Majda Gašperin: Baba ne pusti kar vsakemu, da zleze nanjo. Se brani in upira in le vztrajnim popusti. Teh 239 metrov od koče do vrha se kar dobro namučiš.
Klapa je pripravljena, celotna zasedba. Še psička bo šla zraven. Le do kam se bomo pripeljali? Odločil bo odgovorni za prevoz. Pa smo kaj kmalu parkirali nad Dovjem. »Danes bo pa kar dolga,« si rečem. Ira ne izgublja časa in se že veselo valja po zamrznjenem snegu. Uživa. Pot je lepa in po snegu se kar dobro hodi. Vendar korak ni tako trden kot po kopnem. Pot se kar vleče, pa še strmo se vzpenja. Baterije so se nam spotoma izpraznile. »Bo treba kaj pojesti pri koči,« si mislim. Komaj čakam, da pridemo do planine.
Na lepem kraju so postavili kočo na Dovški Rožci. Lepa hiška s prekrasnim razgledom na pokljuške gore, »očaka« z mogočnimi sosedi in Martuljkovo skupino. Pri koči je veliko planincev, v glavnem s krpljami ali smučmi. Tudi naši si natikajo krplje. Ta glavni jih ima vedno s seboj, ostali niso tako navdušeni nad njimi. Midve z Iro pa hitro pojeva »pohančka«. Ta takoj napolni baterije. Kar čutiš, kako dobivaš nove moči. Zmenimo se, da gredo s krpljami kar naprej. Sama pa bom videla, do kam mi bo uspelo.
»Kar bo pa bo,« si rečem in počasi hodim za klapo, ki je že daleč pred mano.
| Dovška Baba je visoka 1891 m in je zelo razgledna gora v zahodnih Karavankah. Najlepši je pogled na zasneženi Triglav in okoliške vršace. Severna pobočja so prepadna, južna pa travnata in manj strma. Sam vrh je ozek in moraš biti kar malo pazljiv. Pozimi je gora raj za turne smučarje. Tudi danes jih je veliko. |
Večkrat naredim postanek in fotografiram, da mi skoraj zmrznejo prsti. Ogledujem si to čudovito zimsko pravljico. Stol na desni in Kepa na levi. Kako lepo! S snegom in ledom okrašeno grmičevje ob robu prepadne stene, kristalčki na snegu se bleščijo … Počasi napredujem. Do kam še? Sneg se je prediral. Vsak korak posebej moram utrditi. Včasih se tako globoko pogreznem v sneg, da se komaj izvlečem. Nekje na sredini pa je kar naenkrat začel pihati močan veter. Zabrisal je še tiste sledi, ki so jih delali pred menoj s krpljami. Le želja po vrhu in trma, ta moja, trma me ženeta naprej.
Nadaljujem pot. »Kam pa sedaj?« se sprašujem. Po sredini smučina, po robu pa malo širša sled, zabrisana s snegom. Kar po smučini jo mahnem naprej. Slaba odločitev. S težavo se prebijem na širšo sled. Pa ni bilo kaj dosti bolje. Ira vsa zasnežena caplja za menoj. Pridna je ta moja psička.
Uf, znajdem se med ruševjem. Nogo mi je kar zasukalo v globoki luknji. »Ej, Majda, ga biksaš,« govorim sama sebi. Je kar trajalo, da sem se izvlekla. Pa me nič ne izuči. Kar vztrajam. Naši so že skoraj na vrhu. Maham jim, naj me ne čakajo. Pa so me. Hodim in gledam. O, kakšna lepa smrečica sredi pobočja. Vsa okrašena z zimskimi okraski. Ja, čutim, da mi bo uspelo. Vrh je vse bližji. Še malo, pa sva gor. Tudi midve z Iro sva prišli na vrh. Potem pa tisto noro notranje zadovoljstvo, ko ti nekaj uspe.
»Sem na Bab ležov, pa skoz' Lukno v Zadenco gledo,« je rekel Čopov Joža, slovenski alpinist in gorski reševalec. Vedno se spomnim teh njegovih znamenitih besed, kadar sem na vrhu Dovške Babe.
Še »fotke« za spomin in spust do koče. Navzdol pa je šlo zelo hitro. Pri koči še več ljudi kot prej. Pa so še kar prihajali. Pomalicamo in damo prostor drugim. Nato pa v dolino. Še Ira je bolj veselo mahala z repkom.
Ni bilo tako enostavno priti na vrh brez pripomočkov na nogah. Včasih so bile luknje zeeloo globoke. Vesela sem, da mi je uspelo. Tudi sestra je bila zadovoljna. Pa srečno!
Majda Gašperin