Gore in ljudje: Ponovno uspešno posredovanje gorskih reševalcev, predvsem reševalk. (Zgodilo se jim je nevede, med povratkom z vaje.)
Pri gorski maši
Nekaj je šel iskat na Raduho, še sam ni vedel, kaj.
Obtičal je na zaledenelem klancu in mislil je natakniti verige.
Misli so mu bile zamrznjene, slabi poskusi so mu zanohtali prste.
Obrnil je avto proti dolini, da bi se odpeljal proti domu.
Obrnil je tudi razmišljanje, zlahka namestil verige in odpeljal naprej.
Na prvih korakih je čutil, da se mu po žilah pretaka nekaj ledenega.
Običajno se ogreje do Grohota, a je zrak v pljučih ostajal hladen.
Pod Malo Raduho je v nogah še naprej čutil hlad.
Ledeni oklep je hotel stopiti mehansko, z gibanjem, a ni šlo.
Nekdo je sestopal po bližnici, zanj pa obstajajo le prave in neprave poti.
Durce. Najprej mu je sončni žarek posvetil v oči.
Potem so mu tople besede mladega para ogrele ušesa.
Prsi mu je zagrela vest, da se v njenem trebuščku poraja življenje.
Nekaj ga je zbodlo pri srcu, slišalo se je kot pok.
Med rokovanjem so se mu odtajale roke.
Potem so se prikazali zamaskirani reševalci, vračali so se z vaje.
Zadelo ga je nekaj bliskov in iskric iz njihovih oči.
Razkrili so svoje obraze in led so topili topli nasmehi.
Ledeni oklep okoli srca je počil v celoti.
Ustnice so se mu navlažile, da je lahko hodil žvižgaje.
Srce mu je bílo topleje in noge so gonile hitreje.
Pokleknil je na goro in si kleče na ledu zapisal nekaj gorkih besed.
Na vrh je priletel Metulj in lahkotni sestop mu je dodatno dal krila.
Zavedel se je, kaj se ga je dotaknilo.
Bil je dotik ljubeznivih ljudi.
Iztok Snoj