Četrtkova zgodba - Iztok Snoj: Lahko da se bo komu zdelo čudno, da sem želel začeti kar se da nizko. Za planinca šteje predvsem na katerem vrhu konča in manj, v kateri dolini začne. In ne bi mogel reči, da sem osvojil to goro. Prej je ona mene.
Dovška Rožca
Neplaninski izlet v planine
Maskiran planinec. Na koprski železniški postaji je bil vlak za Ljubljano skoraj poln dijakov. Največ prostora je bilo pri
njemu; videti je bil starejši potepin. Pa vendar – brezdomci s seboj ne nosijo digitalnih fotoaparatov. Obleko je imel čisto, a zelo staro. Kot tudi brado, tipa
binladen. Panoramska vožnja po Primorski se je začela. »Tisto je Kraški rob. (Malo pomolči.) Rumena šmarna detelja.« Je mislil na cvetoče grmovje?
Kdor jezika špara, kruha strada. Po poklicu je bil biolog. Tomaž mu je bilo ime in potepal je od Slavnika do Ankarana. Spotoma je nabral nekaj rožic. »Za mamo so.« »Koliko pa je potem stara?« »Petindevetdeset.« Dvakrat, '84 in '85, je šel na Kilimandžaro in drugič je bil tudi na vrhu. Videti je bilo, da uživa na prostranih planotah Primorske. Poskusil sem nekaj pisati. »Ste urednik? !« Pokazal sem mu prednje zobe. »Z ljudmi je križ, z uredniki pa kljukast križ! O urednikih imam napisanih več kot štiristo aforizmov. Izšli bodo šele po moji smrti. Potem pa me naj kar tožijo, če me bodo lahko!« S pisanjem ni bilo nič, klepetala sva do moje izstopne postaje Tivoli.
Preoblečen v planinca. Naslednji četrtek nevpadljivo oblečen stopim iz avta in se hitro
maskiram v planinca. Levi smerokaz kaže proti Kepi in desni proti Babi. Grdo ime gore me je dolgo odvračalo od nje. Nemško
Frau- ima lepši pomen. Daleč so časi, ko se je pred gospo še
pokoleknilo. Vseeno se zapeljem spet dol, v Dovje, k njenemu vznožju. Iz avtokapma pridem na prvi planinski pašnik. Juhuhu, pa sem spet tu! Pri onih dveh lesenih smerokazih se razkrije moje pretvarjanje, da sem planinec. Ne najdem planinske poti za Kepo, vrisane na zemljevidu občine Kranjska Gora! Pravzaprav ni nobene poti, kaj šele markirane. Po njej sem imel namen priti v zatrep Mlince in iz njega na planino Rožca. Skozi leso stopim na ograjen in prazen pašnik. Tu se že čuti
planinsko okolje. Sredi zelene strmine mi šine v glavo - kako bom na vrhu prišel ven? Pri plezanju čez ograjo ne bi rad lomil letev. Če si ne bi postavil vprašanja, tudi odgovora ne bi dobil. Noge me usmerijo v levi zgornji kot, kjer najdem ogromno in golo staro deblo drevesa, padlo preko visoke lesene ograje. Kot po debeli brvi zlezem v zamočvirjen gozd. Tla so polna skrbno očiščenih storžev. Veveričke so jih oluščile zelo temeljito. Med njimi ležita prazni orehovi polovički.
Gozdarski vajenec. Na cesto prilomastim blizu ovinka, kjer imam po karti zadnjo možnost najti izgubljeno planinsko pot. Stara in zaraščena pot se konča po vsega nekaj korakih, markacij pa itak ni bilo niti ene. Gozdarjem mora biti hoja po brezpotnem in strmem gozdu v teh krajih vsakdan. Če ne bi bil po malem z mislimi že na vrhovih, bi še bolj užival v smrekovju. Lažje prehoden teren je videti v levo, kjer je na zemljevidu vrisana značilna rdeča črta. Za prehod na gornji cestni ovinek raje izberem skalnato podlago, ki meji na strugo Mlince. Raba rok, preprijemanje skal in vejevja daje novo vrsto užitka. To bi že lahko bilo
gorniško, če bi le tu kdaj hodili kaki gorniki. Konec ceste v zatrepu Mlince,
planinsko izhodišče za Kepo, je prazno. Na
pravem planinskem izletu bi se pripeljal kar najvišje in bi kar najhitreje planil na plano. Malo sem že
omamljen od gozdnega vonja. Zlahka me zapelje lepa melodija šumenja gorskega potoka. Z neoznačene poti stopim nekaj korakov navzdol, v smeri živahnega žuborenja. Gozdne vaje prestavim na kasneje, delal jih bom višje v hribu.
Raziskovanje. Skakljanje čez vodo je lahko tudi zabavno. Ali pa bi se moral takoj obrniti. Pridem ob vodi do sedla? Prvi in nizek slapič se še da obiti naokoli, drugi in večji je v vjeden v tesen. Lažje, ko teče voda navzdol, težje se prebijam navzgor. Kje zgoraj so že tisti planinski pašniki? Pravi planinec predvsem stopi na kak vrh. Tule znam obtičati… Po grabnu se vrnem do manjšega pritoka. Navidezno je lažji. A tudi tu ne pridem visoko. Kjer voda teče po strmem skalovju, me ustavi gosto borovje. Nočem se vračati na izhodišče. Prime me trma (ali pa raziskovalna žilica). Verjetno so pravi planinci drugačni in ne rinejo va vsako ceno navzgor, kaj vem. Zagrizem se v strmo in drčljivo pobočje. Odločim se, da nikakor ne bom zdrsnil. Tu me dolgo ne bi nihče našel. Mobi gotovo tu notri ne vleče, povedal pa tudi nisem nobenemu, kam grem. Višje najdem živalsko stečino, ki žal me ne pripelje nikamor. Krasen občutek je, ko veš, da je vse odvisno izključno od tebe! V gore je treba vzeti poleg fizičnega telesa tudi svojo dušo. Pa z njo (in ne samo z očmi) opazovati in se povezovati z naravo!
Naravni GPS. Fotokopija zemljevida, ki jo imam v žepu, mi ne bo pomagala, višinomer (v kolikor bi ga imel) mi ne bi povedal ničesar. Uporabiti moram GPS! Vsak človek ga ima, imenuje pa se intuicija. Le da ta človekova sposobnost slabi zaradi vse večje rabe tehnike. Mislim, da se ta občutek da okrepiti z vajo. Vprašam se: kje so prehodi, kam naj se usmerim? Umirjen notranji instrument zazna bukov gozd. Videti je zelo strm, vendar prijazen. Seveda! V njem ni ruševja. Je pa potka, ki so jo shodile živali. Lepo se dviguje do meje, kjer se začenja borovje. Zanimivo, kako te novodobne živali nič ne pazijo. Veje borovja so krepko polomljene. Malo več
ekološke zavesti bi pa lahko imele... Nekaj mi reče, naj se odpovem direktnemu preboju proti planinskim pašnikom zgoraj in raje nižje v gozdu poiščem prehod do normalne poti.
Še je možnost dežja. Prehod v višji svet. Ni me zapustil občutek, da bi se znal takoj vrniti od koder sem prišel. A za to še ni prave potrebe. Malo nižje preko zagruščenega pobočja, po katerem pogosto teče voda, iz bukovega gozda preidem v smrekovega.
Rešen sem! Taki gozdovi so v strmih pobočjih redki in zračni, v njih ni težko prehodnega borovja. Smreke postajajo redkejše in starejše. Na planinsko pot stopim tik pod planinskim pašnikom, polnim planinskega cvetja. Krav še ni in tudi za planinske (sami sebe imenujejo gorski) kolesarje je še prezgodaj. V čem imam prednost pred kolesarji? Vsak trenutek se lahko ustavim za občudovanje okolice, vseskozi imam proste roke za takojšen fotografski posnetek, pozornost nikakor ne velja gibanju ali koraku. Nasprotno pa so kolesarji na zahtevnem terenu pozorni predvsem na to, da jim ne zdrsne zadnje kolo in jim v zrak ne dvigne prednje kolo. Ravnotežje je pešcu naravna danost...
Planina Rožca. Idejo za današnji izlet sem dobil v nedeljo, ko sem
gospo pripeljal sem gor. Sedela sva na isti klopci in gledala proti
Triglavstvu. Ugotavljala sva, da greva premalokrat na planine severno od Save Dolinke. Tako sem se odločil za današnji izlet. Če le ne bi bilo za iti kam drugam. Dopoldan sem skrbno preučil simulacije vremenskih spletnih strani in za območje Kepe so vse pokazale še najmanj padavin. Skozi motno ozračje gledam čez dolino miroljubne slovenske reke. Triglav je skupaj s
prijatelji zadržal večino jugozahodnikovih oblakov. Zažvižgam lepemu, črnemu ptiču, ki leti visoko nad smrekami. Večji je od kavke, elegantnejši je od vrane in po sredi kril ima belo črto. Zajadra na mojo stran in pristane neznano kje za travnatim robom. Nad planino je oblačen pokrov. Sem dosegel želeni cilj? Ni bi vseeno
pohodil še vrh?
Polovično posrečen nedeljski izlet. Takrat sva z
mojo gospo začela na koncu ceste v Mlinci. V dvoje sem bil bolj negotov kot sem sam danes. Peljati sem je želel po neoznačeni poti, kar najbolj pravilno in po lepem terenu. Namesto, da bi se zanesel na svoje občutke, sem kar naprej preverjal pozicijo na zemljevidu. Tako sem iz struge malo prezgodaj zagrizel v kolena. Za najlažjo pot bi morala spet nekoliko sestopiti. Raje sem jo peljal naprej, v gozdno strmino. Izlet ni bil več lep. Taka pobočja so lahko nevarna tudi v gozdu. Na koncu sem bil še zadovoljen, da sva prišla do planinske poti. Moral bi ji takoj povedati, da greva v manj znan svet in za možnost, da bo del ture hoja tudi po brezpotju. Pri pastirski hiši sta dve ženski že sedeli v zavetju pred mračnim severnikom. Poročali sta mrzlem vetru na vrhu. Zakaj bi potem midva rinila tja gor? Seveda se je na koncu obema zdel sestop po označeni poti proti Dovjemu zelo prijeten. V dno sva prišla tik pred začetkom male plohice.
Dovška gospa. V meni se ponovno zbudi
planinski nagon. Gor, gor in še gor, treba je priti še na kak vrh! Sprašujem se, kaj mi bo pomenilo stati na Dovški
babici, tudi danes oviti z oblakom. Nič! Prepričam se, da poleti krave (in biki) s planine hodijo do vrha. In grem. Vse, kar sem potem videl na vrhu, je bil majhen mejni kamen. Prijeten občutek dobim, ko izpod temačne oblačne kape ponovno stopim na svetlo zelenkasto rjavo planino. Pod menoj je brezskrben spust po navadni planinski poti. Motivi nižjih planin tako so lepi, da večkrat popadam na kolena. Vse to za eno dobro sliko... Spodaj zagorijo prvomajski kresovi. V času, ko se
pravi planinci odpravljajo spat, sem še vedno sredi tihega in spečega gozda. Že v temi se vrnem v
planinski avtokamp.
Lovska. Po treh tednih sem ponovno pod Rožco. Dopoldan sem bil prepričan – nekam na planine in nikamor drugam! Seveda sem se pripeljal najvišje in bil hitro na Mlinca sedlu. Vmes se je pooblačilo, dno oblačnega pokrivala se je začelo zniževati. Videl sem, da me je opazil takoj. Kdo bi hodil tako pozno? Lovec je.
Gospa dobiva vse večjo in temnejšo kapo. Hitim mu nasproti. Postavi se v komičen položaj in dvigne palec za avtoštop. Smejeva se. »Vašega avta pa nisem opazil!« »Z mopedom sem se pripeljal do Rožce. A je to za trening?« »Ne, za užitek!« Oba modrujeva, da lahko začne kmalu deževati in da jo je bolje popihati v dolino. Zanima se za divje svinje. »Samo malo še pogledam po travniku, potem pa tudi sam prihitim za vami.«
Najdena pot. Na planini pastirja, ki ga je omenjal lovec, ni več. S te strani gore je vreme videti manj slabo. Ni videti, da bi kmalu začelo deževati, vendar tudi nimam več želje iti na vrh. Rad bi za dne našel prehod k Mlinci. Poleg tega se neprijetnosti seštevajo – sestopal bi v temi, v slabem vremenu, po delnem brezpotju, po neznanem terenu. Seštevek
neznank je zame prevelik. Na cestnem ovinku za žično ograjo zlahka najdem opuščeno lovsko potko. Navzdol je taki potki lažje slediti kot navzgor. Vmes se nalokam
žive vode.
Mrtvo vodo zlijem še iz plastenke in si za domov natočim dobro studenčnico. Kakor je čez četrtkov dopoldan dokaj slabo kazalo za kakršen koli izlet, sem še za dne začel voziti proti dolini.
Iztok Snoj