Bile so. Vse dokler ...
Letos se nas je še posebej dotaknil zapis o opustošenju gozdnatega pobočja nad vasjo
Od leta 2004 je vsako leto v dovški župniji v začetku decembra darovana sveta maša za gorske reševalce. Poleg zahvale za delo, ki ga med letom opravijo, v molitvi prosimo za preudaren in varen korak po poteh, na katere jih kliče njihovo poslanstvo; s preminulimi pa se tiho povežemo v spominih.
Svete maše sta do sedaj darovala duhovnika France Urbanija in Franc Juvan – v Mojstrani ali na Dovjem. Poseben utrip in vdih življenja sta nam dana ob predvajanju fotografskih posnetkov našega gorskega sveta.
Poleg priložnostnih nagovorov duhovnikov nas k poglobljenemu razmišljanju o smislu življenja popeljejo tudi izbrane besede Rade Polajnar.
Letos se nas je še posebej dotaknil zapis o opustošenju gozdnatega pobočja nad vasjo Dovje.
Na Rebru, bregu nad vasjo, so rasle – desetletja dolgo, da so postale naše. Košate in ob izbranih pomladih polne rumenega cvetnega prahu. Svoje zlato bogastvo so z vetrom trosile preko teras nižje v dolino. Bog ve, kolikokrat in kolikim so zvabile nasmeh na obraz in mir v dušo.
Vedno zelene so vabile pod razkošne krošnje, kjer so s senco ohlajale v poletju pregreta pobočja in jeseni s svojim zelenilom ozaljšale obarvanost živo pisanih drevesnih krošenj listopadnih sosed. Ujete v zimsko belino so reševale dolino pred plaziči, ki se, višje, s strmih pobočij, radi speljejo v nižje ležeče razbrazdane globeli.
Klicale so nas. Vabile medse, skušale opozarjati in obvarovati – ponujale so pomoč in nudile rešitev. Mezeča smola je zdravila telesne rane, čvrsta debla so nudila oporo in les. Iz iglic izhajajoč kisik je bogatil naš zrak. Tla pod njihovimi krošnjami so ponujala mehko posteljo in omehčala naš korak, da si je odpočil od vsakdanjega hitenja. V njihovih krošnjah je odzvanjala tiha, pomirjujoča pesem.
A, kadar so se po nebu podili besneči oblaki in iz polnih neder stresali potoke dežja, so razprostrle svoje iglice in pokončno dvignile svoje vrhove kvišku – prestrezale so deževne kaplje in zaustavile njihovo divje hitenje proti trdnim tlom. Ponudile so se v hudih trenutkih nebesnih razelektritev - svoja debla so žrtvovala za odvod žarečih strel.
Naše smreke. Naše brine.
Bile so. Vse dokler ...
Vse dokler se ni zazdelo, da smo v samozadostnosti pozabili nanje. Da smo jih jemali kot nekaj samoumevnega. Samo sebi rastočega. Nam danega. Smo pozabili na ravnovesje?
Kadar človekovo telo in duša nista v ravnovesju, se kot reševalec iz teme pojavi bolezen. Ta nas opomni, da nekaj ne delamo dobro, da delamo proti sebi. V stanju neravnovesja skušamo najti pomoč, nekoga, ki bi nam pokazal pot iz teme nazaj v svetlobo. Oprimemo se pomoči - travnatih bilk, rož, dreves, gozda – dobrih misli in želja.
Smreke nad vasjo so izpele svojo poslednjo pesem.
Ječé so se poslovile od nas. Ostala so pusta in gola pobočja. Na dane lekcije nas opominjajo le še osamljeni ostanki debel, ki v zemlji, z globoko prepredenimi koreninami, še vedno skušajo pomagati in reševati.
Druga, novo rastoča drevesa bodo učila, reševala nove generacije. So naša drevesa nad vasjo pokazala, da smo predolgo odlašali z vrnitvijo k sebi?
Podajmo si roke, ljudje.
Bodimo drevesa,
čvrsta v rasti.
Eno v enosti,
celost v veličini.
Bodimo gozd.
Bodimo.
Samo bodimo.
Ljudje.
(Rada Polajnar, Dovje, sv. maša za reševalce, 9. 12. 2016)