Planinski vestnik (1965) - Tone Škarja: Enakomerne udarce kladiva prekine oster kovinski zvok.
»Sveder; zlomil se je.« 

Majhna nesreča. Potem šele se mi počasi zavrta v glavo skrb in strah. Kam pa zdaj? Pavle še vedno ne more verjeti in začudeno gleda ostanek svedra v svoji roki.
»Pa tako sem pazil na udarce!«
Zamenjam nogi v stremenih, da ne omrtvita. Visim na dveh svedrovcih v navpični, beli plošči. Nad glavo previs, obe vrvi pa se stene sploh ne dotikata, ko kažeta na ozko polico sto metrov pod nama. Na desni, le petnajst metrov daleč, se pričenja plitva zajeda. Le še vprašanje časa, sva mislila. Pa je odletel sveder. Levo navzdol se vleče rahlo začrtana zajeda. Vidiva nekaj včerajšnjih klinov, ki le napol zabiti štrle iz plitvih špranj. Ko sva danes zjutraj nadaljevala, sva si bila edina v tem, da je vsak umik nemogoč.
»Razmisliva!«
Prva razpoka je petnajst metrov daleč; na desni. Tudi z nihanjem ne bi nič opravila, ker se prične šele vštric naju. Navzdol? Spet nič, spustiti bi se bilo treba sto metrov, potem bi šele prišla v kolikor toliko normalno steno - za normalne spuste.
Smolo imava. Že takoj zjutraj se je Pavletu odvezala ena vrv in lep šopek klinov z vponkami vred je odžvižgal v grušč. Toda še več nama jih je pa ostalo. Jutranje mnenje o umiku morava spremeniti, drugače ne gre. Sedaj varuje Pavle. Plezam navzdol. Nerodno je to, ker moram iti poševno proti levi. Večino klinov sva izbila in več nihajev je treba, če se hočeva obdržati v smeri. Pavle se potem spušča po eni vrvi, z drugo pa ga jaz vlečem v levo. Niti najmanj se nama ne mudi. Vsa pozornost velja redkim klinom. In še nekaj opaziva. Kolikor bolj se spuščava proti levi, bolj se nama bliža polica. Imava srečo, kar hitro se dviga proti levi.

Zajaham majhen, majav zob pod previsom. Moj bivak. Pavle je spal pol raztežaja nižje na ozki lašti. Nikjer ni bilo prostora za dva, še tako so bila stremena glavna opora. S plezanjem v levo je konec. Petnajstmetrske krušljive zajede s plezanjem nikoli ne bi zmogla - še navzgor je skoraj nemogoča, tako daleč v levo, da bi dosegla Pavletovo poličko, pa tudi ne bi mogla zanihati. S pomožno vrvico se priveževa na kline, obe vrvi pa počasi spuščava v globino.
»Drži fige!«
Vrvi ne dosežeta poličke, vendar morata biti tik nad njo. V žep nekaj vrvic, če bi ravno ne mogel do poličke, in že visim čez rob. Oba klina zgoraj sta videti dobra, vendar me je strah. Kje so skoki, ki jih delamo pri spuščanju v Starem gradu! S koleni, čevlji, z vsakim delčkom telesa skušam drsati po gladki steni in razbremeniti klina. Nobenega sunka, nobenega hitrega giba.
»Se klina dobro obnašata?«
»Dobro, tudi eden se ne zamaje.«
Potem pridrsam čez kratko streho in mučnega drgnjenja ob steno je konec. Zadnjih dvajset metrov gre samo po zraku. Približno meter nad poličko, ali bolje, vrhom tanke luske, se vrvi končata. Nekoliko zaniham in. hitro popustim. Kot maček zgrabim za oster skalni rob. Hitro klin v razpoko in že sem z vrvco privezan k steni.
»Naprej! Če je mene zdržalo, bo tudi tebe.«
Tudi Pavletu le počasi drsi pekoča vrv okrog telesa. Z vrvjo ga potegnem na poličko. Še zadnja negotovost: se vrvi ne bosta zataknili? Pa se nista in za konec dobiva še trd udarec padajoče vrvi.
Le tretjina spusta je za nama, vendar naju več ne skrbi. Čeprav je stena še zelo strma, pa ima dovolj stojišč, koder bova lahko pristajala.

Za vsa jutranja razočaranja s klini in svedrom se nama je usoda lepo oddolžila. Poleg srečnega sestopa sva našla še karabince, čeprav nekatere zaradi padca precej zvite. Zapodiva se po grušču proti Žrelu. Za nama pa se dviga gladka stena, vsa bela v jesenskem soncu. Pa drugo leto!

Votlina, kjer sva jeseni vstopila, je še globoko pod snegom in vstopni previs je za polovico krajši. Morala pa sva do sem že plezati z vrvjo zaradi ledu po nagnjenih plateh. Vsak vodi iste raztežaje, kot jih je že pri prvem poskusu. Vstopni previs in navpična poč nad njim sta Pavletova. Lepa, prosta telovadba. Ob velikem previsu se umakneva nekoliko v desno in po počeh in skozi kamin prideva na nekoliko lažji, zato pa toliko bolj krušljiv teren nazaj nad previs. Po skrotju doseževa poličko, ki se vzpenja v levo pod gladek bok belega stebra. Po drobnih, vedno manjših in redkejših razčlembah zlezeva na najvišjo poličko, ki je videti, kot bi jo vlili v livarni. Nad njo je le še lepa razpoka za varovalni klin, potem pa lep čas ničesar več.
Tako je bilo jeseni, ko sva dolgo gledala v nemogoče plati in skoraj že obupala. Sedaj je drugače. V desno nama pomaga nekaj že zarjavelih svedrovcev. To je Pavletov raztežaj in hitro je pri ozki razpoki, ki vodi strmo proti desni. Jezi se, ker sva jeseni izbila skoraj vse kline in mora ponovno iskati primerno razpoko. Ta je sicer ena sama in visoka cel raztežaj, vendar le na redkih mestih uporabna. Ko se vrv v pasu napne, je Pavle šele na prvem večjem stopu.
Ves sem prepoten, ko si izmenjujeva opremo. Ta raztežaj je moj znanec. Nekoliko sem presenečen, težave so se v spominu sčasoma omilile, stena pa se ni niti najmanj spremenila. Brez klina ne gre. V plošči le najdem po nekaj brezuspešnih poskusih razpoko, ki je vredna zaupanja. Kako naprej? V desno vodi pod previsom gladka, komaj opazna zajeda. Nekaj hitrih preprijemov in še preden me izguba ravnotežja prevrne navzdol, zdrsim nazaj in se obesim za klin. Drugače bo treba. Spet poizkusim. V drobljivo skalo zabijem klin in se obesim nanj. Previden prestop. Klin škrtne in se premakne. Še polovica ga je v špranji. Za povratek je prepozno. Ne morem se spustiti, da bi popravil klin. Na~ prej! Že sem pod previsom. Rešilna luska.
Izdajalka: jeseni si zdržala. Dva metra dobesedno zaplavam, ko udari odlomljena luska pod steno. Na majhnem roglju se ustavim. Šele ta drži. Moj jesenski bivak. Vpnem klin, od koder sva se spustila. Tu bom varoval. Moram se spočiti. Obraz, prste, noge, vse mi obliva pot strahu in brezumnega napora. Še krušljiv prag in pod previsom sem. Tu bo bolje. Ko se konča razpoka, mi ponudi roko svedrovček. Še eden in še eden. Spet sem pri razpoki. Z dolgimi, solidnimi klini se pretolčem čez kratek previs. Razpoke je konec. Dva svedrovca tičita v neusmiljeno gladki plošči. Varovališče v stremenih. Plitva luknjica v plošči je mesto, kjer se je lani zlomil sveder. Desno od nje ni ničesar več, le petnajst metrov bele plošče, potem pa plitva zajeda. To je Pavletova zadeva.
»Naprej!«
Pavle se lep čas pripravlja. Potem zapoje sveder. V ozkem kotu plitva špranja omogoči, da zabije navaden klin. In spet poje sveder, Skala je zanič, v tankih luskah odletava pri vsakem udarcu. Spet razpoka, tokrat dobra. Na globino sva se že navadila. Včasih zamenjam nogi, ki v istem položaju počasi mrtvita, včasih se obrnem v stremenih. Če se pri zabijanju svedrovcev skala ne bi krušila, bi bilo dolgčas.
Oster pok. V istem trenutku zategnem vrvi, ko se Pavle ujame za streme. Nekaj sekund akrobatike in že je spet pri predzadnjem klinu. Zadnji klin, svedrovec, se je iztrgal z luknjo vred. Le plitva, rumenkasta vdolbinica ostane v beli plošči. Pesem svedra je končana. Zajeda je dosežena.
»Kako je videti?«
»Zanič. Brez razpok. Krušljivo.«
Dva klina brez vsakega zvena obtičita v zajedi.
»Pazi, le zato sta, da držita vrvi.«
Ne vidim Pavleta; čutim le drgetanje vrvi, ko drsi čez rame, in slišim vršanje kamnov skozi zrak. Na sredi zajede nekje poskuša zapeti klin, pa se mu zven izgubi v pokanju skal.
»Naprej !«
Tri ure visenja v stremenih je bilo dovolj, da so mi noge otrpnile. Prvi prestopi so prav začetniško nerodni. Potem sem pri zadnjih dveh klinih. Zabita sta za moralo. Ko se napne vrv, se eden izpuli. Strah me je vstopiti v previsno, krušljivo zajedo. Vendar je treba. Izpnem zadnji svedrovec, drugi klin za moralo mi ostane sam v roki, in le napete vrvi me še drže v steni.
»Vleci, vleci!«
Zajeda je taka, kot bi si jo bil Dolgi hrbet sposodil pri Rzeniku. Sredi gladkih, belih plati ogabna rdečkasta kamenina. Še nekaj navez in postala bo kamin, tako leti kamenje iz nje. Ko izbijam klin, leti kamenje zaradi tresljajev samo od sebe v globino. Čez zadnji bolvan si sam skoraj ne morem pomagati. Maje se mi, le napete vrvi preprečijo, da ga ne spravim iz ležišča. Sunek in na vrhu sem.
Plitvo, koritasto stojišče. Sploh si ne morem predstavljati, kako je Pavle zlezel ta raztežaj. Tudi sam ne ve, kako je šlo.
Sonca ni več, vendar je najtežji del stene za nama. Prenočišče bova že našla.
Desno navzgor gladke trebuhe reže globoka, kaminu podobna zajeda. Lotim se je čisto narobe in ko za las uidem padcu, zlezem nazaj. Navsezadnje, za danes je dovolj. Škoda, da ne bova mogla posvetiti proti Ceški koči, kot sva obljubila Andreju. Le en raztežaj nama manjka, da bi videla čez ramo, ki se vzpenja iznad Žrela.
Prostor ni prirejen za dva in drug drugega spodrivava z ozkega sedišča. Žeja nama noči nič ne skrajša. Veliki voz se zelo počasi vrti nad Karavankami. Luči na Jezerskem je vedno manj. Kje je še dan!
Druga polovica noči je krajša, utrujenost nama je le pomagala do spanca. Zjutraj bi rad še polenaril, pa Pavle že nabira vrvi in dvigniti se moram.
Stena počasi popušča; nekaj gladkih plati in kratkih previsov So le še zadnji takti, ki jih dirigira stena.
Rob gladkega dela stene. Gruščnato polico izkoristiva za kratek počitek, potem si navijeva vrv okrog ramen in jo ubereva na grebenček.
Iz objestnosti in nerodnosti podreva kak majhen stolpič, da zgrmi čez steno, kdaj pa kdaj se morava še malo potruditi in nenadoma sva pri skrinjici na vrhu. Tega nisva pričakovala. Izstop točno na vrhu, niti metra stran. Ura je komaj osem.
Na Mlinarskem sedlu se srečava z Androm in Acom. Steklenica kisle vode in steklenica piva sta v trenutku prazni. Čez pol ure bova spet žejna, pa saj do Češke koče ni daleč. Za smučarje, ki vijugajo po snežiščih nad Češko kočo, se je dan pravkar pričel.

Tehnični del:
Dolgi hrbet - severna stena: smer Šimenc - Škarja.
Prva plezala: Pavle Šimenc in Tone Škarja, AO Kamnik, 6.-7. VI. 1964.
Dostop: Po poti od Češke koče proti Vodinam do vrha Žrela, nato desno navzgor proti steni. Pod steno desno po gredini nekako do njene polovice (gredina se konča z značilno ramo); 2 uri.
Vstop desno od velikega previsa, ki se dviga kakih 50 m nad gredino. Iz značilne votline (spomladi pokrita s snegom) pa levi strani čez kratek previs (V-). in po navpični poči (IV) do desnega roba velikega previsa. Rahlo proti desni navzgor v smeri razčlemb po mestoma gladki skali na poličast teren v kotu pod skokom. Levo čez prag na polico (vrh podstavka). Levo navzgor po prekinjeni polici in v smeri luskastih razčlemb. Pod gladko steno dobro varovališče. Desno po gladki plošči (kk) do razpoke. Po njej (Al, A2, kk) do konca raztežaja. Desno navzgor po krušljivi zajedi pod trebušastim previsom (VI, kk), nato čez tri previsna mesta (Al, kk) do bele plošče nad previsom (varovališče v stremenih, kk). Desno 10-15 m (Al, kk) nato po zelo krušljivi previs ni zajedi (VI, 20 m) in čez majav bolvan na poličko. Po veliki zajedi (III-IV, 100m), ki poteka desno navzgor, na veliko gruščnato polico. Levo in po krušljivem grebenčku na vrh Dolgega hrbta.

Ocena: VI, višina 500m, čas plezanja 15 ur (prvi vzpon). Orientacija ni zahtevna. Vsi klini svedrovci (25) so ostali v steni.

PV 1965 /11
Tone Škarja