Delo, Ljubljana - Maja Čakarić: Vprašalnik Ljubljanapolisa: Tina Štebe in Metka Troha - S plezalkama o gradnji umetne stene, zaupanju in pomivanju oken
Dovolj imam vsega! Ne, hočem naprej!
Vprašalnik Ljubljanapolisa: Tina Štebe in Metka Troha S plezalkama o gradnji umetne stene, zaupanju in pomivanju oken
Ljubljana – Stopiš na prste in vidiš dlje, više se povzpneš, bolj se pogled razpre. Očitno. Tina Štebe in Metka Troha sta skupaj z ducat kolegi svojo višino pomagali graditi sami. Da sta nazadnje prebrodili, hja, samo 17 metrov, kolikor zdaj seže najvišja plezalna stena v Ljubljani – otvoritev bo danes –, pa sta se morali spustiti tudi na trdna tla.
Kaj vas je v teh mesecih najbolj prizemljilo? Kdaj je naveza morda najbolj popustila?
Tina: Pri gradnji plezalnega centra smo se zbrali sami entuziasti. Ker se poganjamo na pozitivno energijo, smo težave vedno znali rešiti.
Metka: Odnos s prijateljem se lahko nalomi, a smo se temu na koncu vedno skupaj smejali. Zaupamo si tako kot pri plezanju. Marsikdaj se vržeš v globino in upaš, da boš zadel oprimek, ga sicer zgrešiš in padeš, a greš dalje.
S kakšno težavnostno stopnjo bi ocenili to pot?
Tina: V vsakem primeru je prvenstvena, ker nam ni bila vnaprej znana.
Metka: Bila je kar težka. Če imaš pred seboj cilj, je uresničljiva. Začetek je bil meglen in oddaljen, zdaj smo že skoraj na vrhu.
Vmes pa …?
Metka: Projekt je bil finančni in poslovni zalogaj. Večino časa premišljuješ, kako prepričati zunanje partnerje, da bodo vanj verjeli tako močno kot mi.
Ste imeli v rokavu poseben argument, s katerim ste jih razorožili, da so odprli denarnice?
Metka: Vedo, da se plezalna srenja veča, takšne infrastrukture pa ni. Tako je lažje prepričevati. Nalogo sta prevzela Matjaža. Enemu sem partnerka in sem mu poskušala biti v oporo, držati tri vogale. Verjela sta, da sta tega sposobna. Kot finančnik in strokovnjak s področja športnega plezanja sta bila usklajena in sposobna prepričati z marsikaterim argumentom.
Kako sploh definirati potrebo?
Tina: V urbanem okolju ni skal in umetna stena jih ustrezno nadomesti. Sem se lahko umakneš poleti pred vročino in pozimi pred mrazom. Vse več je tudi ljudi, ki plezajo samo na umetnih stenah. Zakaj bi se peljali tudi 300 kilometrov iz mesta, če lahko do plezalnega centra pridejo s kolesom?
V mestu ni skal, kaže pa, da potenciala mestnih obzidij in stavb ne gre zanemariti. Ostanek rimskega zidu je kot poligon …
Tina: … pogosto zaseden. Tja ne grem pred 23. uro, a se rada tudi tam prediham.
Kaj vam je v mestu še približno oprijemljivega?
Tina: Rimski zid so plezalci povsem posvojili, prav pride katera koli fasada, ki je bolj reliefna.
Metka: Bolj praktične so kamnite in okrušene stavbe v starejših naseljih.
Tina: Uporabno je, recimo, tudi skladišče soli v Bernardinu.
Plezanje pa ni prepovedano? V tujini so večkrat oglobili plezalce, ki so lezli navpično po nebotičnikih.
Tina: Če zgolj prečkaš fasado, ne more biti problem. Pogosteje sicer plezamo po mostovih.
Toda v teh stenah niste varovani.
Metka: Sama nevarovana ne maram premagovati velikih višin, ker si ne zaupam. Vsi plezalci poznamo svoje meje. Hitreje si zviješ gleženj na ledu kot poškoduješ pri urbanem plezanju.
Vam izkušnja vertikalnega sveta pride prav tudi vsak dan in čisto pri tleh?
Tina: Pri pomivanju oken ali ko kaj postavljam na višje police. Opažam, da večkrat uporabim gibe, ki sem se jih naučila pri tehniki plezanja.
Metka: Prav pride tudi vztrajnost pri premagovanju ovir in tega te nauči plezanje.
Tina: Ključen je trenutek, ko ne verjameš več glasu, ki ti prigovarja: Tega ne zmoreš. Ko ga preslišiš, greš lahko še dlje.
Zakaj ste center zasidrali v Štepanjskem naselju?
Metka: Prostor smo hoteli objeti z naravo. Pozorni smo bili pri izbiri lokacije in našli smo najboljšo: s pogledom na gore, travnike in Ljubljanico.
So se pri gradnji mesto, država, Evropa izkazali za radodarne?
Tina: Niso pomagali.
Ker jih niste prosili, ali jih ni zanimalo?
Metka: Ni bilo interesa. Zato smo pozornost preusmerili na zasebne investitorje in banko.
Tina: Uresničili smo dvomilijonski projekt, in ne samo tako, da smo skupaj zbijali deske. Potreben je bil večji vložek. Za vse to ima zasluge naše druženje, pobuda za center je navsezadnje nastala na skupnem dopustovanju. Veseli me, da vera obeh Matjažev le ni bila slepa.
Metka: Čeprav je bilo več trenutkov, ko bi lahko rekli, da imamo dovolj. Ko je bil kdo obupan, je vajeti prevzel kdo drug, ki je imel dovolj energije, da je gnal naprej. Ves čas smo vlekli drug drugega.
Maja Čakarić
Foto Mavric Pivk