Primož Blaha: Letošnji društveni tabor je po enoletnem premoru potekal v Campitellu v Val di Fassa, ki je izhodišče predvsem za skupini Selle in Langkofla.
Nekaj se nas je odpravilo že v četrtek popoldne, da smo lahko v petek zgodaj začeli. Prišli smo ravno po ohladitvi, tako da nas je ponoči kar pošteno zeblo! Potem pa so nas čakali trije skoraj popolni dnevi modrega neba, širnih razgledov, a tudi peklensko vročega sonca…
Petek, 10. 7. 2015
Prvi dan smo se Anže, Džani, Jaka in jaz zapeljali na prelaz Sella, od koder je le pol ure sprehoda do stolpov Sella. Izbrali smo si smer v zahodni steni četrtega stolpa (Vierter Sellaturm, 2605 m, Westwand, V-/IV, 250 m). Pred nami je bila že ena naveza, sicer pa nobene gneče, tako značilne za Dolomite. Da se ne bi preveč čakali, smo šli kot ena naveza, česar se sam ne bi spomnil, ampak nekaj časa smo gotovo prihranili. Smer je večinoma dolomitsko strma in napeta, sicer pa presenetljivo slabo opremljena. Meni ni šlo ravno najbolje, sploh tisti detajl mi je dal precej vetra!
Sprva v hladni senci, nato v žgočem soncu smo prilezli na ozek vrh. Sestop je bil tudi zgodba zase; mislim da smo naredili vsaj 7 spustov po vrvi, od tega veliko kar po zraku, ves čas v utesnjeni grapi, v katero je nažigalo sonce, da smo se cmarili kot v kotlu. Ker smo bili štirje, smo za sestop porabili celi dve uri, preden smo končno pristali na kolikor toliko ravnih tleh.
Sobota, 11. 7. 2015
Naslednji dan smo se zopet zapeljali na prelaz Sella in tokrat sva šla z Jako po svoje na drugo stran prelaza, v skupino Langkofel. V sredini se bohotijo Fünffingerspitzen in preko njih poteka še ena klasična smer. Celo prečenje je bilo za naju predolgo, zato sva se namenila le na prvi prst – na palec (Daumen, 2953 m). Smer po severnem razu (Nordkante, IV, 250 m) je ena sama dolomitska uživancija v navpični izpostavljenosti z odlično skalo, polno oprimkov. Kar neverjetno se zdi, da je lahko tisti začetek tako strm in ozek – ocena pa le III-! In tudi od daleč zgleda ta naš palec skorajda nemogoč, tako je strm in oster. A taki so pač Dolomiti: atraktivni, strmi, izpostavljeni – plezanje pa uživaško!
Smer je menda izredno obljudena, a tudi tokrat ni bilo gneče; v smeri sva bila prva, šele kasneje sta naju dohiteli dve italijanski navezi, ki pa uvidevno nista silili mimo. Smer je bila večino časa v senci in ob mrzlem vetru naju je celo zeblo. Z ošiljenega vrha sva se spustila najprej do škrbine, od tam pa skozi temačno grapo še s kakšnimi šestimi divjimi spusti do melišča in nazaj v bleščeče sončen svet.
Nedelja, 12. 7. 2015
Zadnji dan smo bili bolj pozni, saj smo morali še spakirati, zato smo se namenili splezati nekaj krajšega. Nekateri so se zagledali v smer v steni Piz Ciavazes, ki so si jo ogledovali že prejšnji dan. Ker pa sta šli v smer že dve navezi, sva šla z Džanijem rajši v sosednjo smer, ki prav tako izstopi na Gamsji polici (Gamsband, cca 2500 m). Bergführerweg (V A0 (VI-), 220 m) je za moj okus sicer pretežka, zato sem se prepustil Džaniju v vodstvu. Čez detajl sem se pač potegnil za prusik, s tisto petico sem pa kar solidno opravil in na koncu sva dokaj hitro in tekoče izplezala. Nad smerjo sicer nisva bila najbolj navdušena – saj je skoraj več trave kot skal!? No, v zgornjem delu je vendarle nekaj strme in napete plezarije (in še vedno tudi trave). Namesto sestopa po ozki polički sva se spustila kar po smeri navzdol, kar je šlo tokrat hitro in enostavno. Za konec pa le še vožnja domov in to je to do naslednjič!