Slovenske novice - Janez Mihovec: Minilo je že mnogo let, odkar sem v otroštvu gledal nadaljevanko, ki mi je tako prirasla k srcu, da sem jo v prijetnem spominu obdržal še po štirih desetletjih.
Potepanje po Dleskovški planoti človeka popelje v samotne in krasne kraje. Pot ga vodi prek več planin. Kar naenkrat je človek pošteno presenečen. Prav tu najde takšna jezera in koče, kot jih je kot otrok videl v nadaljevanki izpred desetletij. Ni treba daleč, da se ponovijo podobe iz tistih dni.
Dleskovške planote se je najbolje lotiti iz Podvolovjeka. V dolino se zapeljemo iz Savinjske doline ali pa prek Kranjskega raka iz Kamnika. V sredini doline zapeljemo proti kmetiji Planinšek in od nje še naprej. Snežne razmere sicer omejujejo dostop po gozdnih cestah. Če je snega malo, je najbolje parkirati dva kilometra naprej po cesti ob križišču. Tako si lahko ogledamo Dleskovško planoto po krožni poti.
Za začetek se sprehodimo po poti, ki prečno vodi po južni strani planote. Na višini 1440 metrov se na desno odcepi markirana pot na planino Podvežak. Do nje pridemo po pol ure hoda po cesti. Tu se nam svet odpre in daleč na drugi strani doline Lučke Bele vidimo Veliko planino in njene pastirske stanove.
Tolsti vrh s 1986 metri najvišji vrh planote
Nad planino spet stopimo v gozd. Najprej je smrekov, a više vse bolj prehaja v macesnovega. Ko preidemo gozdno mejo, se znajdemo na planoti, ki jo na naši levi omejuje dolg greben od severa proti jugu. Tu so najvišji vrhovi planote. Med njimi je precej veliko sedlo in prav to med Tolstim vrhom in Desko je naš cilj.
Tolsti vrh s 1986 metri je sicer najvišji vrh planote, a je zato šestnajst metrov nižja Deska bolj izrazita in zato večina planincev s sedla najde pot prav nanjo. Ime vrha je jasno samo po sebi. Gre namreč za tako rekoč raven in širok greben. Vrh je pravzaprav neizrazit in ga označuje precej velik kamnit možic. Pred leti je borovje na njegovih pobočjih gorelo, zato ta delujejo nekoliko nenavadno, predvsem osmojeno in črnikasto, saj se grmovje še ni obnovilo. Prav z vrha se odpre lep razgled, ki teče od Rzenika na zahodu do precej oddaljenih Grintavcev še nekoliko dlje in pa predvsem na trikotni vrh Ojstrice na drugi strani Korošice. Korošica je namreč ostanek nekdanjega jezera med Lučkim dedcem, Ojstrico in Dleskovško planoto. Danes je v celoti ravno in prekrito z visokogorskimi travniki.
S pobočij Dleskovške planote vidimo zanimivo jezero Vodotočnik v obliki srca, ki ima ob bregu postavljeno pravo pravcato hišico. Prav takšno, kot je bila tista v preriji. Zakaj bi si pogledali le eno, če si lahko dve?
Nazaj proti Podvolovjeku se ne spustimo po isti poti, ampak zavijemo proti vzhodu proti planini Vodole. Vidimo jo že od daleč, saj se skriva na dnu kotanje med visokimi vrhovi. Ko se ji približamo, njena podoba pravzaprav ne bi mogla biti lepša. Na najnižji točki nas pričaka zaledenelo jezero z dimenzijami približno 80 krat 40 metrov. Nad njegovimi brežinami pa hiška, kot bi bila iz pravljice.
Od planine Vodole do izhodišča je zdaj le še uro hoje. Ves čas se počasi spuščamo. Spet stopimo pod gozdno mejo. Najprej med macesne, ko preidejo v smreke, vemo, da smo že na koncu poti. Kmalu spet stopimo na cesto, po kateri smo prišli do podnožja Dleskovške planote. Ko smo enkrat tam, je do avtomobila le še petnajst minut hoje. Takrat je konec pravljice v obliki zasnežene planote, samotnih planin in modrega neba.
Dleskovška planota je torej poezija barv v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Vabi, da jo obiščemo še kdaj.
Janez Mihovec