Bojan Ambrožič:... so le še trije tedni - Dom Planika pod Triglavom - Tek na Malo goro - Podkraj-Razdrto
Do svetovnega prvenstva so le še trije tedni. Torej so trenutno moje tekaške priprave na vrhuncu.
V tem tednu nisem delal toliko na vzdržljivosti, kot sem treniral hitrosti. Tekel sem fartlek in pa intervale. Za vikend pa so bili spet na vrsti daljši treningi.
Najprej sem se v soboto namenil teči iz Krme na Triglav. Tek na Triglav je mogoč le nekajkrat na leto ko se poklopi vreme. Prepričan sem bil, da bo v soboto toplo in vroče vreme, ki mi bo omogočilo varen tek na Triglav. Le kako sem se zmotil …
Kljub intenzivnim treningom s skorajda nič počitka, sem se počutil odlično. Noge sem imel zelo lahke. V spodnjem ravninskem delu Krme nisem napadal, ampak sem hranil moči za zadnji vršni del proge, kjer sem ponavadi zaradi izčrpanosti odpovedal. Spodaj skozi gozd mi je šlo odlično. Ustavili me ni niti gruščnat odsek nad gozdom, kjer sem ponavadi že imel težave. Prav tako sem pretekel strm klanec (po bližnjici) do Prgarce.
Prvič sem zahodil šele pod Kurico. Tu mi ni po pričakovanju ni šlo najbolje, saj že dalj časa ne treniram teka v zelo strm klanec. Medtem se je vreme skokovito slabšalo. Lahna veterna sapica je na Konjskem sedlu prešla mrzel vihar. Z naglim pridobivanjem višine se je vreme le še dodatno slabšalo. Triglav je bil zavit v oblake. Občasno pa je tudi zagrmelo. Tako slabega vremena res nisem pričakoval.
Ves prezebel sem pritekel do Planike. Tu pa sem sprevidel, da danes ne bo nič v vzponom na Triglav. Veter je bil tu že tako močan, da me je na mestu kar premetavalo. Torej bi me lahko tudi odpihnilo z grebena Triglava. Zato sem se odločil da na Planiki obrnem v dolino. Snega pa na poti ni več, tudi na Triglavu ne.
Sem pa na Triglavu zamujeno več kot nadoknadil naslednji dan. S Klemenom sva se odpravila na Gorski tek na Malo goro v Vipavski dolini. Tod sem že tekel pred dvemi leti, a se same prireditve, razen po izjemni gostoljubnosti, bolj slabo spominjam.
Na štartu je bilo vroče, kar mi je bilo bistveno bolj všeč, kot včerajšnji mraz na Triglavu. Na vročino sem že toliko privajen, da težko rečem da me moti. Raje vročino, kot dež, veter in mraz! Na sami tekmi, podobno kot pred 14 dni nazaj na Čavnu, nisem imel ambicij. Moj cilj je bilo suvereno preteči progo brez popolnega iztrošenja.
Velika večina tekmovalcev se je na štartu močno zagnala. A, na tej tekmi to bolj malo pomaga, saj je klanec dovolj dolg in hud, da se vsako pretiravanje na začetku slej kot prej plača. Sam sem tekmo začel skorajda iz začelja in kasneje počasi pridobival na mestih. Tekma se je odvila natančno po mojih pričakovanjih. Celotno tekmo sem se počutil močan s kančkom rezerve v nogah. Z izjeme parih metrov v zadnjem, strmejšem delu proge, sem celotno progo pretekel.
Moram pa res pohvaliti organizacijo same tekme. Proga je bila odlično pripravljena. Na zgolj pet kilometrov dolgi progi so bile kar štiri okrepčevalnice. V cilju pa nas je je pričakalo toliko dobrot, da jih ne pomnim na nobeni drugi tekmi. Človek bi tu kar užival in se mastil. A, sva imela s Klemenom druge plane.
Odpravila sva se na trening čez Nanos po Slovenski planinski poti od Podkraja do Razdrtega. Celotna proga je bila izrazito tekaška in meni pisana na kožo.
Vendar je vsaj do Abrama izredno dolgočasno. Zato ni preostalo drugega, kot da sva pritisnila na plin, da bi jo bilo čimprej konec. Naprej od Abrama pa se pokaže čudovit svet Nanoške planote. Rastje je sedaj tako bujno, da se se ponekod pot komajda vidi. Ljubitelji cvetlic, pa si jih trenutno tu ne bodo mogli nagledati.
Pri Vojkovi koči na Nanosu sva bila v uri in 45 minut. Po obveznem okrepčilo s kokakolo, pa je sledil le še strm spust do vetrnice v Razdrto. Skupno se je nabralo točno 20 kilometrov.
Lep gorsko tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič