Nič nas ne izuči
Obletnice tragičnih dogodkov nas vedno znova spominjajo in opozarjajo, da ljudje ne moremo upoštevati, ne znamo, ne uspemo predvidevati prihodnosti. Želja po napredku se pogosto izključuje s še tako dodelano presojo vplivov na okolje. Več kot imamo, več kot ustvarimo, večja je lahko škoda - pri ljudeh, stvareh in naravi.
Glasnik Slovencev v videmski pokrajini Matajur je 16. oktobra 1963 takole poročal o tragediji v Dolini smrti: V sredo 10. oktobra 1963 ob 22,43 se je z gore Toc nenadoma odtrgal velikanski plaz, ki se je z vso silo sesul v umetno jezero v dolini Vajont. To jezero zapira 267 metrov visok jez, ki spada med največje na svetu. Zaradi plazu se je voda (bočno dvignila in udarila preko jezu ter z vso silo vdrla v dolino pod njim. Ubogi domačini, ki so že počivali, si niso mogli pomagati. Možje, žene in otroci so v nekaj minutah prešli iz spanja v smrt, ko so jo najmanj pričakovali. Voda je s svojo divjo silo potegnila vse s seboj ter zbrisala s površja zemlje vsako sled hiš in celotnih naselij. Poplava (nad 100 milijonov kubičnih metrov vode ) je vse povlekla s seboj v svojem divjem teku v trikotniku od Erta v pokrajini Videm, do Longarona in Fae v pokrajini Belluno na področju Cadora. Na stotine mrtvih iz občine Erto in Casso, kakih 2000 mrtvih v občini Longarone in okolici. Povsod nadvse žalostna slika razdejanja, ki zajame človeka z grozo. Voda, potem ko je napravila popolno razdejanje, se je nato zlila v Piavo, katere pritok je Vajont; na srečo je Piava vzdržala divji dotok naraslih voda, da ni prišlo do nadaljnih razdejanj. Pretresljiva je bila slika razdejanja v krajih, kjer je šla mimo vodna vihra, ki je vse uničila in razdejala. Še bolj pretresljiv je bil pogled na preživele prebivalce, ki so bili vsi popolnoma kot brez uma. Vlada je takoj proglasila dan žalovanja po vsej državi in ves svet je izrazil svoje sočustvovanje s tako težko prizadetimi kraji in prebivalci.
Zgodnji znaki katastrofe
22. marca 1959 je med gradnjo jezu Vajont zemeljski plaz ustvaril 20 metrov visok val, ki je ubil eno osebo. Vse poletje 1960 so bili opazni manjši plazovi in premiki zemlje. Namesto da bi upoštevala te opozorilne znake, se je italijanska vlada odločila tožiti peščico novinarjev, ki so poročali o težavah. Razlog: zaradi "spodkopavanja družbenega reda". ... Wikipedia: Katastrofa Vajont
Verjetno, da je človek, ki še vedno največkrat omenja in podoživlja tragedijo v Vajontu, prav pisatelj in alpinist Mauro Corona. Njegov pogled je od otroštva naprej zaznamovan v tolikšni meri, da se v svojih delih povsod in venomer vrača v to obdobje.
Zadnje izpovedi: To je naš Vajont, zapuščenje in uničenje neke kulture. V bistvu obstajata dva Vajonta: tragedija mrličev in moralnih mrtvecev, čez noč izumrlih navad in običajev, tradicije in kulture. Izginula obrtniška kultura, to je drugi Vajont. Koliko ljudi je od tragedije imelo dobiček: sleparji brez vesti so odkupovali licence starih obrtnikov po petsto tisoč lir, delovna dovoljenja kovačev in mizarjev, krošnjarjev in copatarjev. Tudi mati je prodala svojo. Leta 1964 je domačinom, ki so izgubili vse, petsto tisoč lir dišalo po bogatem. Preprostim, ne butastim ljudem, ki so zaupali sočloveku. Z licenco so se zabušantski sleparji prebili do nepovratnih sredstev, si izmislili tovarno, zagradili teren in z izplenom zbežali v Švico. Tako se je začel propad nekdaj složnega in nadobudnega ljudstva, bogatega po kulturi in zgodovini.
Nanizanih je nekaj povezav in zaključkov. Če ima kdo voljo in sposobnost, naj pa pri nas malo pogleda potek obnove po avgustovski ujmi. Obnavljalcem naše domovine naj pač pove, da je treba vzroke preprečevati pred nastankom. Sam imam dokaj čisto vest. Pred plazovi v Plazu sem na glas in podnevi opozarjal, kje se bo speljalo. Razen precejšnje materialne škode, krega in nekajdnevnih izselitev, ni bilo kritično - a ostaja nevarno. Ko pa vsak dan gledam cunami, težkotovornjakarsko okupacijo s Primorske, ki izvaja "obnovo", tako da sem in tja prevaža skale izza Ljubljane v Luče, pa sem še kar naprej skeptik.