da bo »oder« še dodatno osvetljen, nastopajoči pa bolj vidni – Mirko Kunšič
Dovolite, da napišem nekaj dejstev,
da bo »oder« še dodatno osvetljen, nastopajoči pa bolj vidni
V petek, 18. velikega travnika, sem bil na Vitrancu. Odkar mi je uspela upokojitev, kar ne pozabijo omeniti nekateri pisci, si to lahko privoščim. Ne zanimajo me več leti, ne zelenih in ne modrih helikopterjev, ko letijo v smeri gora. Ni mi treba dnevno na bojišče slovenske cestne, nikoli dobljene vojne. Ni mi treba poročati o teh tragedijah in ne, z veliko zamudo, tudi o sodnih razpletih, ko storilci stopajo pred Justicijo.
Ob 16.43 me po telefonu pokliče Matija Koren, ki v Sloveniji trži blagovno znamko
Adrenilinski park. Tržičan me vpraša, ali sem jaz avtor popoldanske vestičke na
24ur.com? Ne pove kakšne, tudi sam ga ne vprašam, kaj tam piše. Pojasnim mu, da nisem avtor. Ob 18.17 me, med vožnjo domov, pokliče dežurni urednik Slovenskih Novic. Zanima ga, če lahko kaj izvem o opoldanski nesreči v Kamniški Bistrici. Ustavim se na počivališču avtoceste pred Blejsko Dobravo in pokličem kamniške reševalce. Ti mi povedo nekaj dejstev in jaz jih po telefonu posredujem naprej.
Uradne informacije so bile do takrat namreč skope, novinarska ekipa je zbrana dejstva (veliko več, kot vsi ostali mediji), klicali so tudi Korena, ker se je omenjal adrenilinski park, strnila v zapis »Alpinisti padli z jeklenice«. Jaz tega nisem videl. Sem pa jamčil za imena ponesrečenih. Dodal sem, da je bila zdravniška pomoč štirih zdravnikov hitra in tudi ugotovitev sogovornika, da NAJ bi se varovalna jeklenica, nad Sedelščkom snela iz še neugotovljenega vzroka in opisno, kakšna je bila naprava.
Franci Stres me je sopodpisal in to je vse z moje strani pri osvetljevanju kamniške scene. Kasneje, po 19. uri sem ponovno klical Korena in mu predlagal, ker da se je zgražal nad poročanjem elektronskih medijev, ki so omenjali nesrečo v adrenilinskem parku in to kasneje prekvalificirali v nesrečo v plezalnem okolju, naj v podljubeljski adrenuilinski park povabi ekipo urednikov in poročevalcev Slovenskih Novic, da se sami prepričajo, kaj to je…
In s tem je bil moj upokojenski adrenilinski petek sklenjen. Če bi bil redno zaposlen, bi šel zagotovo, brez uredniškega naročila, naslednji dan, v soboto vsaj do enega ranjenega. Po prave informacije iz prve roke, ki bi pojasnile; kdo, kje, kaj, kako, zakaj …? Govori se, da je bilo vse skupaj snemano in fotografirano. Tudi zato verjetno ne bo težko narediti analize. In te so, vsaj meni se zdi, javno dostopne….?
Vesel sem, da lahko ponovno nastopam v odmevih na članek iz SN. Po prebranem se ne morem znebiti občutka, da se nekaterim prižge lučka že, ko preberejo moj priimek.
Hvala Tini za »prvo pomoč«. Vesel sem, da se je danes oglasil tudi Igor Zlodej.
Pred desetimi leti, tista leta naj bi v Komisiji za GRS skrbel za obveščanje, se je zgodil Okrešelj. In za tragedijo sem tisti dan izvedel ZADNJI!? Tako je nekoč delovala Komisija. In tudi zato sem kasneje napisal pismo in ga s priporočeno pošto poslal vsem načelnikom postaj GRS in takrat vodilnemu v GRS. In odšel.
In zdaj še nagradno vprašanje; uganite ali je kdo od prejemnikov odgovoril na prejeto pismo?
Osebno nikoli nisem bežal pred odgovornostjo, ne odškodninsko in ne kazensko. Nisem se skrival, če sem ga polomil, ali koga nehote prizadel s svojim pisanjem. Tudi beseda oprostite mi ni tujka.
Vedno pa sem reagiral na pavšalne ocene ljudi, ki delujejo na način, da je lahko biti po (dobljeni) bitki general…
Mirko Kunšič
Pisanje je bilo namenjeno za "Pripombo", pa sem ga zaradi aktualnosti izdvojil in mu dal svojo stran. -
Urednik Franci Savenc