Gore in ljudje: Večkrat kot je hodil po poti, manj je verjel vanjo. V frazi 'pot je pomembna, ne cilj' je zaznal nekaj nedorečenega.
Kolikokrat boš moral še prehoditi pot, da se ti bo posvetilo? »Ne vem. Dokler bo potrebno.«
Žarek upanja
V dolini je edini. Ve, da sonce ni posijalo zaradi njega, a sije samo zanj.
Bolj kot se vpleta v njihov pogovor, bolj ga prevzema narava.
Pojma nima, o čem razpravljajo, ko požvižgava z nevidnimi ptiči.
Ljudje pa med razgovorom manj razumejo, kod hodijo.
Po dveh urah samote ga neslišno dohiti in občutno zajame.
Oblak navzgor nosi sneg. Kmalu ga odnese posipavat nekam drugam.
Vsakič lahko pove kaj svežega o svoji poti. Vsaj o svežem snegu.
Obleče se, ko iz začetka pomladi prestopi v nedokončano zimo.
Darila običajno dobiva na dom, kakšnega pa si mora iskat v gore.
Kot poklon zasveti sončni žarek, ki za hip prodre skozi oblak.
Skrbno opazuje znamenja – ni markacij, so pa macesni in skale.
Po globokem snegu se ogiba skalnih otočkov in nevidnih podsnežnih čeri.
Veter mu na glavo sipa ledene kristale. Od mraza ga zaboli glava.
Vetrnici že vidi in vendar se raje obleče. Prizor postane prijaznejši.
Kako skrbno je veter med njegovim počitkom zapihal stopinje!
V globino ponikne v enem zamahu. Oblaki pa se zadržujejo višje in nižje.
Ve, da se ne more več izgubiti, a tudi v borovju se da še zaiti.
Vonj je drugačen. Gozd da občutek zavetja in varnosti.
Pogovor na visokem nivoju
Pri koči pokliče. Četrtek je, pa se je malo oglasil. Kakšno imata vreme? »Sedaj se je malo odprlo.« Ali je kapelica že odkidana? »Še ne.« Je danes kdo prišel gor? »Ne. Nobenega ni bilo.« Samo dva odgovora od treh sta pravilna. »Kako? Kaj sta?« Rado, dva tvoja odgovora sta bila pravilna, eden pa ne. »Kje pa si, tukaj?« Zunaj, pred vhodom. »Potem pa stopi notri.«
Ne gre brez pomenka o nesreči na Malem Triglavu za prvega maja. Dotaknila se ga je v službi, kjer se jih je nekaj zdrznilo ob omembi enainpetdesetletnega planinca. Pomirila jih je šele druga novica, da je bil ponesrečenec iz Postojne.
Meteorologa se je dotaknilo močneje. Vedel je, da je takrat šel na Triglav njegov enako star znanec iz Postojne. A k sreči ni bil isti. Sta pa se oba srečala na Triglavu – ponesrečeni je že sestopal, ko je njegov znanec šele šel gor.
V gozdu se spomni na vremenska opazovalca. Že od ponedeljka čakata na menjavo, vreme za letenje ni bilo pravo. Javi se, da ju ne bi skrbelo zaradi njegovega neobičajnega sestopa v megleni noči. Za naslednji dan jima zaželi vsaj nekajurno okno v oblakih.
Dotik
Vreme ni videti prijazno in kamnita hiša ni videti lepa.
Naj pozvoni gori ali je kdo doma?
Don zvona se bi utopil v snežnem vrtincu.
Gora ne da odgovora.
Vprašanje usmeri navznoter in zatipa žarek toplote.
Ko začuti svetlobo, videz gore postane prijazen.
Ve, med večernim sestopom bo vse v redu.
Skupaj določijo uro odhoda.
Bog je vseobsegajoč.
V času odhoda pozvoni, tretjič za vse njih prijatelje.
Izkušnja
Vrnitev k zavedanju je dvoplastni proces. Zavedanje dosežeš z vedenjem in izkušanjem, kar pripelje do občutenja. Zavedanje je občutenje tega, kar si (iz)vedel in izkusil.
Eno je, če nekaj veš, in čisto nekaj drugega je, če to izkusiš, in spet nekaj tretjega je, če to občutiš. Le občutenje rodi popolno zavedanje. Vedenje samo po sebi lahko pripelje le do delnega zavedanja. Samo izkustvo pa vodi le k delnemu zavedanju.
Življenje je proces, v katerem duša védenje spremeni v izkušnjo. Ko to, kar veš in si izkusil, postane občutena realnost, se ta proces zaokroži. Izkaže se, da je Dom kraj, ki se imenuje Izpolnitev.
Neale Donald Walsch, Domov, k Bogu
Iztok Snoj