Delo, Panorama - Simona Bandur: Oskrbniki planinskih domov že pregovorno veljajo za posebneže, zato se zaradi njihovih prigod in šal le še malokdo vznemiri, pa čeprav ga posrkajo v razpoloženje, kakršno je nekje sredi hribov pričakovano.
In tudi tisti, ki je že kdaj srečal Fika – po imenu Viktor Povsod – v njegovem domu, Domu na Smrekovcu v Kamniško-Savinjskih Alpah, je najbrž doživel vse to, kar sledi v nadaljevanju, oziroma še kaj več.
Fika, ki vodi kočo na 1377 metrih nadmorske višine več kot dvajset let, je iz nje naredil netipično tipično planinsko postojanko, kamor marsikdo rad zaide že samo zato, da bi srečal – Fika.
Tisto dopoldne je bilo mirno, pa čeprav se je še dan prej Fika pridušal, da je sam za vse in da je moral postreči dvesto ljudi, kolikor se jih je v Domu na Smrekovcu oglasilo v sončnem dnevu. Toda dan pozneje so na velikem dvorišču okoli planinskega doma kraljevale bolj ali manj koze. Trojica črno-belih – že na prvi pogled je bilo jasno, da so srečna družina – se je lično zložila na eno mizo, njihova rjavodlaka prijateljica na eno za njimi.
Verjetno jih niti horda prišlekov ne bi zmotila, tako domače, če ne že gospodovalno so se počutile. Osuplost nad domačnostjo živali je še povečal Viktor Povsod - Fika s predstavitvijo: »Halštatska pritlikava koza, vzgojena na Bavarskem, križana z gamsom!«
Zapomniti si ta veličastni naziv je nemudoma postalo izziv dneva, kaj se skriva za njim, je bilo skrajno nepomembno. (Opomba: to so v resnici pritlikave himalajske koze.) Naziv, ki ga je navedel z vso resnostjo, je dopolnil s tem, da so zaradi omenjenih kombinacij zelo dobro prilagojene za življenje na višini. Morda pa zato spijo na mizah... »Ah, najbrž bi se tudi katera druga ulegla tja,« je pripomnil in odhitel.
Za mizami v domu so namreč čakali gostje, ki so bili skoraj bolj kot krepčilnega napitka željni šal, kakršne ponavadi stresa oskrbnik. Bolj pristen hribovski humor bi, resnici na ljubo, težko kje našli. »Veš, zakaj se čaj meša v desno?« je pobaral zvedavega fantiča, kateremu je ravnokar postregel skodelico čaja.
Radovedne poglede je odrešil napornega razmišljanja: »Da se cuker stopi!« Ah, tole nekateri že ugotovijo, je navrgel, češ, stara šala. In stara je tudi zgodba, ki kroži o Fiku in njegovi skrivnostni pomočnici; mnogi hribovci so si ga namreč zapomnili po predstavi, ki jo je uprizoril, ko je bil dom res do zadnjega kotička poln. Naročila so kar deževala, on jih je sprejemal z glasnim vzklikanjem – da bi ga slišala gospodinja v kuhinji. Ki je tam seveda ni bilo, ampak je to vlogo kar sam odigral, pa čeprav v zakulisju.
Fika in njegov njuhanec
Tistega dne se je šel norčije s skodelico. Iz kuhinje je zadišala turška kava, pritekel je z ravno prav veliko skodelico, jo hitel položiti na mizo. In jo v hipu prevrnil, roke okrog pa so jo kakor na ukaz hitele loviti. Skodelica, ujeta na čajni žlički, je bila prazna, Fika, smrtno resen, je imel še vedno vse pod kontrolo, osmoljenka v prvi osebi ednine pa sem se spomnila starega trika. Ter se kmalu dokopala do prave kave.
Fika je prisedel, postrežbo pa za nekaj časa prepustil priložnostnemu pomagaču, očitno prijatelju s humorjem smrekovske vrste, ki so se ga kmalu nalezli obiskovalci in se kar povprek nekaj menili. V roki je držal škatlico in potresel z njo, češ, nastavi roko. Njuhanec je njegov izdelek, čeprav ga uradno ne sme tržiti, in ko ga ponudi, vselej v slogu »minister za zdravje opozarja« doda: »Pa ne se navadit!« Ali se lahko tudi tega človek navleče, sem nejeverno vprašala in poduhala aromatično mešanico. »Ja, seveda!« je odgovoril prepričljivo in se po izdatnem čiščenju nosnih kanalov ravno tako izdatno useknil.
Njuhanec je v svoji maniri poimenoval Fika in tudi vse drugo, kar se je znašlo v domu, ki je napolnjen z robo z vseh vetrov, predvsem pa s Smrekovca in iz okolice. Na krušni peči, ki je zlasti v zimskih dneh (koča je takrat odprta samo ob koncu tedna) gotovo zelo dobrodošlo pribežališče, se bohotita dve dinozavrovi jajci, kakor piše na podstavku. Pravzaprav fikazavrovi, kot se imenuje prav posebna vrsta te očitno še ne izumrle živali. V zgodbo se ni težko vživeti in jo obiskovalci takoj vzamejo za svojo, tisti stalni pa, kakor razkrije marsikateri naključen pogovor, že kar verjamejo vanjo. Tudi razglednice, prirejene za ta »skrivnostni« kraj, pričajo o tem: Dokaz, da so se tod potikali fikazavri, je jajce; ko boste pozimi spili šilce katurovca, boste slišali kljuvanje v njem. (Katurovc je v resnici borovničevec, beseda pa izhaja iz ljubenskega narečja: katuriti pomeni kotaliti se...)
»Dinozavrova jajca so s Smrekovca,« je začel pojasnjevati. »Nastala so v podvodnem vulkanu, in ko se je začela erupcija, so se 'izlegli' takšni jajčasti kamni. Če bi ostali zunaj na soncu in dežju, bi menda kmalu razpadli. Tukaj pa ostajajo trdni.« Uradno razlago je nemudoma popestril: »Ko smo dali jajca pregledati na Institut Jožef Stefan, so v njih opazili zarodek.« Dokazni material pa je baje skrivnostno izginil … Ob tej razlagi se je izza šanka zaslišalo: »Fika je štirikrat gledal Jurski park!«
Poleg jajčastih sivih kamnov je še eno srčaste oblike, dinozavrovo srce, zraven pa ždi rjavi zajec. Kaj pa ta počne? Fika ga vzame v roke, sproži stikalo, in brž ko vstopi prvi hribovec, moški srednjih let, plastična žival zažvižga. »Imamo ga za testiranje. Žvižga namreč samo devicam,« je prostodušno skomignil z rameni ob pogledu na prišleka. In krohotaje se zamahnil z roko. »Ko je preveč ljudi, ga raje kdo izklopi...«
Prmalajs – parmalajs
Zlasti v poletnih dneh se namreč dom, ki ga sicer upravlja Planinsko društvo Črna na Koroškem, njegove korenine pa segajo v leto 1933, dodobra napolni. Dostopen je z avtom in je izhodišče za sprehod do vrha Smrekovca (1577 metrov) in za pohode na druge bližnje vrhove (Komen, Travnik, Loka, Uršlja gora, Golte, Kernes, Raduha...); Dom na Smrekovcu je tudi del slovenske transverzale.
O današnjih hribovcih zna Fika povedati marsikatero resnico, tudi to, da se mnogi tako rekoč zapeljejo do cilja in si le pritisnejo žig v knjižico, ne da bi se zares spotili. »Pravega hribovca takoj spoznaš, ta je prepoten, oprtan z nahrbtnikom.« Danes si ljudje za takšne izlete vzamejo bistveno manj časa, večinoma pridejo čez dan, malo pa jih prespi (v domu imajo 60 ležišč – podatek Fika v svojem slogu zrelativizira: če spita eden na drugem, je prostora za 120 ljudi, če pa je še eden vmes, celo za 180); na teden imajo v tem času morda še od deset do dvanajst prenočitev. Danes mnogi to, za kar so včasih potrebovali dva dneva ali celo tri, opravijo v enem samem, že zaradi avtomobilov.
»Včasih smo potrebovali en dan že samo za to, da smo se z vlakom ali avtobusom pripeljali do izhodišča,« se spominja prekaljeni gornik, alpinist in gorski reševalec. »Jaz sem transverzalo delal šest let!« Kdaj pa je bilo to? »Od leta 1968 do 1974.« Na hribe se je navezal že kot otrok, ko je bil tabornik, kmalu je postal planinec, alpinist … Tudi preplezal je marsikaj, je dodal, na začetku so uporabljali še konopljine vrvi in težke železne kline. Do zdaj se je njegova zbirka alpinistične opreme z lahkimi pripomočki dopolnila.
Toda za hribe, čeprav je to zanj edini pravi dopust (»Drugega skoraj ne poznam.«), nima prav veliko časa. Od začetka junija do konca septembra živi v domu, le ob ponedeljkih ima »prosto«, a še takrat gre v nabavo. Dan se začne ob petih zjutraj, ko začne pripravljati jedi, zvrščene na jedilniku: juhe, golaži, ričet, ajdovi žganci (koroški, seveda), zelenjavna enolončnica, bograč in seveda znameniti parmalajs. »To so kuhale mame, vanj pa so vrgle vse tisto, kar je ostalo v špajzi,« je razložil to, kar so drugi obiskovalci že vedeli. Pravzaprav je to prmalajs, vendar se je umetnik, ki mu je Fika naložil izpis imena na plakatu, zmotil in zapisal parmalajs. In to je tudi ostal. Pristen Fikov, v osnovi pa enolončnica iz mesa in zelenjave. A pri omembi svoje specialitete ga vendarle zanese in poskuša reklamo narediti še za drugo v vsesplošno razširjenem humorju znano specialiteto: »Imamo pa tudi kurje žnable v omaki.« Vendar je treba zanje dati prednaročilo, vsaj 14 dni prej.
Maskota Smrekovca
V »hribovskih« kuharskih mojstrovinah se je izuril prav v Domu na Smrekovcu, nekaj izkušenj pa je dobil že, ko je na začetku osemdesetih let delal v domu na Grohatu nad Solčavo – dokler ga ni odnesel plaz. Za nekaj let se je vrnil k svojemu poklicu, to je strojni delovodja, do leta 1991, ko je prišel pod Smrekovec. In že kmalu neizpodbitno postal njegova maskota. »Če si kje tako dolgo, potem že to postaneš,« se je strinjal. »Na začetku je morda malo težko, a jaz sem se kot alpinist kar hitro navadil,« je razlagal, medtem pa se še obregnil ob gosta, ki je stopil k šanku, da bi plačal. Ravno tako ni odveč dodati, da je med pogovorom zajec na peči vseskozi požvižgaval.
Vrata so se namreč čedalje pogosteje odpirala, skozi okno je bilo videti ljudi, ki so postavali pred domom, občudovali bujno cvetje na oknih, si ogledovali lesene skulpture – tudi v podobi dinozavrov – ali čohljali »halštatske« živali.
Devetletni Gal, Fikov naslednik, je imel še posebno veselje pri predstavljanju Drobižka, ki ga je nosil v naročju, Bučke in Jaka. Medtem ko je njegov oče tekal s pladnjem od mize do mize in požvižgaval, je prevzel vlogo predstavnika za odnose z javnostjo.
Recimo pod fotografijo očeta v opravi za karate: »To je treniral enkrat, no, malo dlje, potem pa je moral nehati, ker ni imel več časa...« Ali pa je stopil za šank in pomagal skupini vrstnikov, ki so prišli s planinskim krožkom, pri pomembni izbiri, kaj naj si kupijo, da bo izlet ostal čim bolje zapisan v spominu.
Izbor je bil očitno težak, kajti skupinica je dolgo mencala pred spominki v fikaslogu. Pa lizalkami in korneti seveda, čeprav le v dveh okusih. V kuhinji je na pomoč prihitela Fikova žena Minka, »ta prava«, kot jo je opisal mož. In dodal, da jo je kar hitro seznanil s kruto resnico: »Da sem alpinist, gorski reševalec in oskrbnik, torej tri barabe na kupu!« A da je prilagojena hribovskim razmeram, je vedel že takoj, kajti spoznal jo je na Raduhi. In spet je izginil za kuhinjskimi vrati, nad katerimi visi pomembno opozorilo: Ne pustimo se priganjati, smo pri delu, ne na begu.
Simona Bandur
Foto: Mavric Pivk