Planet SiOL.net: ...Wild One ruši predsodke o hendikepiranih - Dokaz, da za športno plezanje ne potrebuješ ravno najbolj sijajno delujočega telesa, je Philippe Ribiere.
... V petek so v ljubljanskem Kinodvoru pripravili testno projekcijo njegovega filma Wild One.
Kljub redki dedni bolezni, telesni hibi z omejeno mobilnostjo rok in nog, in ne ravno najbolj srečnemu otroštvu brez staršev, je dokazal, da je mogoče premagati vse predsodke, uspeti v športu in postati vzornik številnim.
Njegova življenjska zgodba, iskanje ljubezni in bioloških staršev, ki so se mu na rodnem otoškem Martiniqueu odrekli v najbolj ranem otroštvu, ko je bil še dojenček, je rdeča nit pretresljivega dolgometražnega 90-minutnega dokumentarnega filma z naslovom Wild One (Divji) slovenskega režiserja Jureta Breceljnika, v produkciji slovenske produkcijske hiše Film IT ter s podporo RTV Slovenija in Slovenskega filmskega centra. V petek so v ljubljanskem Kinodvoru pripravili testno projekcijo filma.
Breceljnik, zaslovel je z nagrajeno filmsko uprizoritvijo podvigov športne plezalke Natalije Gros Chalk and Chocolate (Magnezij in čokolada), se ni niti najmanj ustrašil izziva pred kamero profesionalno voditi zelo dobro povedano življenjsko zgodbo igralskega naturščika, ki je glavni pripovedovalec, "glavni igralec" in osrednji protagonist filma. Pred očmi gledalca se vrstijo prizori iz vsakdanjega življenja osrednjega junaka, začinjeni z njegovimi športno plezalskimi podvigi v naravni skali in na umetnih plezališčih po svetu ter stalnim spraševanjem o večnih bivanjskih vprašanjih o smislu življenja, s katerimi se srečuje vsak človek: Kdo sem?, Zakaj sem tu? Kam gre moja pot? Stalnica pa je tudi iskanje bioloških staršev in odgovora na vprašanje, zakaj ga je mati po rojstvo zapustila.
Lepo zaokrožena zgodba, na trenutke sila čustvena, vendar nič kaj patetična, na filmskem platnu deluje zelo prepričljivo. Zgodbe o profesionalnem plezalcu, ki je bil najprej invalid, nato invalidni plezalec, kasneje pa motivator in spodbuda številnim z osebnim zgledom, da je mogoče v športu biti uspešen kljub hibam, pa se ne bi sramoval niti kakšen igrani celovečerec z veliko večjim proračunom.
"Na začetku zame plezanje še ni bila velika strast, temveč bolj najstniški beg od težav. Po treh letih sem se začel udeleževati državnih tekmovanj za 'normalne' plezalce, na katerih sem bil precej uspešen. Nato sem leta 2001 dobil prvega večjega sponzorja in to mi je dalo pogum, da sem začel pripravljati predstavitve para-plezanja za svetovno prvenstvo. Na srečo se mi je obrestovalo - plezanje je zame postalo dihanje in življenje. Na paraplezalskem svetovnem prvenstvu lani v Arcu sem osvojil tretje mesto, pripravljam pa se tudi za nastop na letošnjem SP para športnih plezalcev septembra v Parizu," je poudaril 35-letni Ribiere, ki mu ni težko govoriti o sebi in svoji telesni hibi, ne ravno srečni mladosti sirote, ki je pri štirih letih pristal v Franciji pri posvojiteljih.
"Osnovno sporočilo filma je, da vsak lahko v nečem najde svoj smisel življenja. Philippe je dober dokaz, da ne glede na tvoj izvor ali zgodbo v ozadju, se vedno najde nekaj kar te lahko v življenju potisne naprej, da ne padeš na dno oziroma da najdeš nekaj, kar te res veseli in zaradi česar tudi živiš. Philippe govori v filmu tudi o tem, da išče ljubezen. Žal je za enkrat še ni našel. Verjamem, da jo bo enkrat našel, mogoče bo prišla takrat, ko je ne bo več iskal. Plezalni svet bo videl malce drugačen film, v katerem ni poudarka na preseganju novih meja v skali, težavnosti ali ocenah. Film prikazuje plezanje kot užitek in sporoča, da se z njim ukvarjajo tudi hendikepirani ljudje," je po ljubljanski projekciji povedala Natalija Gros, vrsto let zelo uspešna in vrhunska tekmovalka svetovne ravni v tem športu, ki je zanetila prvo iskro pri snovanju filma.
"Z zamislijo, da bi rad posnel film, ki bi ga jaz režiral, se je Philippe obrnil name, ko je s svojo Evolution Tour leta 2009 obiskal Slovenijo. Navdušil ga je spletni 'teaser' za film Chalk and Chocolate, v stik z mano pa je prišel prek Natalije. Eno leto sva se dogovarjala, nato pa sva se le dogovorila in leta 2010 začela s snemanjem. S kamero sem mu sledil po celem svetu vse do Arca in SP leta 2011. Film bo končan v vseh podrobnostih konec maja, nato pa imam z njim kar velike načrte. Ne gre le za film za ozko plezalno občinstvo, temveč je usmerjen dosti širše. Zgodba je težka, emocionalna, je predvsem festivalski film. Naredili smo tudi krajšo 50-minutno televizijsko verzijo. Za zdaj sem dobil zelo čudovite odzive, nad katerimi sem presenečen. Sicer ga moramo še opremiti s slovenskimi podnapisi, da bo primeren za slovensko občinstvo, slovensko premiero načrtujemo jeseni," je strnil misli režiser Breceljnik.
STA
Foto: Wimeo
Video: Wimeo