Janez Pikon: Dnina planine Pečana, ki je skrita severno pod Kremantom in dolgim grebenom Ratitovca vztrajno izginja, kljub neprestanemu prizadevanju kmetov iz vasi Nemški Rovt, ki še vedno vsako leto zapored pasejo živino na planini Pečana. 
Robato in težko prehodno področje severno pod prostranim Kremantom dolge verige vrhov, ki tvorijo pogorje Ratitovca, domačini Nemškega Rovta že dolgo poznajo pod imenom Lavte. Tihi in odmaknjeni svet neštetih, težko prehodnih vrtač, poraščenih brezen polnih od plazov zvlečenega lesa, spominjajo na opuščen in nekoristen svet, vendar ni tako. Vzhodni in osrednji predel kljub divjemu, travnatemu terenu vsako leto koristijo za dnevno pašo živine s planine Pečana. Krčenje strmih pobočij nad ozko, močno zvito in težko prehodno dolgo dolino je najbolj opaziti na vzhodnem večjem travnatem pobočju, katerega zaznamuje lepo izdelano novo kovinsko korito, ki so ga ne dolgo od tega namestili za napajanje živine.
Delno uhojena stezica, ki je vidna na širšem lijakastem vzhodnem travniku, izginja prav tako prekinjajoče, kot je opaziti vedno bolj redko čiščenje in krčenje terena ozke doline, katere poraščenost je vedno gostejša, se blago, ter vztrajno po neštetih vrtačah, spušča nižje in zahodno proti Čukovi konti pod Kačjim robom. Pet poraščenih vrhov, ki se dvigajo severno nad celotnim območjem pašnika Lavte, še dodatno tihi dolinici pričarajo popolno samoto.
Obiskal sem to tiho dolino in se sprehodil po njenih strmih travnikih, mimo številnih poraščenih vrtač in brezen. Stezica me je deloma vodila pod pečino deloma čez prijeten travnik, ko zopet skoraj neprehodno pobočje zahteva, da hitro ocenjujem in se prilagajam danim pogojem na terenu. Moje tiho nadaljevanje v trenutku zmoti močan pok debla, tako močan, da obstanem v trenutku kot prikovan. Sledim nenavadnemu poku severno v pobočje poraščenega vrha, kjer med gostim drevjem opazim visoko krošnjo starejše bukve drseti med gostimi debli, ki je ob velikem hrupu zgrmelo med drevjem po pobočju.
Zob časa je močno načel razpadajoče deblo, ki ni več vzdržalo svojega dolgoletnega bremena. Počasno umirjanje padajoče bukve ublažijo posamezne polomljene veje, ki kasneje za drevesom pridrsijo mimo gostega drevja na pobočje. Tiho strmim, če prav vidim in slišim, je mogoče to kot opozorilo, da v tej dolini vlada svojevrsten red, ki želi na samo svoj način opozoriti na nepovabljene, ki motimo življenje v gozdu. Vznemirjen nadaljujem svojo pot nižje, kjer že od daleč opazim gozdno vlako pred Čukovo konto in po njej zaključim na gozdni cesti pod planino Pečana.
Resnična zgodba iz leta 1952: Pastirju iz vasi Nemški Rovt, ki je kot mlad fantič pasel med poletnimi počitnicami živino na planini Pečana, so kot dobremu poznavalcu pašnika dnine Lavte, kljub meglenemu dnevu, zaupali dnevno pašo na omenjenemu predelu. Pastirsko življenje je fantič dobro poznal, kot tudi pašnik pod Kremantom z vsemi njegovimi dolinicami in vrtačami, kljub meglenemu vremenu.
Zaposlen z izdelavo frače vseeno sliši brezskrben pogovor dveh mimoidočih, ki ga tudi kmalu opazita, ko nadaljujeta za pastirja v nerazumljivo smer. V pogovoru z njima, kot dober poznavalec območja takoj zazna, da nadaljujeta v napačno smer, zato ju takoj opozori z besedami, »Steza ne vodi do?!!,« hitro ga prekineta z mnenjem »Veš pob'č midva zlo dobr veva, kam pot vodi, ti pa le glej dat bo frača deleč nesla« in že sta ne oziraje se na njegovo mnenje, nadaljevala v za pastirja napačno smer. Dobri dve uri kasneje; zasliši zaskrbljen pogovor »starih znancev« iz megle, toda tokrat med njima še zdaleč ni opaziti toliko samozavesti, kot ob prvem srečanju.
Pogovor začneta onadva, brkati in starejši med njima spregovori, »izgubila sva se in že dobri dve uri tavava po megleni in gosti pokrajini, komaj sva našla pot nazaj in te prosiva, če nama lahko pokažeš pravo pot, ki vodi do Čukove konte na Konjske Ravne nad Ribčevo planino.« Presenečen jima z odprtimi usti pokaže z roko v smer, kjer se nahaja gozdna vlaka in pot do cilja. Odhitita v smeri izbranega cilja ne ozirajoč se nazaj, toda fant zmore dovolj poguma, da za njima glasno doda »frača mi pa deleč nese.« Prvi se pretvarja, da njegovih besed ne sliši, drugi se s kretnjo izgovori na močnejši veter, ki da grmovje zaduši neprepoznavni glas pogumnega fantiča, ki se ob prijetni zmagi, prešerno in bolj potiho nasmehne.
Janez Pikon