropskih območij divjine v povezavi z upravljanjem zavarovanih območij in območij Natura 2000. Evropa ima in potrebuje območja divjine oziroma območja, na katerih ni poseganja človeka. Ta prvinska naravna območja potrebujejo posebno pozornost in jih je treba ohranjati. EK in države članice so pozvane k pripravi in sprejetju ustrezne politike za ohranjanje teh območij. Hkrati poslanica z evropske konference o divjini tudi zavezuje vso politično, strokovno in tudi širšo javnost za ustrezno ozaveščanje in predstavitev, pripravo analiz in podatkov ter organizacijsko in finančno pomoč za ohranjanje območij divjine. Slovenija pri tem ni izjema – imamo ohranjeno naravo, zavarovana območja in Naturo 2000. Večina tega zahteva dejavno upravljanje in vzdrževanje stanja, imamo pa tudi območja, ki jih lahko zlahka in brez sramu imenujemo območja divjine oziroma območja, na katerih ni človekovih poseganj – to so predvsem naravni in gozdni rezervati in del osrednjega območja Triglavskega narodnega parka.
Mag. Martin Šolar,
Triglavski narodni park